Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Besede, besede, besede; obljube, obljube, obljube...saj to je predvolilni čas. Ne bo dolgo, ko se bo na vse izrečeno in obljubljeno pozabilo in se bo iskalo izgovore, izgovore in izgovore zakaj se kaj (še) ne da ter kdo je za to kriv, kdo onemogoča realizacijo sprejetih zavez. Mediji nam, kot praviloma, tudi te dni poizkušajo prati možgane s selektivnim in izkrivljenim podajanjem informacij in rezultatov anket in seveda že oblikujejo mnenja in favorite. V svojem žargonu imenujejo to objektivnost in uravnoteženost kjer ni prostora za kritično misel. Ustvarijo, to že vsi vemo, realnost znotraj katere naj razmišljamo. Imamo res vsaj dva skrajna fenomena, ki kažeta na popolno odsotnost kritične misli, kritičnega uma, še več, na popolno zanikanje zdravega ali če hočete kmečkega razuma.

Že sredi januarja smo se odzvali na obupane klice stanovalcev DSO Bežigrad, kjer je poseben t.i. Oddelek za mlajše invalide, saj so jim v celoti spreobrnili režim oddelka in uvedli nova pravila ter plačljive nadstandardnih storitev. Npr. če si na prazničen dan zaželite pojesti svoj jogurt izven rednega obroka, ker tega sami ne zmorete, morate za to storitev plačati 2.35 EUR! Takoj smo urgirali na MDDSZ in kasneje tudi na varuhinjo človekovih pravic. Imeli smo več pogovorov in sestankov s tamkajšnjim vodstvom, a konkretnih uspehov ali sprememb ni bilo. Predlagali smo zaposlitev dveh dodatnih oseb preko javnih del, kar je ministrstvo načelno podprlo, a do realizacije ni prišlo. Spodnje pismo smo poslali različnim pristojnim institucijam, a odziva in pomoči ni bilo. Varuhinja se je po dolgem času vendarle odzvala in opravila pogovor s spodaj podpisanima, a zadeva ni šla naprej; se baje še rešuje. Medtem, ko stanovalci trpijo na obroke, objavljamo njihov poziv za pomoč.

Res bizarna moda, da se novonastali stranki, ki trdita, da se gresta družbeno prenovo v javno dobro, poimenujeta kar z imenom in priimkom njunih predsednikov! Zavezništvo Alenke Bratušek in Stranka Mira Cerarja. Najmanj kar je, je neokusno, naduto in kratkovidno, saj predpostavlja, da je lahko predsednik le ta, ki je v imenu stranke. Stranka ni nikoli ena oseba, ampak je team, ki združuje podobno misleče in aktivno delujoče usmerjanje k zadanim skupnim ciljem. Tu pa gre ponovno za poskus promocije posameznika/ce, za nekakšen precenjujoč kult osebnosti in karizmatičnosti, ki ga ne premoreta niti drugi, še manj pa prva. Mediji pri tem zvesto skrbijo za podporo tega samodrštva, domišljavosti, ki posredno govori, da gre za ad hoc projekte, narejene za silo in na silo. Brez kritičnosti, ki naj bi čudežno prinesli velike preobrate. Še dve novi ponudbi v registru prežvečenih konceptov in že videne logike in poznane politične ponudbe. Nič drugače kot Pozitivna Slovenija (Lista Zorana Jankovića) in Državljanska lista (Gregorja Viranta).

Na Brdu pri Kranju je 6.5.2014 potekala mednarodna konferenca o deinstitucionalizaciji, saj je EU komisija Slovenijo označila kot eno najbolj institucionaliziranih držav v EU; lep primat v kršenju človekovih pravic! Konferenca je potekala v organizaciji Ministrstva za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti, namen le-te pa naj bi bil oblikovanje konsenza širše strokovne, laične in politične javnosti za pospešitev procesov razvijanja storitev v skupnosti, kar z drugimi besedami pomeni črpanje sredstev iz EU skladov. Vse bi lahko bilo lepo in prav, a kaj ko se je jasno pokazalo, da je razumevanje koncepta deinstitucionalizaciji ter hkrati razumevanje storitev v skupnosti, predvsem s strani strokovnjakov, vodilnih socialno-zdravstvenih kadrov ter oblikovalcev politik prirejeno ohranjanju obstoječih udobnih delovnih mest, starih praks le z novimi prijaznejšimi poimenovanji.

Predsednica vlade v odstopu nas je kljub vsemu po vsej verjetnosti imela namen zgolj pomiriti, ko je dejala: »Napovedi so dobre, zato si predčasne volitve lahko privoščimo”. Kaj sploh pomeni, da si nekaj lahko privoščimo? Je s tem mislila, da imamo v ta namen še dovolj denarja, da imamo tudi še nekaj časa, morda oboje? Ali pa celo, da so si nas, državljanke in državljane, ponovno nesramno privoščili imeti za norce. Zadnja trditev je najbrž najbolj verjetna.

Ob dnevu Evrope vas želim spomniti na dogodke iz leta 2008, ko je tako mimogrede, brez vednosti državljank in državljanov, ob zavajanju ali popolnem ignoriranju medijev, ob pomanjkanju kritičnosti prav vseh t.i. priznanih slovenskih pravnikov, ob popolnem molku t.i. intelektualcev, ekonomistov, potekala veleizdaja slovenske države; suverenosti in neodvisnosti. Podpis Lizbonske pogodbe. Tekst je bil napisan 14. Januarja 2008 in objavljen na vest.si, kasneje pa skupaj z drugimi kolumnami na temo EU v knjigi Eutropija.

xxx

Dne 13. 12. 2007 sta naš premier g. Janez Janša in zunanji minister g. Dimitrij Rupel v Lizboni podpisala t. i. Lizbonsko pogodbo, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Postopek ratifikacije le-te naj bi v posameznih državah članicah EU potekal v letošnjem letu, predvidoma do oktobra.

Spoštovane evropske državljanke in spoštovani evropski državljani! Se s temi besedami počutite interpelirani? Se počutite Evropejke in Evropejci? Veste katere so tiste vrednote in nazori, ki nas povezujejo v nadnacionalno unijo? Se počutite kot del skupnosti, v kateri velja moto “združeni v različnosti”? Ga tudi občutite v vašem vsakdanjem življenju; na delu, če ga imate?

Ravno za čas hude polemike glede imenovanja predsednika KPK in nato odstopa obeh izbranih namestnikov sem bila precej bolna in se nisem bila sposobna odzivati na dogajanja, sem pa spremljala medijska poročanja glede zadeve. Rekla sem si “to je že mimo” in nima se več smisla oglašati. Danes pa me je razburila objava CV-ja gospoda Štefaneca, iz katere je razvidno, da sploh nima nobenih referenc in da je veliko obveznih rubrik preprosto pustil neizpolnjenih, zato sem se odločila, da na kratko spregovorim o svoji izkušnji in za primerjavo objavim svoj CV.

V Sloveniji se je dodobra uveljavila običajna, že kar mesečna praksa, da nas bežno preko medijev zgolj seznanijo z dejstvom o ponovnem zadolževanju vlade. Zakaj nov denar pravzaprav potrebujemo se sploh ne ve in očitno to nikogar niti ne zanima; za nekaj se bo že porabil, kajne? Tako zelo smo se navzeli te razvade, kot da gre za kakšno novo vrhunsko športno disciplino s sloganom: VEČ DOLGA IMAŠ, BOLJ SI NAŠ!

Ker je baje obrestna mera tako nizka, da se nam to “splača prav sedaj”, kaj se ve kdaj bo spet takšna izjemna priložnost, da tega trenutka res ne gre zamuditi…; hitijo razlagati priložnostni ekonomisti. Je predsednici vlade ob čestitki za dobro poslušno in servilno delo predsednik ECB ”zmaj” Mario namignil, da še vedno nismo dovolj globoko v dreku, pardon v dolgovih in naj se še kar malo potrudimo?

No, pa smo končno s posredovanjem pooblaščenke prišli do zloglasne “bančne študije”[1], ki jo je na lastno pest že konec 2012 naročil direktor FIHO Štefan Kušar in jo seveda plačal iz namenskih javnih sredstev FIHO. Za to je najel podjetje Timur d.o.o. ki ga zastopa Gregor Mesarič in le-ta mu je izdelal za kar 17 strani (z naslovom in kazalom vred) z visoko obetajočim naslovom “Optimizacija denarnih tokov z namenom doseganja optimalne varnosti in stabilnosti poslovanja.” Gre pravzaprav nič več kot za nekakšno seminarsko nalogo, ki bi bila sprejemljiva kvečjemu za srednješolca ekonomske gimnazije, saj ne le da nas avtor osvesti z osnovami globalne in evropske krize, ampak nam postreže tudi s številnimi grafi, ki jih je preprosto potegnil iz spletne strani Trading economics, kjer lahko potegnete grafov “še pa još” in izpadete blazno učeni.Štefana Kušarja so očitno zelo skrbeli FIHO depoziti, da je brez vednosti ali odobritve Sveta FIHO kot organa upravljanja, ki je glede na 8. člen pravil FIHO[2] edini pristojen, da upravlja tudi s premoženjem fundacije, naročil t. i. “bančno študijo”.