Pogumna (Brave, Mark Andrews, Brenda Chapman, Steve Purcell, 2012)

Princesa Merida je še zelo mlada, vendar je že trdno odločena, da bo šla skozi življenje po svoji poti. Odločitev je preprosta in v nekem smislu celo trivialna, saj človek ne more hoditi po poti koga drugega. Ali pa ni tako preprosto.

Tam sta kajpak tudi oče in mati, saj naj bi princesa nekoč postala kraljica, kar pomeni, da ravno ne more utirati čisto svoje poti skozi življenje, saj je njena usoda določena že vnaprej. A zadeva ni preveč kompleksna. Toda vprašanje se kljub temu zastavlja in je dobro: Kaj v resnici pomeni iti skozi življenje po svoji poti?

Film mora premisliti vprašanje, če noče biti klišejski. Filmu Pogumna razmislek tudi uspe. Takole gre.

Na začetku je problem: Kako izbrati svojo pot, kako veš, da je zares tvoja in da ni zgolj kopija neke druge, nad katero si se navdušil in od katere bi lahko imel velike koristi? Vsekakor je dobro razmisliti, v čem je razlika med tvojo potjo in potjo nekoga drugega, na primer očeta ali mame.

Odločitev za svojo pot ima štiri razsežnosti.

Prvo predstavlja javnost, kajti moja pot ne more potekati v praznem prostoru, temveč je vselej javna. Naslov filma je zato zelo primeren, kajti iskati svojo pot skozi življenje oziroma eksistenco vsekakor pomeni biti pogumen, kajti pot je vselej šele treba ustvariti. In pogum ni nekaj, kar prinese človek s seboj na svet, zato sta mama in oče zelo pomembna. Ob njima se učiš biti pogumen, lahko pa si tudi zgolj prestrašen.

Iti po svoji poti zato pomeni biti med drugimi ljudmi, pomeni biti pogumen med njimi, saj brez poguma ni mogoče vztrajati na svoji poti. Moja pot zato ni samotna stezica, po kateri hodim in se ne menim za druge ljudi in njihove poti, kar pa je že uvod v komunizem ali občestveno življenje, ki je lahko egalitarno, lahko pa tudi ni.

Drugič. Moja pot je nujno moja. Če bi hodil po poti koga drugega, bi se izneveril sami naravi življenja oziroma eksistence. Da bi bil to, kar lahko sem oziroma postanem, moram izbrati svojo pot in jo ustvariti. Drugače rečeno: vselej sem del multiplicitete in sem drugi za druge ljudi. Da bi zares bil drugi, moram izbrati svojo pot, drugače sem zgolj slaba različica ali celo kopija drugih.

Tretjič. Ko izbiram svojo pot, po kateri bom hodil in jo s svojim pogumnim korakom ustvarjal, sem v položaju, v katerem se moram odločati za univerzalnost. Pot je sicer individualna, moja, toda biti mora tudi univerzalna, drugače ni vredna piškavega oreha; taka je moja dolžnost na tem svetu.

Četrtič. Univerzalnost moje poti pomeni, da kot posameznik zastopam samo človečnost. Ne zastopam zgolj svojih ozkih interesov in samega sebe, ne skrbim za lastne potrebe in želje, temveč se dvigujem nad vse to, zato je moja pot tudi generična.

V današnjem kapitalističnem svetu, v katerem prevladuje privatna lastnina in logika egoizma (vsakdo naj skrbi zgolj in samo zase), je krčenje svoje poti v orisani perspektivi radikalno. Je celo več kot zgolj pogumno, saj je tudi zares optimistično.

Optimistično je natanko zato, ker pomeni zastopanje eksistence, življenja, ki se odpira neskončnemu.

Naslednji film, ki ga je zato dobro gledati skupaj s filmom Pogumna, nosi naslov Zveri iz južne divjine (Beasts of the Southern Wild, Benh Zeitlin, 2012). V tem filmu mora šestletna Hushpuppy (izjemna Quvenzhané Wallis) spoznati, kaj zares pomeni biti del občestva in kako lahko človeško bitje presega lastno domnevno identiteto in ozke sebične interese, da bi poskrbelo za druge ljudi.

Konec filma je skoraj neverjeten. Mala Hushpuppy se sooči iz oči v oči z ogromnimi zvermi, ki zasledujejo njo in njene male prijatelje na poti domov. Sooči se pogumno, brez strahu in zelo odločno. Potem čisto mirno reče, da ima vsakdo na tem svetu dolžnost, da poskrbi … Ne le zase, temveč za druge. Za druge in morda sploh ne zase. Zveri se ob tem le poslušno obrnejo in odidejo svojo pot. Podoben prizor vidimo tudi v filmu Sneguljčica in lovec (Snow White and the Huntsman, Rupert Sanders, 2012), ko se Sneguljčica sooči z velikanskim divje režečim se trolom.

Človek namreč ni identičen s seboj. Nikoli ne more biti. Nima identitete, ki bi jo lahko izčrpno opisali. Njegova identiteta je nedoločena in odprta. Odprta je kot življenje – do drugega, do nečesa, kar jo presega. Človek se lahko nauči živeti le tako, da preseže domneve o lastni egocentrični identiteti, za katere naj bi skrbel in zadovoljeval svoje potrebe oziroma želje, kot pričakuje kapitalizem, ki ima lahko prijazen obraz ali pa ga tudi nima.

Natanko v odprtosti in nedoločljivosti človeške eksistence je njena generičnost. Drugo ime zanjo je zmožnost človeškega bitja, da po lastni volji skrbi za drugega, ne zase. Kaj pomeni skrbeti za drugega?

Pomeni ustvarjati možnosti za novo generičnost, kajti tudi identiteta drugega ni določena in je odprta. Vsakdo je torej drugi za vsakega drugega, kar pomeni, da je logika odprtosti do drugega ne le generična, temveč je tudi univerzalna. Drugo ime za odprtost do drugega je kajpak ljubezen.

Pogum in ljubezen sta ključni zmožnosti vsakega človeškega bitja za oblikovanje demokratične eksistence ljudi, saj so prisiljeni živeti drug z drugim. In morda je za to ključno spoznanje, ki ga oblikuje Alain Badiou: generičnost ne potrebuje nikakršne identitete človeškega bitja.

Na žalost obstajajo tudi močne težnje ljudi, ki so usmerjene zoper generičnost, odprtost, ljubezen in prijateljstvo. Nikakor ne smemo misliti, da so vsi ljudje naklonjeni odprtosti in da jo sprejemajo. Daleč od tega. Zgodovina je polna dokazov za nasprotno: nacizem, fašizem, vse oblike totalitarizmov. Ali kot pravi Badiou: obstaja tudi čista ljubezen do identitete. To je ljubezen do natančno določljive in določene identitete. Posledice so nujno katastrofalne.

Ko govorimo o ljubezni, seveda ne moremo in ne smemo spregledati filma Ljubezen (Amour, Michael Haneke, 2012). Izjemni film slavnega režiserja nas popelje onkraj vseh mogočih klišejev o ljubezni, smrti, pogumu in odnosih med moškim in žensko.

Onkraj klišejev je čisto življenje, je njegova generičnost, kot bi nemara rekel Deleuze. Ljudje imamo med seboj to, kar nam omogoča življenje, čeprav imamo tudi to, kar nam ponuja kapitalizem. Med njim in življenjem je spor, zaradi katerega življenje terja pogum, da se upremo kapitalizmu in se odločimo za življenje.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži