Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Pa se res rešuje državo in njene državljane ali se ponovno na račun in na plečih državljanov rešuje banke? Vprašanje je seveda zgolj retorično, saj je odgovor vsakomur povsem jasen. Zato se še toliko bolj zdi noro, da pristajamo na takšno igro, ki neizogibno vodi le v našo pogubo in ne v boljšo prihodnost, svetlejše čase.

Vlada Alenke Bratušek zgolj nadaljuje delo vlade Janeza Janše; ista agenda, malenkost drugačna retorika, enake prioritete. Ključna razlika je v bistvu samo ena in sicer, nova vlada si je kot prioriteto zadala »umiritev političnih strasti« (karkoli že to lahko pomeni), za prejšnjo pa se je nasprotno zdelo, da je dobesedno z določenim namenom podžigala strasti.

Demokracija v Evropi ni nič več kot zgolj karikatura same sebe in »fikcija za rajo«. Vse se z vrtoglavo hitrostjo spreminja v absurdno kruto cirkuško igro, ki se jo ponuja množicam, da bi jim odvrnili pozornost od spoznanja njihove popolne nemoči in obsojenosti na status suženjstva globalnih dolžnikov. EU politiki in birokrati so naposled le pokazali svoj pravi obraz, ki se je do sedaj mnogim še uspeval skrivati za bledim uniformiranim videzom in zavajajočimi besedami o enakosti, socialnih temeljih združevanja, gospodarskemu razvoju, prostem trgu kapitala in konkurenčnosti.

4. oktobra 2012 smo v. d. direktorju FIHO Štefanu Kušarju, ki je bil navkljub svojemu spornemu[1] delovanju kot generalni tajnik NSIOS s strani Vlade RS potrjen za direktorja, poslali zahtevo za Preučitev smotrnosti in namembnosti naložbe »Prostor za vzdrževanje in skladiščenje ortopedskih in drugih tehničnih pripomočkov za distrofike«. Sum nenamenske porabe javnih sredstev FIHO smo že predstavili v zgodbi 10.12.2010, a sporna naložba je še kar naprej prejemala dodatna nakazila s strani FIHO ob popolnem zavestnem sprenevedanju vseh odgovornih znotraj FIHO. Skupno v letih od 2006-2013 po naših izračunih 515.017,82 EUR, po oceni KPK pa kar 646.475,42 EUR.

V petek, 8.3.2013 se je zaključil razpis za predsednika in člana uprave Loterije Slovenije d.d. in sicer kar osem mesecev pred iztekom mandata in danes bodo že znani rezultati. Ena najbolje plačanih menedžerskih služb v državi, sedanji predsednik uprave Tim Kocjan je v 2011 za svoje »delo« prejel kar 222.000 evrov bruto! Drugi član uprave Franci Križan pa je prejel 176.000 evrov. Menimo, da gre za načrtni in taktični manever zimzelenega predsednika nadzornega svet Borisa Šuštaršiča, ki dodobra obvlada umazane posle klasičnih iger na srečo. Rok razpisa je bil zgolj 14 dni, zahteve glede izobrazbe zelo nizke, brez dodatnih strokovnih znanj. V razpisu so že kar zapisali, da si nadzorni svet pridružuje pravico o neizbiri kandidata iz razpisa. Čemu potemtakem sploh razpis, zgolj zaradi dobrega vtisa v javnosti?

Šli smo iz dežja pod kap. Politične igrice se bodo nadaljevale tudi po padcu vlade JJ in ustoličenju nove predsednice. Da ne bi kdo še imel kakršno koli iluzijo, da se bo res kaj spremenilo, da bo kaj bistveno drugače ali celo bolje. Gre preprosto še za en velik nateg v celi seriji, ki nam jih že leta in leta servirajo kot najboljši možni dnevni meni; na srebrnem pladnju je govno. In mi naj to stoično pojemo ne da bi bruhali? Seveda rešujejo svoje riti, rešujejo kar se rešiti da pri razpadajoči oblasti, ki jim polzi iz rok. Vsi so si izračunali, da se jim ne splača na volitve, preveriti zaupanje ljudi, prevzeti odgovornost. Strankarske blagajne so prazne in politična kampanja stane premosorazmerno s pokvarjenostjo, ki jo želiš prikriti.

Danes in jutri v Italiji potekajo predčasne parlamentarne volitve. Bodo prinesle presenečenja in celo preobrat v poimenovanju političnega? Strank, ki kandidirajo je ogromno, prav tako tudi koalicij, a bitka v medijih poteka bolj ali manj med tremi kandidati; levim Pierluigi Bersanijem, sredinsko koalicijo, ki jo zastopa Mario Monti in »showmanom« Berlusconijem. Vzdušje je primerljivo z našemu, saj si ljudje želijo sprememb, ki pa se s staro politično garnituro vsekakor ne obetajo.

Eden od Orwellovih citatov je “Neznanje je moč”. Nerazumevanje, neznanje, ignoranca “sužnja” je namreč tista neverjetna sila, ki je veliko močnejša od samih verig, saj naredi za naravne in povsem samoumevne tudi največje neenakosti, krivice in zločine ter tako legitimira samo zatiranje (v vseh njegovih različnih pojavnih oblikah), ga naredi za sprejemljivega, celo potrebnega. Inercija posameznikov v tem stanju, njihovo nezavedanje svojih pravic in s tem tudi svoje potencialne moči je najboljša zaščita ali celo garancija za same oblastnike, zatiralce, izkoriščevalce, da bodo še naprej lahko nemoteno in brez skrbi skrbeli in delali za lastni interes. Zato je potrebno biti stalno na preži, se ozaveščati ter osveščati čim širši krog ljudi okoli nas, da ne bomo lahek plen manipulacije pohlepnih in nenasitnih oblastnikov.

Le kaj razmišlja Janez Janša, obramboslovec po izobrazbi, če sploh še kaj razmišlja medtem, ko vlada ljudstvu, ki ga prezira ter do katerega nima nobenega spoštovanja? Kakšni strategiji sploh sledi, jo zasleduje in poskuša uresničiti, ko tako vehementno udriha po vsem kar ni v skladu z njegovo resnico? Frontalni napad, ki se je pri njemu praviloma vedno izkazal kot najboljša možna “obramba”, pred vsemi številnimi nezakonitostmi in korupcijskimi tveganji, ki se mu očitajo, je do sedaj vedno uspešno delovala; vsaj za njega, za stranko in njegove zveste podanike. Potvarjanje dejstev in sprevračanje zgodovinskega spomina je vedno obvladoval in dodobra skozi leta izpopolnjeval kot prikladen manever v političnih igricah, v katerih je prevzemal vlogo žrtve in junaka hkrati ali izmenično, kakor njemu drago in ljubo.

Le kaj porekel bi France na te današnje dni,
če prišel bi nazaj v ta čas,
tukaj med nas živeče še ljudi,
se sprehodil po Ljubljani,
ker ni več »in« Figovec,
bi kar na Pločniku kavico naročil,
časopis v roke vzel, ga prebral,
z mimoidočimi iz domotožja pokramljal,
se od gostilne do gostilne,
po dolgem času, vse do zore,
končno spet popivanju predal?

Spoštovani g.dr. Petrič!

Zavedam se, da to ni običajna praksa pisanja ustavnemu sodišču, zato se na vas obračam kot na sodržavljana, zlasti pa uglednega strokovnjaka za mednarodna pravna vprašanja. Smo pač v kriznih časih in gre nekatere ustaljene prakse v teh posebnih razmerah spreminjati v prid odpiranja prostorov demokratičnosti.

Naloga Ustavnega sodišča je, da skrbi za spoštovanje ustavne ureditve, predvsem pa varuje človekove pravice, zato ga razumem kot tisto institucijo in avtoriteto, ki bi morala ustavne člene ter z njimi povezane interpretacije prava in zakonodaje razlagati v prid priznanim in zavarovanim pravicam in koristim državljank in državljanov, v smeri demokratičnega razširjenja praks možnega in dopustnega.