Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Nepričakovano sem prejela vabilo na speltni weminar z naslovom »Pohod za življenje s strani e-novice 24KUL in sem si rekla, zakaj pa, saj v tem času, ko sem bolj ali manj doma, si lahko razširim obzorja in radovednost ter sodelujem in si ustvarim mnenje ter pridobim izkušnje. Tako sem se brez velikih pomislekov in z veliko radovednosti prijavila na Weminar. Sklepam, da imajo v svoji bazi, saj sem si pred leti dejansko z njimi dopisovala, ne nazadnje pa so me imeli tudi »črni« na listi abortistov. Ne glede na vse pa objavljam doživeto, ki se mi zdi nesprejemljivo s strani skupin ne, ki zagoraja pravico do živjenja in ob tem grobo diskriminira vse, ki jih sama presodi, da ne spadajo mednje zaradi drugačnega stališča ali mnenja. Seveda pa pozivam ne samo vpletene, ampak tudi pristojno ministrstvo in druge institucije, da se o tem izrečeje in zavzamejo jasno stališče.

Spremembe Zakona o osebni asistenci (ZOA) povzročajo veliko razburjanja in strahov v zainteresirani javnosti zato, ker prinašajo popravke tam, kjer je prihajalo do anomalij in zlorab. Obstoječi zakon o osebni asistenci (OA) je praktično najboljši na svetu, saj so se oblikovalci zgledovali po švedskem modelu. A Slovenija ni Švedska in razumevanje ljudi, komu in čemu je zakon namenjen, je naravnost balkansko. Ker ni bilo ustrezne razlage in nikakršnih omejitev, so mnogi začeli to priložnost izrabljati za biznis.

27. decembra se je prvič v zgodovini EU zgodil t.i. “vaccine day”, in sicer enotni začetek cepljenja proti Covid-19 v vseh državah članicah EU. Tudi v Sloveniji smo tega dne prejeli prvo pošiljko cepiv in na vrsti za cepljenje so bili najprej zdravstveni delavci, delavci v domovih za starejše občane (DSO) ter stanovalci DSO. To pomembno dejstvo se je pri nas zelo plaho izpostavilo; ali bolje, o tem govorijo zgolj osebe medicinske stroke, pomembni dr. medicine ter drugi iz bližnjih strok oz. epidemiologi. Vse lepo in prav, a »kampanija« v prid temu bi morala biti bolj splošna in glasna; podprta s številnimi drugimi v javnosti znanimi glasovi, vzorniki, vplivneži.

V teh dneh poslušamo znova in znova argumente, razloge in motive zakaj morajo t.i. otroci s posebnimi potrebami nazaj v šole in zavode. Zakaj zaboga bi morali ti otroci imeti prednost pred vsemi ostalimi? Kakšni so razlogi in kriteriji, da se tukaj ustvarja diskriminacija in drugačna obravnava?

Kar na FIHO se godi

to čudne so stvari.

A nikomur pravzaprav mar ni,

da namenski denar kar puhti, puhti.

Invalidi si ga potiho delijo,

z njim nič kaj dobrega in koristnega ne storijo.

Pred tremi tedni smo objavili kolumno z naslovom FIHO – podjetje družine Oman, ki bi po našem mnenju morala pretresti odgovorne za proračun RS, varuhe integritete javnih in namenskih sredstev ter nenazadnje organe pregona. Pa nič od tega se še ni zgodilo; natanko trije članki »t.i. desnih medijev« so zgodbo nekoliko raziskali in jo razčlenili.

Kdor pozna moje, več kot 20-letno ukvarjanje s sistemom Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) in vso sistemsko korupcjo, ki prihaja s tega naslova, bo tokrat gotovo zelo presenečen. Z analizo dejstev sem namreč prišla do sklepa, da je na mesto direktorja končno prišel človek, ki si bo upal prevetriti in počistiti vprašljive poslovne prakse tudi znotraj FIHO.

»Strokovna služba«, na čelu s sekretrko Bredo Oman, je javnosti obelodanila »grozote«, ki naj bi jih počel direktor Vladimir Kukavica. Breda Oman je nedvomno osrednja figura v sistemu FIHO, saj je poslovna sekretarka fundacije od same ustanovitve (1996). Direktorja FIHO je vedno izbral Boris Šuštaršič, uvajala pa ga je vselej prav Omanova, za kar je bila »pošteno nagrajena«. Za boljšo predstavo: sodi v 49. plačilni razred, pri čemer ni znano, kakšno strokovno izobrazbo naj bi imela. Je pa nekoč med pogovorom povedala, da je pred leti delala tudi pri Borutu Pahorju oz. v SD, kjer ima tudi veze, podporo in poznanstva.

FIHO je očitno z leti postal »družinsko podjetje« Omanovih. Začelo se je leta 2013, ko FIHO prvič predstavi spletno aplikacijo za prijavo na razpis. Takrat so Peter Tomažič, Štefan Kušar in Boris Šustaršič za to aplikacijo oblikovali kriterije in merila (pri tem je bilo veliko arbitrarnih točkovanj, ki so omogočala končne rezultate kot so si jih želeli oni sami). To velja še danes. Aplikacijo je po naročilu izdelalo podjetje It Group, lastnik katerega je Božo Oman, drugi mož Brede Oman. Podatki na Erarju (aplikacija za prikaz porabe javnega denarja v Republiki Sloveniji) pa zgovorno pričajo, da je to podjetje zgolj v zadnjih petih letih s strani FIHO prejelo 214.331,30 evrov. Pri vsem skupaj je prav bizarno, da ima podjetje IT Group precej neugledno spletno stran, ki je skopa s podatki – kot da sploh ne potrebujejo strank, zato svojih referenc sploh nimajo nikjer zabeleženih, edini kontakt pa je elektronski naslov.

Janja Vrečko, ki je prav tako navedena kot del strokovne službe, pa je nič manj kot hči Brede Oman. Z osnovnošolsko izobrazbo je posameznim organizacijam pisala sklepe FIHO o dodeljevanju letnih javnih sredstev. Ko je direktor Kukavica lani sklepal nove pogodbe in plače zaposlenih na FIHO usklajeval s plačami v javnem sektorju (torej jih je za nekaj odstotkov znižal), se je v pogodbi zavezala, da bo v roku leta in pol opravila izpit iz Zakona o upravnem postopku (ZUP). Ker tega nikoli ni storila, se je njena pogodba preprosto prekinila. Omanova je v imenu svoje hčere vodila evidenco ur prisotnosti na delu, pri čemer ji je pisala ure, ko Vrečkove sploh ni bilo v pisarni (npr.: meseca maja ji je celo izplačala 15-odstotkov stimulacije na račun novega koronavirusa).

Visok standard plač in drugih ugodnosti, ki so jih deležni zaposleni na FIHO, pa je nadgrajen še z visokim pokojninskim zavarovanjem – 150 evrov na zaposlenega, kar je pred leti zbodlo v oči tudi Računsko sodišče RS. Toda to v očeh strokovne službe FIHO še ni bilo dovolj, zato je Petra Kene, pravnica na FIHO predlagala, da bi za vsakega zaposlenega plačali še dodatnih 50 evrov za zdravstveno zavarovanje, saj bi tako v primeru, če zbolijo, prišli na vrsto preko vrste.

PA ŠE TO:

Pred časom me je poklical nek gospod in prijavil zanemarjanje ene od uporabnic, katere izvajalec osebne asistence je podjetje Saluto, lastnik katerega je Robert Kene, mož zgoraj omenjene Petre. Toliko naključij na kupu mojemu nemirnemu duhu ni dalo miru, zato sem tudi to podjetje preverila na Erarju in ven je padla zanimiva vsota s strani MDDSZ. Toda tudi to še ni vse – gospod Kene je pridobil skrbništvo nad omenjeno uporabnico, gospa ima namreč odobrenih 24 ur na dan osebne asistence, zaposlenih pa nima dovolj asistentov. Tako nima pomoči 24 ur na dan – si pa ure asistence, zlasti nočne, ki so bolje plačane, piše David - sin Petre in Roberta. Nenazadnje pa je gospa uporabnica prepisala tudi svoje stanovanje na Keneja. In to je zgolj ena od uporabnic podjetja Saluto – sicer jih ima skupno pet (a ne več, saj bi v tem primeru moral zaposliti strokovnega vodjo). Prijavo na pristojne institucije pa smo pred dvema mesecema podali tudi v povezavi z še enim primerom oz. uporabnikom podjetja Saluto.

Na prvi pogled nič spornega, nič čudnega, biznis dobro laufa, Petra Kene pa se vozi z novim avtom znamke BMW. Kot smo vedno trdili – na invalidih se dobro služi!

Tanja Dular, v.d. direktorice Direktorata za invalide na MDDSZ

Sekretar Cveto Uršič, MDDSZ

Minister Janez Ciglar-Kralj, MDDSZ

ZADEVA: Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o osebni asistenci

Spoštovani!

Naša filozofija je nuditi redno zaposlitev, s stalnim dodatnim izobraževanjem ter spremljanjem odnosa med osebnim asistentom in uporabnikom: na način, da med njima prevladujejo sinergija, spoštovanje in enakopravnost. Ravno zato ne podpiramo prekarnosti, ki je tako za uporabnika kot asistenta, v osnovi neplodna in mučna. Zato je za nas najnižja možna urna postavka, s katero še lahko preživimo, 13, 85 evrov.

Stališče izvajalcev, ki se zavzemamo za strokovno in kvalitetno izvajanje osebne asistence

Manifest izvajanja storitve osebne asistence;

predlogi za spremembo in dopolnitev Zakona o osebni asistenci

Spoštovani,

sem Elena Pečarič, Uni. dipl. filozofinja in soc. kulture, tudi večkrat hospitalizirana na Golniku in imam traheostomijo že 22 let. Od otroštva imam obolenje mišične distrofije, natančneje amiotrofija spinalis progresiva. V lanskem letu smo v našem 25 letnem boju končno dosegli temeljno človekovo pravico, in sicer pravico do osebne asistence, ki nam omogoča neodvisno in aktivno življenje, kljub težjim vrstam ter oblikam hendikepa. Prav tako se vrsto let »spopadam z individualnim svetovanjem« (da ne bo pomote, vse zgolj brezplačno) glede obvladovanja in ravnanja s kanilo ter invazivnimi in neinvazivnimi oblikami ventilacije, kakor tudi blaženjem akutnih stanj respiratorne narave. Sem že nekajkrat nastavljala parametre na ventilatorju in dajala napotke glede menjave kanile.