Gospodar (The Master, Paul Thomas Anderson, 2012)

Lars von Trier je v filmu Idioti (Idioterne, 1998) raziskoval nenavadno željo ljudi, da se znebijo vseh spon, da premagajo vse ovire, ki jim domnevno preprečujejo popolno svobodo, ter tako odkrijejo svoje notranje avtentično naravno bistvo in ga seveda izrazijo, saj naj bi bilo tako v naravi stvari. Izkaže se, da je zamisel o takem vedenju in delovanju povsem fantazmatska in da je v sodobnem svetu na poseben način povezana z načinom, kako deluje ideologija, ki jih drži v železnem prijemu natanko s pomočjo takih fantazem o osvobajanju. Bolj ko se torej osvobajajo, bolj so ujeti v novem duhu kapitalizma, ne da bi se tega sploh zavedali.

Zgodovina nam na žalost lahko postreže s trpkim dejstvom, da se je Freud vse življenje zavzemal za potlačitev, medtem ko so ga, zlasti v ZDA, slavili kot človeka, ki naj bi ljudem kazal pot do osvoboditve in odstranitve vseh spon.

Ideologija se danes naslavlja na ljudi na paradoksen način. Prepričuje jih, naj bodo frenetično aktivni, naravni in spontani, obenem pa povsem neangažirani; omogoča jim, da so svobodni in vklenjeni obenem in da ljubijo svoje okove. Revolucija seveda ni niti mogoča niti smiselna, zato naj ljudje, ki to spoznanje sprejemajo z obema rokama, živijo znotraj paradoksnih okvirov, ki se nenehno spreminjajo in sesuvajo, a so vendar tam in so celo vse močnejši oziroma vse bolj trdni.

Sodobni ljudje naj bi se tako znebili vseh verig znotraj trdnih okvirov, ki so značilni za pozni kapitalizem, in verjeli, da so povsem svobodni, naravni in pristni. V takem svetu dobesedno ničesar ne tvegajo, obenem pa ustvarjajo vtis, da se nenehno osvobajajo in realizirajo svoje naravne potenciale, s katerimi so prišli na ta svet, kar pomeni, da imajo njihova življenja smisel, cilj in vzvišen namen.

Zares je neverjetno, kako ljudje ljubijo Naravo, ki ne obstaja.

Natanko to je ključna dimenzija današnjih ideoloških praks, saj paradoksno osvobojeni naravni ljudje ne zastavljajo velikih vprašanj in ne mislijo velikih idej. In da ne bo nesporazuma: velika ideja danes je na primer ljubezen, je prijateljstvo. Nobenega gospodarja ni, pa vendar se ljudje vedejo kot hlapci, zadovoljni z drobnimi vsakdanjimi idejami in dogodki, ki se sicer zgolj nenehno kopičijo.

Film Gospodar bi bil lahko klišejska zgodba o guruju, duhovnem ali verskem voditelju, ki si pridobi zaupanje ljudi, nato pa manipulira z njimi in jim prodaja velike ideje o Naravi, osvobajanju in duhovnem zorenju. Lahko bi bil tak, vendar k sreči ni.

To namreč sploh ni pripoved o gospodarju in njegovem narcizmu, temveč je pripoved o vojnem veteranu, Freddieju Quellu (fenomenalni Joaquin Phoenix), ki ga druga svetovna vojna povsem razsuje, zato preprosto ne zna več živeti. Po naključju se znajde na razkošni ladji, kjer se skupina ljudi dejansko priklanja Gospodarju, Lancasterju Doddu (izjemni Philip Seymour Hoffman), vendar je vse precej drugačno, kot bi navadno bilo, če ne bi filma režiral tak režiser, kot je Paul Thomas Anderson.

Režiser se spretno ogne klišejem o fanatičnosti Gospodarja in oboževanju hlapcev, ki so pripravljeni verjeti v norosti in blaznosti ljubljenega Vodje ter mu slediti, da bi našli srečo, se notranje osvobodili in podobno.

Filmu Gospodar je dober partner izvrstni romunski film Za griči (Dupa dealuri, Cristian Mungiu, 2012). Film se dogaja za griči, kot pove že naslov (ne prav daleč za njimi, kot trdi slovenski prevod), v majhnem samostanu, ki ga vodi bradati duhovnik.

V samostan pride Alina. Vrne se iz Nemčije. Na železniški postaji jo pričaka Voichita, skupaj odideta v samostan za griči. V samostanu ni elektrike, zato je električna sveča, ki jo Alina podari Voichiti, neuporabna. Tako se vse skupaj začne. Nato gre samo še navzdol.

Alina, ki mora skrbeti za vodo v samostanu, in Voichita, ki je v Nemčiji delala kot natakarica, imata zelo močan medsebojni odnos: ljubita se. Pravzaprav je sedaj odnos nekoliko drugačen: Voichita ljubi Boga bolj kakor Alino. Izkaže se, da je to popoln recept za tragedijo.

V filmu Gospodar je religija, ki jo pridiga Lancaster Dodd, tudi nekakšna psihoterapija in doktrina osebnostnega regresa, ki sicer nima nobene vrednosti, vendar jo pacienti sprejemajo. Freddie Quell je razcepljen, zato je na trenutke videti, da postaja fanatični hlapec svojega gospodarja, spet drugič pa vidimo, da se osvobaja prav logike gospostva.

Alina se ne osvobodi, čeprav bi se zelo rada. Ne najde načina, ne najdejo pa ga niti vsi drugi, ki so okoli nje, čeprav ji hoče vsakdo pomagati. In čeprav ji vsakdo pomaga in se trudi na vse pretege, da se ne bi poškodovala, je konec tako katastrofalen, da bolj niti ne bi mogel biti.

Samostan živi v nekem drugem času (ni elektrike, tekoče vode, kanalizacije), in čeprav vse ženske iskreno ljubijo boga in svojega voditelja, preprosto ne vedo, kaj naj storijo, ko postanejo zadeve kompleksne. Trudijo se, resnično si prizadevajo, da bi bile prijazne, dobre in vse drugo, toda logika njihovega delovanja jih drži od zunaj in na način, ki ga preprosto ne prepoznajo in ne razumejo.

Delajo natanko to, pred čemer je svaril Freud.

V tem prepoznavamo tudi ključno psihoanalitično sporočilo, ki je tole: resnica človekove osebnosti in njenega delovanja ni v notranjosti, v skrivnem, naravnem, pristnem kotičku osebnosti, temveč je vselej tam zunaj, v simptomih, ki so šifrirana sporočila o delovanju mehanizmov, ki jih ljudje navadno ne prepoznajo (taka je resnična narava nezavednega).

In nič ne bi bilo narobe, če bi si za konec ogledali še film z naslovom Atanarjuat, hitri tekač (Atanarjuat, Zacharias Kunuk, 2001). Film je zares drugačen; drugačen je od velike večine filmov, ki jih lahko vidimo. V njem je zelo malo glasbe in protagonisti zelo malo govorijo. A malo ne govorijo zato, ker je tako rekel scenarist, temveč zato, ker je to del njihovega življenja.

Če kdo živi naravno življenje, potem ga živijo Eskimi. Seveda v tisti neizprosni naravi nič od tega, kar imajo ljudje med seboj, ni naravo, neomadeževano, pristno in avtentično. Tudi tu se ljudje znajdejo v nemogočem položaju, iz katerega se je izjemno težko izvleči.

Nobenega naravnega mehanizma ni, nobenega voditelja, ki bi jim povedal, kaj naj storijo. Povedati si morajo sami, kot je nekoč predlagal Kant.

Zlo je prišlo kakor smrt, slišimo na začetku filma. Potem nič več ni bilo tako, kot je nekoč domnevno bilo. Seveda, saj je bilo zlo vselej.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži