Martha Marcy May Marlene (Sean Durkin, 2011)

Razsvetljenstvo je v drugi polovici osemnajstega stoletja zelo resen poskus uveljavljanja nove ideje v družbenih poljih. Ideja pa ni samo nova, temveč je tudi tako radikalna, da danes, dobri dve stoletji pozneje, ne moremo nič drugega, kot da jo še naprej zagovarjamo, saj je zares dobra.

Zagovarjati pa jo tudi moramo, saj je zavezana kategoričnemu imperativu, o katerem je govoril Kant že pred letom 1800.

V odnosu do imperativa, pravi filozof, nikakor nismo svobodni. Svobodni smo zgolj na začetku, ko se odločamo za dolžnost, kot bi rekli Stari. Ko jo sprejmemo, preprosto nismo več svobodni.

Svoboda torej niti približno ne pomeni, da lahko delamo, kar hočemo, češ da je Bog tako ali tako že nekaj časa mrtev. Bog je sicer res mrtev, toda najprej moramo razumeti, kaj to sploh ne pomeni; niti slučajno namreč ne pomeni, da ne obstaja.

Ravno obratno. Logika razsvetljenstva ne pomeni, da se ljudje razsvetljujejo (na primer s pomočjo umetnosti ali izobraževalnih ustanov) in postajajo vse bolj normalni, izobraženi ali taki, kakršni bi domnevno morali biti. Osebnostna rast v tej perspektivi ne pomeni, da človek raste in se razvija, da bi dosegel najvišjo stopnjo razvoja, kjer bi lahko tudi obstal. Razsvetljenstvo in osebnostna rast pomenita čisto nekaj drugega.

Pomenita odpiranje človeškega bitja nečemu, kar je domnevno onkraj zaprtega in končnega sveta, v resnici pa pomeni prav odprt in nesklenjen svet. Razsvetljevanje je zato zavračanje znanja in vednosti o končnem svetu in v njem. Ne pomeni kopičenja vednosti, ne pomeni dodajanja novega znanja staremu.

Največja ovira razsvetljenstvu je ravno kopičenje, ki je tako značilno za kapitalizem. Razsvetljenstvo in kapitalizem zato ne moreta biti usklajena in med njima ne more nastati harmoničen odnos; med njima je lahko le nerazrešljiv spor.

V filmu Martha Marcy May Marlene spremljamo usodo mlade ženske, ki ima tri imena iz naslova. Mojstrstvo filma je, da se giblje skozi različna časovna obdobja in različne kraje oziroma prostore, v katerih ima dekle različna imena in različne identitete, nikoli pa ne more postati to, kar imenujejo ljudje normalno.

Zdi se, da je z Martho, Marcy May in Marlene nekaj hudo narobe; kak psihiater bi z lahkoto dodal kako pripombo o paranoji. Toda to bi bilo prehitro in preveč enostavno. Film se k sreči izogne vsakemu postavljanju diagnoz, zato se začne tako, da nam sporoči, da se je nekaj že dogajalo, in tudi konča se tako, da lahko zgolj domnevamo, kakšno bo nadaljevanje. Film nima nobenega začetka in nikakršnega konca.

Čisto preprosto rečeno: v filmu je ves čas skrivnost. Toda to ni skrivnost, ki bi jo morali spremeniti v objekt vednosti (na primer psihološke ali psihiatrične), da bi vedeli, kaj se dogaja in zakaj. Ne, skrivnost mora ostati skrivnost, saj je taka njena narava, zato se ves film počasi spreminja v skrivnost, ki ne potrebuje naivnega razsvetljenstva.

Razsvetljenstvo je zato prav poskus, da bi ljudje dojeli naravo nesklenjenega sveta in skrivnosti; to ni poskus normaliziranja ljudi, da bi postali taki, kakršni naj bi bili. Razsvetljenstvo je ravno spoznanje o nesklenjenosti in odprtosti sveta brez kakega konca in brez nečesa, čemur bi se ljudje morali prilagoditi, da bi živeli normalno.

Radikalno rečeno: razsvetljenstvo je spoznanje, da normalnost ravno ne obstaja in da niti ni mogoča. Ali pa lahko rečemo, da je normalnost natanko to, da se ne poskušamo prilagoditi domnevi o normalnem, ki jo sicer deli veliko pripadnikov kakega občestva.

Martha nikakor ne najde miru in pokoja. Nekaj časa jo spremljamo v skupini ljudi, ki se vede, kot da njeni člani obožujejo nekakšen kult, potem pobegne in se zateče k sestri in svaku. A niti tam ne najde miru, saj jo nekaj ves čas preganja. Nemirna je, vrača se v preteklost, obuja spomine na življenje v skupnosti, toda vse je zelo boleče in neprijetno.

Dobimo vtis, da se je dogajalo marsikaj hudega, to tudi vidimo, slutimo lahko, da je na delu neka blaznost, ki ji ne vemo imena.

Spoznanje je pomembno za vsako občestvo. Ni namreč res, da družba potrebuje normalne ljudi za svoje delovanje. Res je prav obratno. In ne obstaja družba kot oseba, ki ji lahko pripišemo potrebe in želje. Res je, da lahko ljudje preživijo zgolj skupaj, toda to ravno ne pomeni, da se morajo prilagajati nedoločljivemu standardu, ki ga imenujejo normalnost.

Če ljudje in družba res kaj potrebujejo za preživetje, potem potrebujejo natanko odprtost in odpiranje, saj je prilagajanje imaginarnim in nedoločljivim standardom normalnosti uničujoče in dolgoročno ravno nenormalno.

Sodobni človek je zmožen razumeti, da se lahko v življenju premika, giblje, toda njegov cilj, ki bi ga rad dosegel, ne more biti normalnost in ne more biti standard, kot ga razume to ali ono občestvo.

Človekovo gibanje v neskončnem svetu je povsem drugačno. Možno je že zaradi same ideje neskončnosti, ki jo med drugim podpira tudi spoznanje fizikov, da je vesolje, v katerem živimo, neskončno, in da je morda celo vesolj neskončno veliko.

Neskončno je seveda skrivnost in neskončno vesolje je odprto. Svet ni končen in človekov cilj v življenju ne more biti cilj znotraj končnega sveta, čeprav je vsako življenje omejeno s smrtjo. Kljub omejenosti s smrtjo hoče človek oditi dlje in se ne more zadovoljiti z reprezentacijami končnega sveta, z idejami o normalnosti in standardih, ki bi se jim moral prilagajati, ki bi se jih moral držati. Van Gogh na primer je to zelo dobro vedel že pred sto leti in več.

Za konec nam zato ostane le še sklep. Dober film je umetniški izdelek, ki hoče oditi dlje, zato se ne more zadovoljiti z obstoječimi predstavami o realnosti. Umetnost nima nobene resne zveze z reprezentiranjem realnosti, saj ustvarja nove.

Nove oblike realnosti ustvarja iz vira, ki je skrivnost. Govorimo o oblikovanju oblik, o njihovem ustvarjanju. Oblike namreč niso kar danosti, zato naloga umetnosti ni njihovo reproduciranje. Freud, Husserl, Heidegger in Wittgenstein so med tremi velikani, ki to dobro vedo že na začetku dvajsetega stoletja.

Naslednjič zato spregovorim o filmu z naslovom Začetniki (Beginners, 2010).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži