Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.
Spoštovani predsednik Danilo Türk!
Po dolgem času se vam oglašam in vas pozivam, da že končno nekaj ukrenete glede spoštovanja človekovih pravic v Sloveniji, torej vaši domovini. Posebno sedaj, ko kandidirate za generalnega sekretarja ZN bi se lahko z nekaterimi gestami izkazali tudi v praksi; saj bil bi pravi čas. Npr. v stilu pokaži kaj znaš!
Verjetno se spomnite s kolikimi dopisi sem vas zasuvala v upanju, da kot predsednik republike storite kaj pozitivnega in predvsem konkretnega glede spoštovanja sprejetih zavez s podpisom Konvencije ZN o pravicah invalidov[1] (MKPI), ki jo je Slovenija ratificirala že v letu 2008, kmalu potem, ko ste vi prevzeli vlogo predsednika republike. In potem je bilo vse popolnoma drugače, kajneda?
Letos mineva deseta obletnica sprejetja tega pomembnega mednarodnega dokumenta v ZN. Takrat je bilo v nas veliko upanje, da se bo s tem dokumentom pospešeno vse obračalo na bolje, saj smo dobili pravni instrument s katerim se bomo lahko odločno borili za doseganje enakih možnosti in človekovih pravic, dostojanstva hendikepiranih posameznikov, prepovedi diskriminacije na vseh področjih človekovega življenja ter nenazadnje segregacije v institucije. Pa je to upanje povsem zamrlo, ko so bila vsa naša dolgoletna prizadevanja, drug za drugim prevarana, izigrana in politično zlorabljena s strani vsakokratnih aktualnih politik. Ne samo, da stvari več ali manj stagnirajo in se Konvencija ZN ter njeni posamezni členi preprosto ignorirajo pri sprejemanju sprotne zakonodaje, se ne implementirajo v nacionalne politike posameznih resorjev, ampak se na neki ravni celo vse obrača na slabše. Dovolj zgleden primer je, da so osebno asistenco vtaknili v Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je namenjen starejšim, cel ta zakon celo prestavili iz sociale v domeno medicine in Ministrstva za zdravje. Že sama preambula MKPI jasno in odločno zavrača takšno paradigmo.
Še vedno se namreč varčuje pri in na revnih, vojska je obubožana, val beguncev nas je zajel in sedaj čakamo na ponovnega, zdravstvo je na psu, sociala ne ve kje se jo drži glava, sodstvo nima nobene kredibilnosti, še posebej sedaj, ko se bolan Bavčar igra košarko na prostosti in ne na Igu, kamor spada... skratka vedno dovolj izgovorov, da se nikoli ne najde čas in denar za Zakon o osebni asistenci, s katerim že več kot desetletje težimo vsakokratni politiki. Tudi vi ste bili žrtev dveh ali treh mojih nadležnih intervjujev.
Govorimo predvsem o 19. členu MKPI, ki je za nas, ki potrebujemo osebno asistenco tudi do 24 ur na dan, temeljnega in življenjskega pomena. Kaj ste vi osebno v času vašega predsedovanja Republiki Sloveniji v tej smeri naredili?
Nič, zgolj ob 3. decembru, mednarodnem dnevu hendikepiranih, ste morda bežno in zgolj zaradi protokola omenili načelno stališče, da je ta dokument potrebno spoštovati in ga implementirati. Seveda se to v praksi ne dogaja, niti danes ne in kot kaže, se ne bo niti jutri. Zaprte institucije ali zavodi, kjer bodo segregirani posamezniki, zgolj na podlagi svojega hendikepa, še naprej prisiljeni živeti, še več brez velikih zadržkov se konstantno gradijo novi. O deinstitucionalizaciji je sedaj seveda moderno govoriti in voditi okrogle mize, a vse v daljnji prihodnosti, ker še nismo pripravljeni dovolj dobro. Morda bomo v naslednjih 20ih do 30ih letih.
Bila sva kandidata na predsedniških volitvah 2007, kjer sem imela priložnosti pogostih srečanj z vami in moram reči, da mi je kmalu postalo jasno, da ste pravi diplomat in birokrat; v negativnem smislu obeh besed. Veliko leporečite, malo poveste, še manj naredite. Tako se baje zelo daleč pride, diplomacija je pa itak garancija za uspeh v mednarodnih krogih, še posebno razumljena iz slovenske kulturne perspektive. »Vsemu kimaj, ničemur ne nasprotuj, čim manj izražaj svoje stališče.« Ne bom pozabila prizora, ko sem vas na RTV ujela, medtem ko ste s svojo PR-ovko vadila že vnaprej pripravljene odgovore na potencialna vprašanja. Priznam, da mi je šlo kar malo na smeh, saj bi nekdo z vašimi referencami in renomejem, tako vsaj predpostavljam, moral na vprašanja človekovih pravic odgovarjati brez zadrege, tudi sredi noči.
Kakorkoli že, leta so minila in vi poskušate ponovno naskakovati prestižno mednarodno funkcijo, vlada vas pri tem aktivno podpira. Gre zopet bolj za prestiž kot kaj drugega? Morda imate še čas, da naredite pred tem še kaj za nas?
Res ne bi hotela špekulirati koliko možnosti imate, ker vaših sokandidatov ne poznam, a v obeh primerih, če vam uspe ali ne, je vaša politična in etična dolžnost, da rešujete tudi tovrstna vprašanja. Ne zgolj konkretno v Sloveniji, ampak seveda vsaj v okviru EU, če že ne po svetu, kjer pa so osnovni življenjski pogoji še toliko slabši, da o neodvisnem življenju sploh ne moremo govoriti.
Elena Pečarič
Dear president Danilo Türk,
I write to you again after a long time to call upon you to take measures regarding the respect of human rights in Slovenia, your own homeland. Especially now, when you are running for Secretary-General of United Nations, you could distinguish yourself with some gestures in practice as well; it would certainly be the right time for it, e.g. in the style of show and tell.
You probably remember the many letters I swamped you with, hoping that you would do something tangible as president of the Republic of Slovenia regarding the respect of commitments made with the signing of UN Convention on the Rights of Persons with Disabilities [1] (UN CRPD), which was ratified by Slovenia as early as 2008, soon after you took on the role of president of the republic. And then everything was different, right?
Ten years have passed this year since this important international document had been adopted by the UN. Back then, we had had high hopes that things will start to turn for the better very soon, because we finally had a legal instrument with which we could put up an adamant fight to have equal opportunities and respect of human rights, dignity of persons with disabilities, ban on discrimination in all aspects of living, and last but not least ban on segregation in institutions. However, our hopes were dashed completely when all our efforts had been deceived, played and politically abused by politicians of the time. Not only are things more or less stagnant and UN CRPD and its individual articles are mostly ignored when adopting current legislation, on some level things are actually turning for the worse. One such example, ramming personal assistance into the Long-term Care Act, which is meant for aged people, which was transferred from the domain of Ministry of Labour and Social Affairs to Ministry of Health, is telling enough. The very Preamble of UN CRPD emphatically dismisses this paradigm.
Slovenia is still saving on public funds for the poor, the army is impoverished, we were hit by a wave of refugees and we are expecting the next one, medical services are in shambles, social services have no rhyme or reason, judiciary has no credibility, especially now when the supposedly ailing Igor Bavčar is playing basketball free as a bird instead of in jail where he belongs. There are always more than enough excuses for not finding the time and funds for Personal Assistance Act, with which we have been pestering politicians for a decade. You yourself have been a victim of two or three pestilent interviews with me as well.
Our focus, above all, is Article 19 of UN CRPD, which is for us, who need personal assistance up to 24 hours per day, of utmost and decisive importance. What have you personally done about this while you were president of the Republic of Slovenia?
Nothing, except maybe making a brief general point on 3rd December, International Day of Persons with Disabilities that this document should be respected and its articles implemented. Of course, this is not happening today and, as it seems, it will not happen tomorrow either. Institutions where segregated individuals are forced to live simply because they have disabilities, continue to exist and new ones are being built without any special reservations. Of course, these days it is fashionable to talk about deinstitutionalisation and to organise round tables, but all goals are set in distant future, because "we are not ready yet." Maybe we will be ready in the next 20 or 30 years.
We were both presidential candidates in 2007 where I had a chance to meet with you often and I have to say that it became quite clear to me very soon that you are a true diplomat and a bureaucrat in the negative sense of both words. You smooth-talk a lot, say little and do even less. Supposedly that is one way to make it far and diplomacy is a guarantee to success in international circles anyway, especially as seen from Slovenian cultural perspective: "nod to everything, counter nothing and express your opinion as rarely as possible." I will never forget a scene when I caught you on public television practicing with your PR agent pre-prepared answers to potential questions. I must admit it made me laugh a little, because someone with your credentials and reputation should, in my opinion at least, answer questions on human rights without predicament in the middle of the night if need be.
Anyway, years have passed and you are again running for a prestigious international post and you have active support from Slovenian government. Is it more about prestige or is it something else? Could you maybe find some time to do something for us?
I do not want to speculate on your chances to win the position of Secretary-General, because I do not know your competitors but whether you are ultimately successful or not in securing the post, it is your political and ethical duty to solve such issues not only in Slovenia but also in the EU if not the whole world, where living conditions are much worse and independent living is but wishful thinking.
Elena Pečarič
Očitno bomo prisiljeni pisati mednarodnim institucijam, ki ščitijo človekove pravice, OZN in EU, saj nam država brez kakršnegakoli dialoga želi podtakniti in nas vtakniti v že tako sporen Zakon o dolgotrajni oskrbi, osebni asistenci in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Že vse življenje se namreč borimo proti vsestranskim poskusom vseobsežnejše medikalizacije, ki ima pod krinko zdravega življenskega sloga, pred seboj zgolj profit in še več biznisa.
V poletnih mesecih so potekala prerekanja in prerivanja, kdo bo koga opetnajstil. Za boljšo predstavo: preveč babic, kilavo dete, čeprav se ta zakon “paca” tako dolgo, da je dete že krepko v puberteti – dobesedno, saj je zakon neobvladljiv, tako po vsebini kot tudi po finančni plati. Ne poznamo natančnih zakulisnih dogajanj, vemo pa, da poteka “srdita” vojna med dvema ministricama; za zdravje Marijo Milojko Kolar-Celarc in za delo, družino in socialne zadeve Anjo Kopač-Mrak, katere patron je sedanjim rektor Univerze v Ljubljani Ivan Svetlik. Bivši minister MDDSZ in avtor sporne »politike« socialnih transferjev, ki postanejo krediti in se vračajo državi. To pa je levičarska drža, ki jo še Janša zavida.
Spoštovana poslanka Simona Kustec Lipicer!
Hvala za odziv, ki pa bi mu težko rekla odgovor na mojo poletno poslanico, saj ste se uspeli na kar dveh straneh spretno izogniti konkretnim pojasnilom, ki sem jih pričakovala od vas. Višek vaše arogance je, da mi poskušate pojasniti, kakšni so standardi v sodobni družbi glede pomoči in asistence, ki temelji na človekovih pravicah ter tega, kaj so sestavni deli vsake demokratične ter socialne države. Razmere v Romuniji so za hendikepirane posameznike bistveno drugačne od tistih na Švedskem; mi stremimo k doseganju kakovostnih in individualnih storitev, zatorej se zgledujemo po slednji. Podobno velja naprej, kjer opisujete, da obstajajo posamezniki različnih starosti, z različnimi oblikami in stopnjami hendikepa in ste dolžni poskrbeti za vse. Halo?! Tega do sedaj nisem sama vedela, še manj opazila, da bi to počeli konkretno v praksi. Takšen dobrohoten in pokroviteljski način razlage se mi zdi ponižujoč, glede na mojo izobrazbo, delovne izkušnje in dolgoletni aktivistično-politični angažma, znotraj in izven Slovenije.
Odgovor ge. Eleni Pečarič by Elena Pečarič on Scribd na
Sodišče je naložilo obtoženim Ivanu Vivodu, Borisu Šuštaršiču, Miranu Kalčiču, Danetu Kastelicu, Miranu Kranjcu, Antonu Petriču in Štefanu Kušarju solidarno plačilo dodeljenega zneska tožeči stranki Eleni Pečarič zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter posega v njene osebnostne pravice s publikacijo »Socialno in etično delovanje YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa«. Tako je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo plačilo odškodnine v višini 3.000 evrov, 683,44 revizijskih stroškov in 294,72 pritožbenih stroškov sodišča prve stopnje v zadevi II P661/2009 14.3.2012. To je tudi moja osebna zmaga, potem ko smo zaradi te, iste publikacije, že leta 2010 dobili sodbo proti državi. Okrožno sodišče je namreč izreklo sodbo v kateri je tožena stranka, Republika Slovenija, dolžna tožeči stranki, YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa plačati 14.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Tokrat se bomo podrobneje lotili dolgoletnih in raznovrstnih poskusov sinteze govora, kar pomeni ustvarjanje IT sistemov za branje besedil tudi v slovenskem jeziku. Seveda zelo pomemben in potreben pripomoček, ki bi slepim in slabovidnim ter vsem drugim s težavami vida, ali drugimi vrstami hendikepa, omogočal branje oziroma poslušanje tekstov na njim dostopen način. V to skupino potencialnih uporabnikov spadajo tudi starejše osebe, pa tisti, ki večino časa preležijo ali imajo druge težave v sedečem položaju … nenazadnje tudi vsi tisti, ki bi jim bilo tovrstno branje bolj prijetno, skratka – dostopno za vse.
eBralec (sintetizator govora slovenskega jezika) je bil sofinanciran v okviru projekta »Vzpostavitev infrastrukture za zagotavljanje enakih možnostih dostopa do publikacij slepim in slabovidnim ter osebam z motnjami branja« (oz. krajše KSS Knjižnice slepih in slabovidnih), znotraj finančne perspektive Evropske unije 2007-2013 in v okviru prednostne usmeritve 4.3: Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti. Za projekt je bilo namenjenih 3.118.103,75 evrov, Evropska skupnost pa je prispevala 85 odstotkov oziroma 2.650.388,18 evrov, medtem ko je razliko v višini 15 odstotkov zagotovilo Ministrstvo za kulturo. Čeprav sprva v projektu ni bil predviden sintetizator govora slovenskega jezika, se ga vključili ob izteku projekta (219.000 evrov).
Pred mesecem dni sem na Ministrstvo za finance in Ministrstvo za pravosodje poslala dopis glede nominacije dveh »spornih« članov FIHO za Nadzorni svet Loterije Slovenije. V tem dopisu jih pozivam na takojšnje ukrepanje preden nastanejo nepopravljive in škodne posledice. FIHO je namreč 40 % lastnik Loterije Slovenije in razpolaga z več milijonskimi sredstvi letno, ki so izvzete iz proračuna RS, za namene invalidskih in humanitarnih organizacij oz. v korist izvajanja storitev članstva v le-teh. Predsednik Nadzornega sveta Loterije Slovenije, g. Boris Šuštaršič, je bil na svoj zadnji mandat sodno imenovan, saj ga skupščina Loterije Slovenije ni potrdila.
Predsednik Nadzornega sveta je g. Boris Šuštaršič že vse od leta 1989, kar ni v skladu s priporočili Evropske komisije. »Z dne 15. februarja 2005 o vlogi neizvršnih direktorjev ali članov nadzornega sveta javnih družb in o komisijah upravnega odbora ali nadzornega sveta« (2005/162/ES), ki v Prilogi II (Profil neodvisnih neizvršnih direktorjev ali članov nadzornega sveta) pod točko 1 (h) pravi: »Neizvršni direktor ali člani nadzornega sveta ne bi smel biti v upravnem odboru ali nadzornem svetu več kot tri leta (ali več kot 12 let, kadar nacionalna zakonodaja za normalne pogoje določa zelo kratek čas).« Zato je ta zahteva vključena tudi pod točko h. v Obrazcu 4 (Okoliščine, ki predstavljajo konflikt interesov), ki je del prijave kandidature za članstvo v Nadzorni svet Loterije Slovenije.
Hvala za povabilo, mi je v veselje in čast, da sem po nekaj letih ponovno z vami kot govorka. Sicer se praviloma priključim v sprevodu nekje sredi poti, da smo na cilju čim številčnejši in čim bolj pestri glede na osebne lastnosti in vizualno podobo. Letos se praznuje 16 letnica parade ponosa, a moj spomin seže še nekaj let nazaj, ko smo se zbrali pred Škucom, peščica ljudi in potem ugibali kdo med prisotnimi je zares gej, kdo pa je prišel iz solidarnosti ali morda zgolj radovednosti. Danes so povsem drugačni časi, a zdi se, da smo zgubili tisto zanesenost, upanje in vero, da je vse možno in mogoče še pred nami. Morda zato, ker je za nami toliko izgubljenih bitk, da ne vidimo tudi tistih kljub vsemu pozitivnih premikov in sprememb. Smo vse številčnejši, a očitno nas je še vedno premalo, da bi lahko razblinili in zaustavili predsodke povezane z drugačnostjo.
Ta teden me je kot strela z jasnega, da bomo aktualni tudi z metaforami, udarila novica o mednarodni vojaški vaji vojaškega letalstva poimenovani »Jadranski udar«. In smo spet spičili v zrak 100.000 EUR. Kar je mogoče nekaterim zanimiv mednarodni dogodek celo sodelovanje, izobraževanje in urjenje za morebitne skupne vojaške posege, se meni zdi povsem nekaj groznega in alarmantnega. Slovensko javnost očitno to ni kaj dosti pretreslo, civilna družba je to sprejela bolj ali manj vdano kot to počne vse pogosteje, apatično. Dejstvo je, da se vse bolj usmerjamo v nekakšno vojno pripravljenost, kot bi se vračali v čase tik pred ali takoj po osamosvositvi. Pravzaprav niti ne, spomnim se, da smo takrat celo razmišljali o priložnoti popolne demilitarizacije Slovenije. Nekateri smo čisto zares v to tudi upali in verjeli.
Vlada je počasi, a vztrajno iz neke »kremšnit politike« prešla v izrazito avtoritarno in samovoljno; še vedno ne vemo koliko nas je stala žica in ograje, ki so jih namestili, da bi nas zaščitili. Kakšni razlogi sloh lahko obstajajo za zaupnost te informacije, da nam to prikrivajo, ko se ve, da bo račun izstavljen nam?
Nekaj več kot dva tedna nazaj je bila v javnosti objavljena sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V K 27863/2013 z dne 25.02.2016, v kateri sem bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika. Izreka se mi pogojna obsodba in sicer 3 mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 leta ne bom storila novega kaznivega dejanja. Prav tako mi grozi tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.
Glede na svojo zagrizeno iskanje resnice in pravice ter v odločnosti, da stvarem sežem do dna, bi mi bila zaporna kazen celo ljubša, saj bi tako v javnosti vzbudila večjo pozornost, ki bi ponovno odprla vprašanja glede svobode govora ter razkrivanja umazanih poslov javnih funkcionarjev na račun in v škodo najšibkejših. Zaradi svojih besed seveda, ni prvič, gotovo tudi ne zadnjič, da sem se znašla na sodišču. Tokrat pa sem na prvi stopnji izgubila. Nič zato, to me ne bo utišalo, niti prestrašilo. Tako sem dolžna dati pojasnilo kako se nameravam boriti naprej. Pritožba na sodbo je bila že vložena.