Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Te dni ob številnih praznovanjih 70. letnice zmage nad nacifašizmom, smo dolžni ne le zazreti in spominjati se naše preteklosti, poguma, odločnosti in človeških žrtev, ki so padla, da bi nam izborili svobodo, ampak hkrati s tem moramo nujno v to refleksijo zajeti tudi našo sedanjost ter si nastaviti cilje za prihodnost, ki bodo skladni z duhom tistega upora proti totalitarizmu in zmagi za svobodo.

Kaj nam danes pomeni svoboda?

V Milanu se bo od 1.5 in vse do 31.10. odvijala svetovna razstava Expo 2015, pod sloganom “Nahraniti planet; energija za življenje”. Dogodek, ki se na veliko reklamira in od katerega si italijanska vlada obeta nekakšen gospodarski ter finančni zagon in preporod ugleda. A že v lanskem letu so na dan prihajale številne korupcijske afere povezane z infiltracijo mafijskega denarja v izgradnjo objektov, zato je bilo potrebno ustaviti konje in zastaviti nove javne razpise, kar je zadevo za nekaj časa ustavilo. Sedaj se zelo mudi, tako zelo, da so gradbišča odprta 24 ur na dan in se lovi dan otvoritve. Vse ne bo nared, zato se bo z dodatnim denarjem zamaskiralo vse, kar je nespodobno in neprijetno videti obiskovalcem; postavile se bodo nekakšne Potemkinove kulise. Obstaja pa še odprto veliko vprašanje varnosti dogodka, saj po številnih izrečenih grožnjah Isis (katerih namen je osvojiti Rim), in dodatno še zadnje streljanje posameznika na milanskem sodišču, govori o tem, da bo to za Italijo še velik zalogaj in nenazadnje tudi riziko.

Še ena za v serijo »saj ni res, pa je« se dogaja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Enake možnosti so bile dodane v ime zgolj za boljši vtis, da se poudari »kobajagi« leva politična usmerjenost, niti približno ni bilo s tem mišljeno v teoriji ali še manj v praksi na tem področju kaj resnega spremeniti. To vedo in še bolj občutijo vsi tisti, ki se jim enake možnosti zdijo kot fatamorgana v puščavi.

Skušajmo enkrat za vselej že najti ustrezno rešitev za obubožano, razžaljeno in ponižano Grčijo. Evropatski generalštab od nje še vedno pričakuje vračanje dolga in sprejemanje strogih strukturnih reform, čeprav je zmaga Sirize obljubljala in napovedovala odmik od dosedanje tiranije Trojke.

Heureka! No, pa ponudimo praktično in konkretno idejo kako bi Grčija lahko rekonstrurirala svoj prihodnji zaslužek, celo ustvarjala dobiček od premoženja in tako prišla do tekočih sredstev za poplačilo zasoljenih posojil. Nesporno Grčija velja za zibelko zahodne civilizacije (to piše v vsakem šolskem oz. zgodovinskem učbeniku) in to velja dodobra izkoristiti njej v prid.

Kot kaže ste se zagrizeni homofobični fanatiki in perverzni manipulatorji na račun pravic otrok ponovno začeli zbirati, da protestirate proti sprejetju predloga sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Vabite nas na (po vašem t.i.) “vseslovenski” shod v torek, 3.3. ob 16.30 pred Državni zbor, ki ste ga poimenovali kar Dan ljubezni! Nezaslišano in skoraj nadrealistično; tudi zdrava pamet težko razume takšno paranojo, ki napaja to miselnost in napeljuje k akciji v škodo drugim in še bolj na škodo otrok. Kaj vas tako ogroža pri ohranjanju lastne identitete, vrednot in stališč, da jih morate tako krčevito braniti, da drugim zanikate njihovo identiteto in jim privoščite trpljenje ter povzročate škodo?

Ne dolgo nazaj smo objavili Top 100 tovarn orožja SIPRI Mednarodnega mirovnega raziskovalnega instituta na prem mesu najdemo ameriško korporacijo Lockheed Martin s prodajo v vrednosti 35,5 milijarde dolarjev leta 2013 in z 115000 zaposlenimi. Ko pogledamo njihovo spletno stran, dobesedno osupnemo nad sposobnostjo lasne samopromocije, še posebej, ko vemo, da gre za tovarno, ki producira orožje in tehnologijo masovnega uničenja. “Kar je danes nemogoče, bo juri mogoče.” “Nekoč je bližje kot si misliš.” “Pripravljeni smo narediti naslednji velik korak.” “Da dosežeš najvišje vrhove, moraš imeti najvišje namene.” To so slogani s katerimi, kako perverzno, želijo ustvariti vtis, da gre za podjetje z visoko dodano vrednostjo, družbeno odgovornostjo in celo z etičnim poslanstvom.

Že cel teden sem bolna, nekakšna viroza, ki me je ujela med pomembnim delom in mnogimi obveznostmi. Ni kaj, mogla sem podleči in sem tako obležala; še vedno ni v redu. Sedaj sem res že sita poležavanja in spremljajoče utrujenosti, saj moj nemirni duh hoče nekaj koristnega početi in ne samo brezciljno “bluziti” v upanju, da se misel porodi. Dasiravno je za filozofinjo tudi to zelo produktivno ali bolje, plodno početje, ki pa ga logika kapitalizma prezira in ne tolerira, saj ne prinaša tiste tako iskane dodane vrednosti, ni uporabnosti. Vsaj tako se zdi. Ker pa se tej logiki že od nekdaj poizkušamo vztrajno zoperstavljati, kolikor je to sploh mogoče, saj smo do vratu potopljeni v kapitalističnem svetu, nam je lahko že sam upor vir zadovoljstva.

Vzorci terorističnih napadov, ali bolje, sistemov imenovanih “terorizem” so pravzaprav na nek način z vso svojo kompleksnostjo v bistvu zelo preprosti. Navežimo se na zadnjo kolumno, v kateri smo prikazali vso nagnusno hinavščino, ki jo premorejo t. i. predstavniki svetovne politične demokracije. Ko nek terorističen dogodek politiki dodobra izkoristijo predvsem za PR, še bolj spretno pa za kreiranje restriktivne politike nadzora in kontrole, z alibijem zaščite, varnosti ter preventive državljank in državljanov. Nič, kar ne bi že videli najbolj očitno in občutno po napadu 11. septembra, po katerem ni bilo več tako kot je bilo. Ne bo potrebno dolgo čakati, ko bodo na nivoju EU sprejeli nove ukrepe, procedure in direktive, ki jih bo treba v imenu boja proti terorizmu prenesti v nacionalne politike. Predvsem, kar se tiče prenosa in izmenjave raznoraznih zaupnih informacij, nadzor interneta, med drugim tudi izmenjave osebnih podatkov. Kar nas do neke mere “pomirja” je, da imamo identificiranega sovražnika za napad in uničenje, samo vztrajati moramo dovolj dolgo, saj ne gre dvomiti, da bo dobro prevladalo nad zlim; nekakšen fil rouge (rdeča nit) zahodne propagande.

Pred tednom dni se je v Franciji zgodil pohod v bran svobodi govora, nekateri so ga poimenovali zgodovinski dogodek, po grozljivih terorističnih napadih v katerih je umrlo skupno 17 ljudi. Praktično smo preko noči vsi postali Charlie, vsi smo bili solidarni in enotni proti skupnemu sovražniku terorizmu. »Ne bomo se pustili prestrašiti, ne bodo nas utišali, ne bomo dovolili, da teroristi uspejo v svojem namenu...« Novinarji, tudi tisti najbolj »režimski«, prilagodljivi, upogljivi in oportunistični, so imeli na jeziku plemenite besede o pomenu svobode govora in zaščite demokracije ter vrednot »našega sveta«. Na ulicah Pariza se je zbralo 3,7 milijone ljudi in glej, simbolni mini pohod je uprizorilo tudi 50 svetovnih voditeljev. To je bilo res nekaj novega in posebnega, predvsem z vidika PR politike.

Mohamed, prerok naš, kaj hujšega se ti lahko zgodi,

kot da se v tvojem imenu in tebi na čast pobija ljudi?

Ljudi, ki krivi so zgolj to,

da kruto resnico današnjega sveta razgaljajo,

s satiro se borijo, da predsodke s humorjem in smehom ulovijo,

da prav na njih prikažejo v vsej svoji absurdni protislovnosti,

na katere človek se opira, ko želi si notranjega mira.