Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Predsednik Šarec, prišel je čas, da se pogledava iz oči v oči,

pa naj se zgodi, kar za javnost prav gotovo ni.

Nisem vas še čisto politično razvozljala, kam bi vas pravzaprav dala?

Ali ste res tako drugačni, v pogumu, z dejanji in pod hlačmi;

ali je le metoda Stanislavski tista, ki jo spretno uporabljate, če zavajate?

Tudi meni igra in dramaturški prijemi niso tuji, le kaj drugega uporabiti gre,

da medijsko pozornost preusmeri nase se?

Mitja Čander, publicist, komentator je priljubljen gost različnih informativnih oddaj (24ur, Odmevi) predvsem na teme politične korektnosti, etičnosti in ohranjanja integritete skupin ali posameznikov. Že večkrat sem ga pozvala, da ravnanja in dejanja, ki jih propagira, aplicira tudi na sebi. Mitja Čander je namreč eden izmed treh članov Nadzornega odbora FIHO, ki na letni ravni razdeli več kot 16 milijonov evrov. Njegova funkcija ni častna, ampak za svoje delo dobiva sejnino in zato imam zanj visoka pričakovanja. Vedoč, da je Mitja Čander slep, sem mu v ta namen pošiljala številne dokumente, da bi mu morda odprla oči, tam, kjer ga drugi kolegi invalidi namerno zavajajo. Dodajam, da gre znotraj FIHO za zelo očitno kolizijo interesov, ki se tolerira in opravičuje z avtonomnostjo odločanja invalidskih organizacij. Zgodba je pravzaprav zelo podobna “ŠOU-ovski sagi" in zakonodajnim manipulacijam – tudi tu gre za zakonske izjeme in nadzorno praznino, ki podobno traja več kot 20 let. Še ena skupna točka je tudi opurtonističnost vloge vsakokratnih političnih strank, ki dovoljujejo odtekanje denarja. Invalidski lobi je dokaj velika skupina, ki pa se jo zlahka manipulira in javnost nima kritične distance, saj so invalidi ubogi, pomoči potrebni in smo jim dolžni priskrbeti kar največ, da jim pomagamo.

Astrologinja Ema,

le kaj je tebi bilo tistega dne,

da nad uboge invalide tako brezsramno spravila si se.

Leta netransparentnih politik tako vladnega establišmenta, kot tudi politik znotraj EU so pahnile celino v stagnacijo, porast skrajnih desnic, celo nazadovanje, saj so ljudje izgubili upanje v iluzijo močne združene Evrope, socialne pravičnosti ter demokracije. Nič od velikih demokratičnih obljub in od ekonomske rasti se žal ni uresničilo. Evropa danes preživlja številne krize, ki jih lahko strnemo kot zadolženost, krizo bančnega sistema in porast revščine, prekarnosti in migracije. Zato je potrebno dejansko ustvariti konkretno alternativo, ki bo znala pokazati možnosti za nova obzorja razvoja ter zaščite človekovih in socialnih pravic, zgraditi je potrebno alternativo obstoječim politikam znotraj EU.

E pur si muove”, juhu, končno, morda tokrat le ustavijo ta invalidski twilight vrtiljak. Tako nekako smo razmišljali, ko smo v medijih zaznali notico, da se bo KPK ponovno lotila pregleda razdeljevanja sredstev oz. sume sistemske korupcije, ki se iz leta v leto vrši znotraj FIHO.

Dnevi hitro bežijo in vse bolj nestrpno pričakujemo usodni datum 1.1.2019, začetek izvajanja Zakona o osebni asistenci. Skoraj ne morem verjeti, da se nam bodo končno uresničile sanje in več kot 25 letni trud ter neverjetna prizadevanja, da udejanimo to temeljno človekovo pravico; pravico do osebne asistence. Vsi tisti, ki jo potrebujemo in smo bili “med privilegiranimi”, ter smo jo v omejenem obsegu koristili že do sedaj, to pomembno pravico še toliko intenzivnejše doživljamo. Zavest in zavedanje imamo o tem, da bo za nas novo leto pomenilo tudi novo poglavje v našem življenju; za naše delo in multidisciplinarno ustvarjanje. Kljub t. i. srednjim letom, v katero obdobje se je moje življenje nagnilo, so pred menoj še mnogotere življenjske možnosti in priložnosti, ki jih nameravam dodobra izkoristiti.

Truplo se je v teh dneh že dodobra ohladilo, zato lahko ponovno brez slabe vesti in hinavskih pietetnih pomislekov spregovorimo o nenadno in nedavno preminulem največjem slovenskem Invalidu Borisu Šuštaršiču. Ne bom trdila, da me je novica razžalostila, ravno obratno, kar cel teden sem pila na svoje zdravje; zakaj pa ne?

Prav gotovo bo to dejstvo še imelo viden in občuten vpliv tudi na slovensko invalidsko in invalidno realnost v katero nas prisiljujejo živeti, čeprav si jo že dolgo let vztrajno prizadevamo spremeniti. Zagotovo vemo, da so si mnogi njegovi največji ritolizniki iz koristoljublja naposled le oddahnili, prav tako mnogi med njimi pa že urno stegujejo svoje grabežljive kremplje, da si prilastijo kanček njegove oblasti, moči ter vpliva. A kar tako nadomestiti njegovo imponentno persono in rit na vozičku nikakor ne bo lahko.

Vstanite v suženjstvo zakleti Invalidi, prekleti!
Vstanite in postavite se že enkrat na noge, uprite se!
Zakaj pa ne?
Vas je strah, ne zmorete, ne znate, se vam ne da?
Da to ni mogoče ne drži,
ja, ja, ja, to je možno, to se da.

So pa res težavni, dolgotrajni in boleči ti prepdporodni popadki za sestavo t.i. manjšinske vlade. Praktično so se pokurile že vse možnosti in kombinacije, si sploh nisem predstavljala, da jih je toliko sploh možnih, pa o prihodnji vladi oz. njenim dejanski možnim vsebinskm poudarkom, ne vemo praktično še nič. Otrok tega spočetja, če se izrazimo bolj v metaforičnem smislu, bo že ob porodu imel popkovino okrog vratu, kar pomeni, da mu bo primanjkovalo kisika, bo cianotičen in pomodrel. Tako stanje seveda ne more trajati dolgo in vodi v hitro smrt ali v bolj optimističem primeru poškodbo možganov.

V razmislek politikom in še bolj analitikom, komentatorjem ter novinarjem, ki neuspešno iščejo razloge, da bi pojasnili zakaj nas je Bruselj tako poniževalno pustil na cedilu, ko je bilo potrebno stopiti na stran spoštovanja prava EU, spoštovanja arbitražnega sporazuma. Vsi odgovori na s tem povezana vprašanja so takorekoč pred našimi očmi in nosovi! Posnetek na katerem dajeta izjavi za javnost generalni sekretar NATO in Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je več kot zgovoren, 14.7.2018.