V gimnaziji sem se zelo veselil filozofije. V svoji površni poučenosti sem jo smatral za kraljico znanosti, povezovalko ved in panog, osmišljevalko sveta in družbe. Mnoga velika imena znanosti in književnosti, o katerih nas učijo, so opremljena z oznako “filozof”. Že pred stoletji so ti ljudje odpirali razprave o podobnih rečeh kot mi danes. Obdelovali so jih izvirno, divje in v nasprotju s pravili mišljenja, ki nam jih je vtepavala v glavo šola – na podoben način, kot smo razpravljali dijaki sami. In osrednja fakulteta z najširšim izborom študijskih smeri se imenuje »filozofska«. Nekaj torej že mora biti na tej filozofiji, se mi je zdelo. Že v tretjem letniku – še preden sem jo imel – sem jo izbral za maturitetni predmet, in tako v četrtem zabredel globoko vanjo.
Naj se še tako izobražujemo, se trudimo biti odprti za drugačne poglede in strpni do drugih mnenj, smo povečini še vedno obupno omejeni in ozkogledi celinski lokalpatrioti, prav nič boljši od vaških. Kot so oni prepričani, da je njihova dolina najboljši kraj za življenje z najboljšimi ljudmi na svetu, je večina belih izobražencev prepričana, da so Evropa, Nelatinska Amerika in Avstralija najboljši kraji za življenje z najboljšimi ljudmi na svetu.
V teh mračnih časih nevihtnih zatišij pred naslednjimi nevihtami mi eno boljših zabav ponuja Facebook stran Društva za zaščito polpismenih. Tam redno objavljajo pol- ali še manj pismene izdelke domačega in tujega izvora, obiskovalci strani pa jih na podobno pismen način seciramo in s tem drug drugemu nudimo še dodatno zabavo. Stran je rajski vrt človeške neumnosti, vesoljni potop pameti in smisla, aleksandrijska knjižnica dokazov, da je šolstvo pogorelo do tal. Tako neizrekljivo hudo je, da ti niti ne more več biti hudo; lahko se samo še zabavaš …
Vero sem že zdavnaj odpisal kot vir česarkoli uporabnega ali smiselnega. Se pa včasih kljub temu rad spustim v razpravo z verniki. Ne pričakujem, da mi bodo dokazali uporabnost in smisel vere, kaj šele da me bodo spreobrnili v vernika. Ne, moj sveti gral, do katerega se skušam dokopati s pomočjo teh razprav, je dojeti, zakaj in kako so ljudje verni. Verska občutja so mi namreč povsem tuja. Znam verjeti, sklepati, predvidevati, domnevati in zaupati, ne znam pa verovati. Nimam potrebe, da bi se taga naučil, si pa želim doumeti, kako ta miselni postopek poteka. Le tako si bom lahko odgovoril na vprašanje, zakaj večina ljudi posveča velik del svojega časa, denarja in truda nečemu, kar se mi zdi v najboljšem primeru odveč, v najslabšem pa grozljivo. Le tako se mi bo vsaj približno sanjalo, zakaj je človeška družba takšna, kakršna je …
Spolna vzgoja je zanič. Tudi pred tretjino stoletja, ko smo je bili nekaj ur deležni jaz in moji sošolci, je bila zanič. Tako takrat kot danes je bilo strokovnjakom in odločevalcem jasno, kaj je z njo narobe. Ni se spremenila … Tako takrat kot danes je bilo učiteljem in staršem jasno, kaj otroke zanima … Še vedno jim nočejo ali ne znajo povedati …
V Frankfurtu so odprli knjižni sejem … in na otvoritvi govorili o vojni … med Izraelom in Palestino. Eni so povedali svoje, Slavoj je povedal svoje, in zdaj iz Frankfurta beremo in poslušamo skoraj samo o tem …
Poteka v Frankfurtu sejem knjig ali sejem vojaške opreme? Kaj ima sejem česarkoli v Frankfurtu opraviti z vojno, ki v času njegovega odprtja poteka na drugi celini? In če že, zakaj prav in samo s to vojno izmed 54, ki se letos odvijajo širom sveta? …
Lahko je pametovati o vojni z domačega kavča … Prav tako smiselno je, kot na kavču pametovati o potezah nogometašev na svetovnem prvenstvu … Nekaj se nam sanja, v resnici pa nimamo pojma, kako je biti tam ter nositi odgovornost za lastno prihodnost in prihodnost države, za katero streljaš in krvaviš …
So bili praljudje ljudje ali živali? Kdaj so nehali biti živali in postali ljudje? Antropologi imajo s tem težave. Kot da je njihov glavni cilj ločiti naše prednike od naših prednikov. Vsaka malo drugače oblikovana prazgodovinska kost je po njihovem znak, da ni pripadala 'pravemu' človeku. A kje postaviti mejo?
Kdaj smo najbolj razgledani? Na dan, ko opravimo zadnji izpit v srednji šoli. Kasneje se lahko naše znanje poglobi, obzorja pa se nezadržno ožijo. Študij ne pomaga; iz nas dela fahidiote. Služba iz nas naredi nekaj-postopkov-idiote. Študija in službe, ki bi nas ohranjala razgledane, ni. Razgledanost v odrasli dobi je izključno na naših ramenih, odvisna od naše radovednosti in časa.
Časi so težki. Človek je človeku volk. Tisti drugi človek je v stiski. Rad bi se pogovoril, a se nima s kom ali se ne zna. Potreboval bi strokovno pomoč. Na recept jo dobi čez nekaj mesecev ali let – ko je že razmesarjen in pogosto v povsem drugi stiski zaradi povsem drugega volka. In ko jo dobi, je to pomoč v obliki tablet. Po njihovi zaslugi otopi, tako da ga ugrizi volkov skoraj ne bolijo več. Lahko pa si takoj iz lastnega žepa plača duševnega terapevta, ki se bo pogovarjal z njim in mu pomagal iz stiske. A ta žep mora biti nadpovprečno globok, sicer nastane stiska zaradi revščine.