Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nekateri komentatorji aktualnega političnega dogajanja v ZDA in nekateri strokovnjaki za psihološka vprašanja se resno sprašujejo, kako je z mentalnim zdravjem morebitnega bodočega predsednika ZDA, gospoda Trumpa. Sprašujejo se, ker jih skrbi, kdo bo vodil najmočnejšo državo sveta. A zakaj bi bilo spraševanje koristno, potrebno in pomembno, če pa se zdi, da s svetom in z ZDA upravlja Kapital, ne pa ta ali oni človek? Če je gospod Trump sam podrejen logiki Kapitala, ni le povsem vseeno, kakšno je njegovo mentalno zdravje, temveč je odločilno dejstvo, da je uspešen kapitalist, saj je lastnik velikanskega premoženja. In če je ves svet en sam biznis, kdo bolje upravlja z njim, če ne ravno uspešni biznismeni? In nihče ne dvomi, da je gospod Trump uspešen biznismen, ker je objektivno dejstvo, da je res tak.

Kakšne odgovore bi dobili, če bi izvedli obsežno javnomnenjsko raziskavo in povprašali ljudi, kaj menijo o: sončevih pegah; razmnoževanju mravelj; Hitlerjevem spolnem življenju; Erjavčevi zunanji politiki; tvorjenju oblakov na nebu ali inteligenci hobotnic? Nedvomno bi dobili najrazličnejša mnenja, v katera bi ljudje tako ali drugače verjeli. O svojih mnenjih bi se spraševali ali pa se tudi ne bi. Nekdo iz mlajše generacije me je tako pred kratkim vprašal, če je mogoče primerjati slovenske politike, na primer gospoda Pahorja, ki se je prav v tistih dneh sestal s predsednikom velikanske Rusije, z enim ali drugim kandidatom za novega ameriškega predsednika. Najprej sem odgovoril, da neposredna primerjava najbrž niti ni mogoča in da slovenski prostor verjetno sploh ne prenese tako močnih, bogatih, samozavestnih, predrznih, nastopaških, arogantnih in celo napadalnih politkov, kot sta gospod Trump in gospa Clinton, potem pa me je vprašal, če bo pri nas še naprej enako, kot je že nekaj časa. Vprašanje je zelo produktivno, saj je različica zahtevnega vprašanja, zakaj se stvari spreminjajo, kaj povzroča spremembe, zato bom skušal nanj čim bolj natančno odgovoriti. Zlasti pa ne bom ponudil nobenega mnenja.

Tako je izjavila neka gospa na televiziji; zdelo se je, da je ekspert, zato so jo tudi povprašali za mnenje. In potem je dodala: to je povsem normalno. Poglejmo, če njeno izjavljanje prestane resen razmislek, in skušajmo povedati, zakaj je lahko tako izjavljanje v medijih pomembno.

V zadnjem času se dogaja, da skoraj vsak dan kdo v naši neposredni bližini koga ubije – na primer z nožem, z mačeto, s sekiro, pištolo, z bombo, z avtomatskim orožjem. Dokler se je to dogajalo v ZDA, Iraku ali Afganistanu, Turčiji, v Palestini, Jordaniji, Izraelu, v Siriji, Somaliji, Eritreji, Etiopiji in drugje po svetu, kjer na podobne načine ni umrlo malo ljudi, temveč jih je umrlo zelo, zelo, zelo veliko, je bilo drugače kot zdaj, ko se navidezno brezumno nasilje brez vidnega razloga dogaja na Norveškem, Švedskem, v zadnjem času pa še na jugu Nemčije, v Franciji, na Japonskem, v Belgiji. Razlage takega vedenja pogosto mladih ljudi so praviloma psihološke. Zanje pokličejo na pomoč tega ali onega kliničnega psihologa, da poda strokovno mnenje. In ga poda. Praviloma je razlaga različica te, ki sledi: gre za na videz povsem normalne posameznike, ki jezo, nakopičeno v sebi, na lepem usmerijo na druge ljudi; imajo psihične težave ali pa so jih imeli; namerno škodijo drugim; njihova osebnostna struktura ima vsaj nekatere značilnosti psihopatske strukture; vsak napad olajša pot drugim, zato govorimo o facilitaciji; določeno vlogo imajo pri tem tudi nasilne računalniške igrice, pa seveda facebook; starši teh madih ljudi ne poznajo gesel, zato ne vedo, kje na spletu se gibljejo njihovi otroci in kaj tam delajo; storilci so pogosto sami žrtve nasilja in se ne znajo izvleči iz brezna, kamor jih je potegnilo. Na tem kraju ne nameravam razpravljati o ustreznosti in veljavnosti psiholoških profilov, ki jih delajo strokovnjaki. Zanima me nekaj drugega.

Naredil bom to deželo zopet močno. Tako obljublja Američanom in svetu gospod Trump, soprog tiste gospe, ki se je bojda naučila plagiatorstva v slovenskih šolah, kamor je nekoč zahajala. Zadeva je nenavadno zanimiva in vznemirljiva. Če se je gospa Trump naučila plagiatorstva v šoli, kar je sicer malo verjetno, bi se lahko že davno tega naučila tudi, da kopiranje in intelektualna kraja ni ravno vrednota, na katero bi bil človek ponosen. In prav gospa Trump sicer v svojih govorih prisega na – vrednote. Prisega zlasti na družinske vrednote, zato bi upravičeno pričakovali, da so jo v družini v njenih rosnih letih vzgojili zanje; čisto nič narobe ni, če rečemo, da za družinske vrednote vzgajajo družine. In ne obstaja družinska vrednota, ki bi se imenovala plagiatorstvo. Vredno pa je dodati tole: kogar je družina vzgojila za družinske vrednote, šola ne more kar tako zlahka prevzgojiti za ne-družinske vrednote. Še bolj vznemirljivo pa je obljubljanje njenega soproga, da bo Amerika zopet močna (strong), če postane njen predsednik. Kaj naj bi to pomenilo?

Ko poslušate slovenske komentatorje govora, ki ga je imela Melania Trump te dni, ko torej sledite nebulozam, ki jih izrekajo, češ da je bil njen govor vrhunec retorike, spektakelski nastop brez primere, vreden vseh čestitk, slavospevov in presežnikov, propagandni spin, nad katerm bi bili navdušeni pisci učbenikov za spin doktorje in piarovce, se vprašate, kako je z njihovimi kognitivnimi in metakognitivnimi zmožnostmi, saj je očitno, da so tako docela zaslepljeni z logiko propagande, sofistike in manipuliranja z ljudmi, da to terja poseben komentar, ki se nanaša na skupni prostor, v katerem nastopajo zakonca Trump, spin doktorji, milijarderji in njihovi oboževalci, pripadniki srednjega družbenega razreda, ki podpirajo infrastrukturo, zaradi katere 1 % sploh lahko dela, kar pač dela, in kajpak mainstream strokovnjaki, brez katerih srednji razred ne bi mogel imeti na voljo vseh kognitivnih storitev, ki jih ima na voljo. Prebrali ga seveda ne bodo, komentarja namreč, bodo pa še naprej vztrajali v svoji drži, ki pomeni čisto shizofrenijo, kot bo razvidno. Tak pa je tudi aktualni svet: shizofren se pogreza v črno luknjo. Natanko tako je, kot je bilo na Titaniku, ko se je bližal usodnemu trčenju z ledeno goro: orkester je baje igral do bridkega konca. Vse to pove veliko o ljudeh in o tem, kar zmorejo imeti med seboj. In kot rečeno: pripadniki zunajzemeljske civilizacije, ki nas opazujejo, zgolj zmajujejo z glavami. Kaj je torej naredila Melania, da so tako navdušeni nad njo in govorijo o novi zvezdi v svetu manipuliranja, blefiranja, prodajanja megle in komercialnega spreminjanja ljudi v tepce, podrejene logiki Kapitala?

Ker je vse pod nadzorom, kot želi verjeti vsakdanja pamet, gremo lahko v teh poletnih dneh na plažo. Na primer v Turčijo ali v Nico. In s seboj lahko vzamemo sveto knjigo, v kateri so avtentična besedila. Na primer Pavlova pisma. Beremo jih na plaži, vse je pod nadzorom, in se učimo. O pravih, pristnih krščanskih vrednotah, saj je sveti Pavel mož, ki je zapisal nekaj dobrih idej o njih. In zakaj bi se prav zdaj poučili o pristnih krščanskih vrednotah? Ker daleč presegajo te, na katere sicer prisega papež, presegajo te, na katere se sklicuje vsakdanja zdrava pamet, poleg tega pa so univerzalne, kar je v teh absolutno relativističnih časih kar odločilno, če se sploh še hočemo izvleči iz brezna, v katerega nas nezadržno vleče. Govoril bom o vrednotah, ki niso le krščanske, temveč so tudi komunistične. Nadaljujem torej z razmišljanjem o komunizmu.

Vsakdanje življenje je že nekaj časa tako, da se tako rekoč samo od sebe zastavlja in ponuja v premislek zahtevno, kompleksno vprašanje, kaj generira zlo, o katerem poročajo mediji dobesedno vsak dan, pa naj gre za: lopovske politike, ki kradejo in goljufajo državljane, jim sipljejo pesek v oči in jih zavajajo z neoliberalnim novorekom; pohlepne kapitaliste, ki brez kančka slabe vesti izkoriščajo delavce, kolikor se le da; v Boga verujoče teroriste, ki se razstreljujejo po ulicah in trgih sveta, se zaletavajo s tovornjaki v množice in streljajo vsevprek; ali poskuse državnih udarov, med katerimi je tudi skorajšnji poskus puča v Turčiji. Kaj torej generira to prekleto zlo? Zakaj se zdi, da ga ni mogoče ustaviti, da smo pred njim povsem nemočni in zakaj ga je tako veliko? Je to res začetek konca civilizacije, ki jo morda opazujejo pripadniki kake druge veliko naprednejše civilizacije in poznavalsko zmajujejo z glavami, zavedajoč se, da je etika človekovih pravic zgolj laissez-faire liberalizem, ki terja od ljudi popolno pasivnost?

Policisti so te dni obvestili javnost, da je oče zabodel sina do smrti. Cinik bi pripomnil, da se je v srečni družini, ki jo tvorijo ženska, moški in otrok, zgodil še en nepotreben umor, vendar cinizem ni na mestu. Bolj je na mestu nekaj drugega. Ugotovitev, da živijo ljudje, ki gotovo niso srečni, pa naj živijo v pravih družinah ali kakorkoli drugače. Oče tako ni zabodel sina, ker bi bil srečen, saj srečni ljudje česa takega nikoli ne storijo. Sofistika nam ne pomaga pojasniti, zakaj so ljudje nesrečni, zato se je dobro še enkrat spomniti Sokrata, ki je dejal, da potrebuje človek določeno mero brezbrižnosti in celo nevednosti. Zveni nenavadno, vendar je preprosto: izobraženi ljudje ne marajo za sofistiko, kar pomeni, da ne vedo, kar vedo sofisti. Zagovarjati nameravam določeno obliko ne-vednosti, brezbrižnosti in ignorance.

V Stranki modernega centra, ki ima zelo čudno ime, saj je moderni center v letu 2016 lahko le središče nepravičnega neoliberalnega zblojenega kapitalizma, te dni prek medijev nagovarjajo slovensko javnost in jo blago opozarjajo, da potrebujemo mir in stabilnost. Tako nagovarjanje je epistemološko prazno, saj ne pove ničesar novega, moralno obupno, saj za nagovarjanjem ni nobene vrednote ali kreposti, v najslabšem primeru pa je celo neumno. Tudi sicer proizvedejo slovenski politiki poleg simptomov toliko neumnosti, da je zadnji čas za njihovo analizo. Poglejmo torej, kako razumeti izjavo, da ravno zdaj, ko delavci končno dvigujejo glave, potrebujemo mir in stabilnost.