Medtem ko se knjižne police šibijo pod težo tujih del s področja fantazijske književnosti, še zlasti iz anglosaksonskega sveta, se zdi slovenski literarni prostor na tem področju dokaj podhranjen.

V zadnjem času je sicer izšel domišljijski roman z naslovom Ekvorna in Ivana v dveh delih, avtorjev Dušana Enove in Vanje Osterca. Dela sicer še nisem utegnil prebrati, a zdi se da gre za svetlo izjemo v slovenskem literarnem prostoru. Čemu je temu tako?

Kje srce dobi okužbo?

Saj, če kar ne najdeš mira,

gledaš svet, kako umira,

kam srce naj gre v službo?

"Tekmovalnost izhaja iz pohlepa. Pohlep je posledica strahu. Strah izvira iz občutka ločenosti." (Benjamin Creme, The Great Approach, str. 284)

Ko govorimo o vzrokih za današnje globalne težave – kot so vojne, konflikti, ekonomski spori, migracije, podnebne spremembe itd. – pogosto okrivimo človeško tekmovalnost in pohlep. Res se zdi, da je tekmovalnost oziroma konkurenčnost temeljno družbeno vodilo in da "domuje" na vseh družbenih ravneh in področjih. Z drugimi tekmujemo za bogastvo, moč, vpliv, izobrazbo, slavo, uspeh – v ozadju pa "domuje" človeški pohlep. Le redko pa razmišljamo naprej in če, lahko hitro ugotovimo, da smo v osnovi negotovi in prestrašeni. Zato si kopičimo zaloge: v shrambah, na bančnih računih; "kopičimo" pa tudi izobrazbo, družbeni uspeh, položaj v družbi itd. Da bi zagotovili prihodnjo varnost, si danes kopičimo bogastvo.

To je vprašanje, ki me dnevno vznemirja, ko listam pisane medije, ko poslušam različne televizijske programe. Občutek imam, da me vsi bombardirajo z informacijami - ponujajo mi njihova prišepnjena videnja, s strani politične skupine, stranke in posameznega politika. Kakšna je to medijsko poročanje, ki naj bi bilo zaradi državljanov, ki so glavni odjemalci njihove produkcije. V takšne izjave vedno sumim in zaradi tega mi jemljejo upanje, da bo jutri drugače. Nehote se sprašujem, ali je to početje zavestno, s ciljem, da nas bralce pretentajo, ali pa je res v naši družbi vse tako zmedeno, da se ne ve, kdo pije in kdo plača. Posebno pa se trenutno zgražam nad Toninom in Mahničem, ki sta v vladni palači velika detektiva - preiskovalca političnih afer: Ta dva sta zame navadna »drekpumparja«, kakor bi jih zagotovo ocenil moj pokojni oče.

Ni ga čez Trumpa. On je gospodar sveta. Na glavnem trgu glavnega mesta lahko ustreli človeka in se mu ne bo nič zgodilo. Morda ga celo bo, da dokaže, da je temu res tako. Po možnosti kakšnega črnca, Mehičana ali žensko. No, žensko lahko predtem na glavnem trgu glavnega mesta posili – če je lepa, seveda. Če je grda, bi jo najbrž raje samo ustrelil …

Komajda so se polegla novoletna praznovanja ob vstopu v novo leto 2020, z dobrimi željami in obeti, že se soočamo z zelo nevarnimi situacijami – tako okoljskimi kot političnimi. Požari v Avstraliji samo potrjujemo, da je z našim podnebjem nekaj hudo narobe. A tudi politično ozračje je "pregreto", kot že dolgo ne, še zlasti po zaostritvi napetosti med ZDA in Iranom. Na eni strani gori okolje, na drugi strani se razplamteva sovraštvo.

Dragi svojci!

Vaša življenja so težka. Drugi vas ne razumejo in vas gledajo postrani. Vaši sorodniki s posebnimi izzivi so družbi odveč. Milostno jim je pripravljena zagotoviti preživetje in še kakšno malenkost. Vi pa zanje žrtvujete kariero in prosti čas, denar in zdravje. In vedno se najde nekdo, ki vam soli pamet, in nekdo, ki skuša na njihov račun zaslužiti.

To je res, a to ni vsa resnica. Na drugi strani je tudi ogromno takšnih, ki nam je delo z njimi v veselje. Druženje z njimi nas bogati; zaradi njih smo boljši ljudje. Med temi spremljevalci in družabniki sem spoznal več resnično dobrih ljudi, kot v vsem preostalem življenju skupaj. Naš odnos z ljudmi s posebnimi izzivi je drugačen od vašega. Tudi naš pogled na to, kaj je dobro zanje, je drugačen od vašega. A če povemo svoje mnenje, ne pomeni, da vas napadamo ali dajemo vaš trud v nič. Ne pomeni, da smo hudobni. Pomeni zgolj, da želimo ljudem s posebnimi izzivi najboljše – ker jih imamo radi, tako kot vi.

Decembra 2019 je v kinematografe prišel zadnji od devetih filmov iz popularne serije Vojna zvezd (Star Wars), ki se je začela 1977. Osemdeset let prej, leta 1897, pa je "luč sveta" ugledala knjiga Vojna svetov (The War of the Worlds), ki jo je napisal H. G. Wells. Leta 1938 je radijska predelava te knjige, ki jo je režiral in bral Orson Welles, povzročila pravo paniko med poslušalci.

Ema in Aida sta si hodili nasproti po prazni ulici. Sočasno sta prišli na križišče in obe nadaljevali v isto smer po drugi prazni ulici. Nekaj časa sta hodili vzporedno, nato je Ema zaostala, Aida pa pospešila. Tako sta prehodili še nekaj križišč in šli druga drugi na živce. Prišli sta do vhodnih vrat bloka, ko je Jon izstopil. Razširil je roke: »O, sestrica moja!«

Ob koncu leta običajno delamo inventuro za nazaj in načrte za naprej. A preteklo je "odteklo" v času; zato se ne splača preveč obremenjevati s preteklostjo (čeprav še zlasti politiki zelo radi "brkljajo" po preteklem in ga ne pustijo tam, kamor zares spada – v preteklost). Drugače je s sedanjostjo in prihodnostjo. Z zdajšnjimi mislimi in dejanji oblikujemo prihodnost. Zato je prav, da najprej razmislimo, v kakšnem svetu si želimo živeti in potem zdaj, danes, ta trenutek delujmo za želeno prihodnost.