Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Tokrat smo se lotili pregledovati vsebino prijavljenih izvajalcev različnih društev gluhih in naglušnih, ki so na Razpisu za samostojno življenje invalidov od 2015 – 2018 prijavili skupno 10 osebnih asistentov. Seveda vse s pomočjo “informacij javnega značaja”, ki nam dejansko omogoča priti do zanimivih, presenetljivih in nemalokrat tudi nedopustnih ter spornih odkritij. To bi moralo biti dejansko delo in dolžnost strokovnih ter odgovornih ljudi na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), še pred odobritvijo mest izvajalcem. A očitno za kaj takega pri vas “v hiši” ni pravega interesa ali kompetenc; da se jasni kriteriji oblikujejo preden se nakopičijo nepravilnosti in nenamenska poraba sredstev. Že na začetku je potrebno pogledati in vedeti ali opisana vsebina sploh ustreza definiciji del in nalog osebnih asistentov, ali jo izvajalec izvaja v skladu s tem kar je narava dela in katere so metode dela odgovornih izvajalcev na posameznih društvih. Ugotovili smo, da nihče na pristojnem ministrstvu očitno ne preverja konkretnih programov pri konkretnih izvajalcih; kar velevata logika in zdrava pamet!

Naš premier Miro Cerar je ocenil, da neupravičeni dodatki, ki so si jih izplačevali na nekaterih fakultetah za nekatere izbrane posameznike ne potrebujejo "hujše sankcije". Kakšne pa bodo, če sploh bodo, te sankcije, dragi premier, da bomo državljanke in državljani vsaj malo zadoščeni v obupanem upanju na pravico in enako obravnavo? Bodo grešniki klečali v kotu na koruzi, ali jih boste tepli s šibo po riti in s pasom po rokah; ali pa se boste bičali kar sami, ker tako nesramno in brezobzirno kršite vse velike obljube o etičnih dejanjih ter trdnih načelih?

Predsednik RS g. Borut Pahor

Erjavčeva 17

1000 Ljubljana

Ljubljana, 3.1.2016

ZADEVA: Ne pustite nas cvreti »Na žaru«!

Spoštovani!

V medijih smo zasledili polemiko glede vašega nastopa v predstavi Na žaru z Ladom Bizovičarjem. Mnogi vam očitajo, da boste z nastopom pripomogli k razvrednotenju funkcije predsednika republike, predvsem pa, da s tem nastopom omogočate privatni televiziji dobičkonosen posel. Po poročanju medijev so z vašega Urada odgovorili, da naj bi ves dobiček šel v dobrodelne namene, nismo pa zasledili komu in zakaj. Zato brez zadržkov nemudoma pristavljamo svoj lonček.

Zelo bi bili veseli, da bi ta denar namenili osebni asistenci, saj se nam tudi letos, kot že tradicionalno, napoveduje primanjkljaj sredstev za plače naših osebnih asistentov. Naš program že vrsto let dobro poznate; tako po vsebini, namenu in ciljih, poznate pa tudi nekaj uporabnikov, ki koristimo to storitev, zaenkrat še vedno brez sistemske rešitve. Velikokrat smo se že obrnili na vas, tako v vlogi predsednika DZ RS, pa potem kot evropskega poslanca, kasneje kot predsednika Vlade RS in tudi kot predsednika RS. Do sedaj v nobeni od teh pomembnih in odgovornih vlog, razen tolažilnih besed in obljub na svetlo prihodnost, nismo dobili nič. Upamo, da bo tokrat drugače!

Naša prihodnost je še vedno brez perspektive.

Lep pozdrav,

Elena Pečarič

Strokovna vodja programa NŽH

Zelo zanimivo, da se na vprašanje prepovedi nošenja burke ali nikaba v javnosti, ni jasno in z argumenti oglasila nobena intelektualka, intelektualec, feministka, zagovorniki pravic žensk, enakopravnosti spolov, zagovorniki človekovih pravic in dostojanstva, prav nobena od številnih človekoljubnih organizacij, ki jih premoremo in so praviloma zelo odzivne, glasne in jasne. Mar muslimanke niso ženske in si ne želijo enakopravnosti spolov, jim ne pripadajo človekove pravice in spoštovanja njihovega dostojanstva, če so pokrite z burko? Je burka simbol njihove svobode ali zatiranja?

Mar je to tabu tema za levico? Kjer bi načelna ter vsesplošna toleranca in spoštovanje človekovih pravic lahko stopilo v svoje nasprotje, v protislovje s teorijami feminizma, enakopravnostjo obeh spolov, svobodo govora, demokracijo in drugimi t.i. evropskimi vrednotami in zahodno kulturo?

Hollande je podal vojno napoved. Proti komu in čemu; proti terorizmu, seveda! A kje se ta skriva, kje domuje, kje in od česa se napaja, kako se širi, mreži, kateri so njegovi ekonomski in ideološki viri? Na vsa ta ključna in temeljna vprašanja se zdi, da nimamo ali nočemo poiskati/imeti odgovorov preden pričnemo s tako usodno strateško potezo kot je vojna napoved. Pa vendarle smo vsi tako rekoč čez noč izrazili podporo Franciji in njenim militarističnim nagibom; v praksi pa je v konkretno akcijo stopila le Rusija. Nas ni poseg v Libiji nič naučil, ni dal nobene lekcije zdravega razuma? Ali prav nasprotno, so v tem vojni strategi in dobičkarji, orožarji in trgovci smrti ter z njimi povezane multinacionalke ponovno našli svoj »raison ďêtre«, svoj neizčrpen posel? Slogan, ki bi ga lahko strnili: »Dokler je vojna, je tudi upanje«, govorijo tisti, ki vojne namerno podžigajo, da bi od njih služili![1]

Pred dvema dnevoma je kot strela z jasnega odjeknila novica o aretaciji znotraj Vatikana. Zaradi suma uhajanja zaupnih dokumentov in informacij, tudi prisluškovanj papežu, sta bila aretirana Monsignor Vallejo Balda, sekretar prefekture za ekonomske in upravne zadeve ter bivša članica te komisije Francesca Chaouqui, ki pa je bila že izpuščena po celonočnem zasliševanju prav zaradi njene pripravljenosti za sodelovanje. Nov škandal (po izpovedi Monsignorja iz kurije, da je gay, javno pismo škofov, o poskusih vplivanja na izid zaključkov Sinode, »novica« o tumorju v glavi papeža) povezan z uhajanjem tanjih dokumentov oz. zaupnih podatkov glede financ IOR, Instituto per le Opere di Religione je še eden v seriji poizkusov destabilizacije obširnih reform, za katere se je trdno in brezkompromisno odločil papež Frančišek, že takoj na začetku svojega mandata. S svojo pojavnostjo in nekonvencionalnimi ter nepredvidljivimi dejanji, ne le da preseneča in navdušuje množice vernikov in nevernikov, ampak prav tako vzbuja tudi strah in bojazni tistih, ki se od njega počutijo neposredno opazovani, sojeni, ogroženi v svojem »običajnem početju prevar«. Njegovo avtoriteto se poskuša spodbijati, prav tako tudi dajati vtis, da stvari uhajajo izpod kontrole.

Zaupni podatki bodo razkriti z objavo dveh knjig in sicer prva novinarja Gianluigija Nuzzija z naslovom Via Crucis in druga Avarizia – skopuštvo, novinarja Emiliana Fittipaldija. Obe knjigi govorita o svinjarijah, ki se dogajajo z denarjem namenjenim za karitativne namene. Npr. od 10 evrov, gre 6 evrov za poplačilo dolgov kurije, 2 v črni fond, zgolj 2 evra sta na razpolago za prave namene cerkve. Denar IOR gre tudi za investicije v orožje, v Vatikanu je možno prati denar, že 2013 so papeža obvestili, da so zaradi slabe investicije izgubili v Švici deset milijonov evrov ... Frančišek je edini, ki živi na 50 kvadratih, medtem ko so zmagovalci v razkošju rezidenc znotraj Vatikana, kardinal Velasio de Paolis na 445 kvadratih, sledi mu Sergio Sebastini s 424, Raymond Leo Burke s 417 in Franc Rodé s 409 kvadratnimi metri.

Za tiste, ki morda še niste povsem dobro dojeli ali razumeli, kako je »ženska vrsta« evolucijsko v vseh pogledih daleč pred moško vrsto, dodajmo še en dokaz temu v prid. Tokrat na področju spolnosti. Se spomnite koliko čudenja, veselja in razburjenja je bilo, ko je pred 17 leti na trg prišla modra tabletka, poimenovana Viagra? Kolikim moškim se je na stara leta dobesedno odtrgalo; »zapustili« so svoje žene, ki so jim še do včeraj zvesto kuhale in prale gate ter se podali veselemu naskakovanju mlajših punc? Vsak dan je bil praznik, tudi večkrat na dan. Življenjski moto jim je postal: Zgoraj že siv, a spodaj še živ! Zdelo se je, da je čudežna tabletka rešila vse tegobe, frustracije in zadrege moških pri spolnosti in iz mehkega bingljajočega uda naredila pravo sabljo viteza. In kakšen gromozanski biznis za farmacevtske koncerne. Nič lažjega, spolnost moškega je pravzaprav zelo primitivna, elementarna, mehanska, če hočete – na hidravliko. Paziti je potrebno le, da vsa kri v tiča ne gre, in da jo ostane še nekaj za poganjat srce. Drugače se lahko orgazem v kap spremeni, in en dva tri, že pod rušo si. Ah, ko bi se moški že enkrat zavedli, kaj ženske hočemo, rabimo, želimo! Erekcija na ukaz ne more zadovoljiti nas.

Kljub temu, da že nekaj let spremljam TV prispevke in neskončne razprave povezane s tragedijo beguncev, ki želijo v Evropo preko Italije, npr. Lampeduse, si nisem še uspela ustvariti trdnega mnenja o tem, da se lahko ljudje v obupu, tako na videz “nepremišljeno” in vdano, prepuščajo veliki verjetnosti smrti. Nič jih ne ustavi pred velikim tveganjem in nevarnostmi. In kljub temu se odločajo ter tvegajo, umirajo na stotine vsak dan, več tisočim je Sredozemsko morje postal grob. Predvsem nosečnice ali matere z novorojenčki, ki se brez rešilnih jopičev vkrcavajo na prepolne čolne ali zarjavele ostanke ladij. Še posebno, ker je bila poznana praksa, da kriminalni trgovci z namenom izsiljevanja in ustrahovanja, namerno vržejo koga tudi v vodo na odprtem morju, le da bi rešili lastno kožo. Malo kdo sploh zna plavati, velikokrat so se prevračali v vodo, ko so v daljavi zagledali rešilne ladje.

V procesu deinstitucionalizacije je zelo pomemben način prenosa storitev v skupnost, saj obstaja velika nevarnost, da pri tem kopiramo vzorce institucionalnega sistema na nivo stanovanjskih skupin in bivanjskih enot; principi dela in režim medsebojnih odnosov med zaposlenimi in posamezniki pa ostajajo isti. Kar pomeni, da se tudi odnosi moči (podrejenosti, odvisnosti, pogojevanja…) značilnih za institucije, med vpletenimi v ničemer ne spremenijo, ali pa se znotraj manjše skupin lahko celo potencirajo. V kolikor se ne bodo v procesu radikalno deinstitucionalizacija spremenili tudi vzorci načina mišljenja ter videnja na upravičence ter seveda hkrati s tem način dela, bo ta proces nujno zgrešil svoj namen in cilj. Pristali bomo na tem, da bomo imeli kup novih bivalnih skupin, ki bodo zgolj preslikava velikih institucij katerih integrirani del bodo. Vse to se že sedaj dogaja in je vidno na mnogih primerih, ko se zgolj zamenja ime (mogoče še logo) institucije in iz zavoda postane center, to je vse. Obnavljajo, prenavljajo in dograjujejo se objekti, ki so zgolj na videz bolj prijazni in pisani, režim pa ostaja tog in monoliten.

Jasna so priporočila s strani Komisije za človekove pravice ZN v Ženevi, ki je prvič ocenila politiko izvajanja implementacije ZN Konvencije o pravicah invalidov s strani EU podpisane leta 2010. Pri tem je komisija ZN podala številna opozorila in izrazila veliko stopnjo zaskrbljenosti, saj se Konvencija krši praktično še v vseh členih. Med drugim gre tudi za spremljanje in nadzor o pravilni rabi sredstev iz različnih strukturnih skladov za namene deinstitucionalizacije (Kohezijskih skladov, Evropskega socialnega sklada ESS, Evropskega sklad za regionalni razvoj). Že dolgo je znano, da se teh sredstev ne sme porabljati za namene ohranjanja in vzdrževanja institucionalizacije, ki posameznike izolira in izključuje ter jim tako krati osnovne človekove pravice. Ta sredstva bi se morala namenjati razvoju in implementaciji različnih storitev v skupnosti, ki posamezniku omogočajo neodvisno in enakopravno življenje v družbi.