Barbara (Christian Petzold, 2012)

Film Barbara moramo gledati skupaj s filmom Kozmopolis (Cosmopolis, David Cronenberg, 2012). Zakaj?

Odgovor na vprašanje lahko zasnujemo na preprosti zamisli oziroma ideji, ki je nekoliko nenavadna: ideje so zelo redke. S to idejo se je precej časa ukvarjal tudi Gilles Deleuze. Ukvarjal se je, ko je razmišljal o filmu in filozofiji, o naravi kreativnega delovanja, o človekovi zmožnosti za kreativnost. Brez kreativnosti kajpak ni dobrih idej in brez njih ni dobrih filmov. Filozofija in film sta si bliže, kot misli zdrava pamet – njun skupni imenovalec je kreativnost.

Ideje so redke zato, ker jih je težko ustvariti; tudi dobri filmi so redki. Človek se mora dolgo časa ukvarjati z jezikom, da ustvari kako idejo. Poleg tega jih je težko ustvariti tudi zato, ker ni dovolj le vsakdanja raba jezika, temveč je potrebna tudi posebna raba, kot bo razvidno v nadaljevanju.

Barbara je film, postavljen v nekdanjo Vzhodno Nemčijo, v prostor torej, ki je neskončno grd, umazan, hladen, razčlovečen in prazen. Tak je tudi film, tak je filmski prostor, kamor film postavi gledalca. V tem prostoru je izjemno malo ljudi in ni glasbe. Kozmopolis je, prav nasprotno, postavljen naravnost v New York, v brezmejno bogati predel mesta, ki je skoraj narejen iz denarja. Pa vendar je tudi ta prostor neskončno prazen, hladen in odtujen, čeprav so ljudje vsenaokrog.

Nina Hoss je Barbara, mlada zdravnica, ki jo oblasti pošljejo v majhno mesto, kjer opravlja svoj poklic in upa, da bo nekoč pobegnila v Zahodno Nemčijo, v sanjsko deželo; na koncu se odloči popolnoma drugače. Njena odločitev je čista in neomadeževana, zato na poseben način označi pusti prostor, prazen kraj, kjer se vse skupaj dogaja, in ga naddoloči.

V filmu Kozmopolis je Robert Pattinson mlad milijarder, ki se nekega dne odloči, da si bo pustil ostriči lase. Ne sanja o drugi deželi, saj že živi v sanjskem svetu, kar pomeni, da ima preprosto vse. Prevaža se po Manhattnu v velikanski limuzini, v kateri je povsem varen in zavarovan pred zunanjim svetom, potem pa nič ni tako, kot se zdi, da bi lahko bilo ali bi moralo biti, saj ima eno samo željo – da bi se ostrigel. Njegov svet je sicer brezmejen, vendar je tudi neskončno prazen. Ujet je v limuzini, ki je razkošna, vendar je prava dopolnitev povsem praznega prostora, v kakršnem živi Barbara, ki ima tudi željo: oditi v drugi svet.

Milijarderjev svet je svet duhov in kapitalističnih prikazni, medtem ko je Barbarin svet ujetnik komunističnih duhov, pri čemer ne smemo pozabiti, da kapitalizem ni bil nič drugega kot državni kapitalizem.

Dva povsem različna svetova sta vendarle različici istega. Ljudje so v obeh oropani dostojanstva, vendar Barbara kljub vsemu potegne potezo, ki jo dvigne visoko nad svet prikazni, medtem ko je milijarder Eric povsem paraliziran in je le še skupek refleksov, ki jih redno pregleduje njegov osebni zdravnik.

Filma sta dobra, ker nekaj potisneta do roba. Naredita operacijo, kot je tista, o kateri je govoril Deleuze. Ko ljudje uporabljamo jezik, je dobro, če ga znamo uporabljati tako, kot ga uporabljajo pisatelji. Ti namreč potiskajo jezik do roba, do meje; ni res, da ga zgolj spretno uporabljajo. Zakaj moramo to storiti? Da bi ustvarili kaj novega, da bi izkoristili priložnost, ki nam je bila dana z rojstvom in z jezikom.

Na robu je na primer tišina; tam je tudi glasba. Ko pisatelj potiska jezik do meje ali do roba, ustvarja posebne prostore. Jezik ustvarja nove prostore, v katerih lahko živijo ljudje. Obstaja tudi možnost, da ljudje ne živijo v prostoru, obstaja možnost, da sploh niso živi.

Filma pa lahko mislimo tudi s pomočjo koncepta, ki ga je razvijal Deleuze, ko je razmišljal o Foucaultovem konceptu disciplinatorne družbe. To je zaprt svet, v katerem se ljudje disciplinirano premikajo iz enega prostora v drugega.

Povsem drugače je v sodobnih družbah nadzora, kot jih imenuje Deleuze. To so prostori, v katerih se izjemno hitro spreminja vse, spremembe pa so tudi najboljši mehanizem za nadzorovanje ljudi. V takih odprtih prostorih ni glavni prostor tovarna ali zapor ali šola, temveč je korporacija.

V korporativnem svetu se morajo ljudje nenehno usposabljati in izobraževati, neprestano se morajo spreminjati, preoblikovati in se izpopolnjevati. Poleg tega morajo tekmovati drug z drugim, da bi uspeli.

Korporacije imajo dušo, kot pravijo, zato je Deleuze zgrožen. Človeška bitja so neprestano pod nadzorom, toda hujše je, da imajo dolgove, ki jih ne morejo poplačati. To čuti na svoji koži Eric.

Dolgovi nastajajo zaradi rigidnosti življenja, ki je vse bolj ujeto v delovanje strojev in je podobno delovanju strojev. Derrida govori o programih, zaradi katerih se vse neprestano spreminja, vendar ostaja strogo nadzorovano, kot pove že sama beseda program.

Ko postane življenje programirano, ko postane na primer ujetnik tehnoznanosti, ni več odprto. S tem izgine ključna razsežnost življenja, ki je prav odpiranje in je odprtost.

V obeh filmih vidimo zapiranje in programiranje življenja. Edino Barbara zmore gesto, ki odpre življenje in ga vrne tja, kjer mora biti. Zaradi njene geste se pojavi upanje, rodi se pričakovanje. Ko se vrne, se film konča, toda konča se z upanjem, z zaupanjem, s pričakovanjem in z obljubo – življenja.

Življenje je namreč odpiranje. Ni biološki program, zato ga ne moremo skrčiti na DNK, temveč je eksistenca, ki je ni mogoče skrčiti na materialni prostor, v katerem obstaja.

Življenje je obljuba, pravi Derrida. Je obljuba odpiranja, ne denarja ali materialnih dobrin. Cilj življenja je vztrajanje v odprtosti in v odpiranju. Film, ki hoče biti na ravni življenja, je tudi sam odpiranje in je razmišljanje o njem, kajti življenje se samo simbolizira in je simboliziranje življenja.

Dober film je simboliziranje življenja in eksistence, ne fikcija, iluzija ali kratkočasna zgodba, ki naj popestri sive dni.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži