Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Res bizarno, da resni, ugledni, izobraženi ljudje povsem resno in zavzeto razpravljajo o tem, kaj storiti v primeru pravnomočno obsojenega in zaprtega Janeza Janše. Ali mu potrditi mandat poslanca, ki so mu ga podelili številni volivci in volivke ter mu ga na to odvzeti ali mu že na začetku sploh ne potrditi, torej zanj glasovati ločeno ali morda kaj tretjega… in potem se bo lahko mirno skliceval na poslansko imuniteto?

V soboto sredi vročega popoldneva se odpravim v mesto in na prazni Miklošičevi, pred sodiščem zagledam shod fanatikov s transparenti in zastavo, ki sami sebi pripovedujejo zgodbice o veliki krivici in zatrti resnici. Policaja, ki sta po uradni dolžnosti stala na kraju dogajanja, sta se zgolj nasmejala, ko sta videla mojo začudeno faco. Sredi sodnih počitnic v soboto popoldne, ko ni okoli nobene duše, so imeli svoj verski ritual v počastitev malikovanih junakov. Tokrat so poleg skandiranja “Janša, Janša” vpili še “Tone, Tone”. Prizor je bil res bizaren in surealen hkrati.

Z izvolitvijo Jean-Clauda Junckerja za predsednika Evropske komisije je tako ponovno zmagala »stara konzervativna« Evropa politike varčevanja ter zategovanja pasu državljank in državljanov. Zmagala je Evropa nadaljnega odrekanja in žrtvovanja pod težo in pretvezo nevzdržnega zadolževanja, ki zgolj še povečuje moč privatnega kapitala znotraj držav članic. Prevladala je Evropa velike brezposelnosti, nepespektivnosti mladih, vse večje socialne negotovosti in naraščajoče revščine. Zmagala, potrdila in utrdila se je Evropa fiskalnega pravila, ki bo svoje ostre jeklene zobe kaj kmalu brusila na nas. Zaenkrat še vedno nimamo čisto prave praktične predstave kaj bo vse to pomenilo in kakšne posledice bo le-to imelo na naša življenja. Če se ga ne bomo sposobni držati, bo po nas, če se ga bo dosledno držali, bo po nas. Izberite vi, kar vam je ljubše!

Konec marca je papež Frančišek v cerkvi Svetega Petra izvedel mašo za italijanske poslance, ministre in druge najvišje predstavnike institucij; več kot 500 udeležencev. V svojem govoru je Bergoglio ostro okrcal prisotne politike in kot že tolikokrat opozoril na pomen boja proti korupciji. Ta govor bi povsem lahko veljal tudi za naše politične elite in razmere ter stanje duha, ki prežema našo državo. Nenazadnje pa bi ta govor in nauk v njem moral biti opozorilo, svarilo in v poduk tudi vsem slovenskim najvišjim cerkvenim dostojanstvenikom, ki tako brezsramno oskrunjajo Kristusove besede in dejanja, ko brez argumentov in preko moralno-etičnih načel, katerim bi morali biti zavezani, agitirajo za pravnomočno obsojenega politika z dvomljivim pedigrejem.

Danes Janša, jutri ti”,

je slogan, ki v bran korupciji kriči.

Ni vsak imel te moči,

da bi z orožjem trgoval in na račun vojne dobičke koval,

si roke mel, ko smrt med tovariši je žel.

Besede, besede, besede; obljube, obljube, obljube...saj to je predvolilni čas. Ne bo dolgo, ko se bo na vse izrečeno in obljubljeno pozabilo in se bo iskalo izgovore, izgovore in izgovore zakaj se kaj (še) ne da ter kdo je za to kriv, kdo onemogoča realizacijo sprejetih zavez. Mediji nam, kot praviloma, tudi te dni poizkušajo prati možgane s selektivnim in izkrivljenim podajanjem informacij in rezultatov anket in seveda že oblikujejo mnenja in favorite. V svojem žargonu imenujejo to objektivnost in uravnoteženost kjer ni prostora za kritično misel. Ustvarijo, to že vsi vemo, realnost znotraj katere naj razmišljamo. Imamo res vsaj dva skrajna fenomena, ki kažeta na popolno odsotnost kritične misli, kritičnega uma, še več, na popolno zanikanje zdravega ali če hočete kmečkega razuma.

Že sredi januarja smo se odzvali na obupane klice stanovalcev DSO Bežigrad, kjer je poseben t.i. Oddelek za mlajše invalide, saj so jim v celoti spreobrnili režim oddelka in uvedli nova pravila ter plačljive nadstandardnih storitev. Npr. če si na prazničen dan zaželite pojesti svoj jogurt izven rednega obroka, ker tega sami ne zmorete, morate za to storitev plačati 2.35 EUR! Takoj smo urgirali na MDDSZ in kasneje tudi na varuhinjo človekovih pravic. Imeli smo več pogovorov in sestankov s tamkajšnjim vodstvom, a konkretnih uspehov ali sprememb ni bilo. Predlagali smo zaposlitev dveh dodatnih oseb preko javnih del, kar je ministrstvo načelno podprlo, a do realizacije ni prišlo. Spodnje pismo smo poslali različnim pristojnim institucijam, a odziva in pomoči ni bilo. Varuhinja se je po dolgem času vendarle odzvala in opravila pogovor s spodaj podpisanima, a zadeva ni šla naprej; se baje še rešuje. Medtem, ko stanovalci trpijo na obroke, objavljamo njihov poziv za pomoč.

Res bizarna moda, da se novonastali stranki, ki trdita, da se gresta družbeno prenovo v javno dobro, poimenujeta kar z imenom in priimkom njunih predsednikov! Zavezništvo Alenke Bratušek in Stranka Mira Cerarja. Najmanj kar je, je neokusno, naduto in kratkovidno, saj predpostavlja, da je lahko predsednik le ta, ki je v imenu stranke. Stranka ni nikoli ena oseba, ampak je team, ki združuje podobno misleče in aktivno delujoče usmerjanje k zadanim skupnim ciljem. Tu pa gre ponovno za poskus promocije posameznika/ce, za nekakšen precenjujoč kult osebnosti in karizmatičnosti, ki ga ne premoreta niti drugi, še manj pa prva. Mediji pri tem zvesto skrbijo za podporo tega samodrštva, domišljavosti, ki posredno govori, da gre za ad hoc projekte, narejene za silo in na silo. Brez kritičnosti, ki naj bi čudežno prinesli velike preobrate. Še dve novi ponudbi v registru prežvečenih konceptov in že videne logike in poznane politične ponudbe. Nič drugače kot Pozitivna Slovenija (Lista Zorana Jankovića) in Državljanska lista (Gregorja Viranta).

Na Brdu pri Kranju je 6.5.2014 potekala mednarodna konferenca o deinstitucionalizaciji, saj je EU komisija Slovenijo označila kot eno najbolj institucionaliziranih držav v EU; lep primat v kršenju človekovih pravic! Konferenca je potekala v organizaciji Ministrstva za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti, namen le-te pa naj bi bil oblikovanje konsenza širše strokovne, laične in politične javnosti za pospešitev procesov razvijanja storitev v skupnosti, kar z drugimi besedami pomeni črpanje sredstev iz EU skladov. Vse bi lahko bilo lepo in prav, a kaj ko se je jasno pokazalo, da je razumevanje koncepta deinstitucionalizaciji ter hkrati razumevanje storitev v skupnosti, predvsem s strani strokovnjakov, vodilnih socialno-zdravstvenih kadrov ter oblikovalcev politik prirejeno ohranjanju obstoječih udobnih delovnih mest, starih praks le z novimi prijaznejšimi poimenovanji.

Predsednica vlade v odstopu nas je kljub vsemu po vsej verjetnosti imela namen zgolj pomiriti, ko je dejala: »Napovedi so dobre, zato si predčasne volitve lahko privoščimo”. Kaj sploh pomeni, da si nekaj lahko privoščimo? Je s tem mislila, da imamo v ta namen še dovolj denarja, da imamo tudi še nekaj časa, morda oboje? Ali pa celo, da so si nas, državljanke in državljane, ponovno nesramno privoščili imeti za norce. Zadnja trditev je najbrž najbolj verjetna.