Gregor Hrovatin

Danes je 25. marec – Vaš dan: dan, ko je najimenitnejši Gospod daleč naokoli – papežev šef in pastir vseh pastirjev – samovoljno posilil 13-letno judovsko deklico po imenu Marija. To je storil, čeprav je bila deklica zaročena z drugim gospodom. Lepo vzgojena deklica se ni upirala, ampak je izrecno pristala (ja pomeni ja). Pobožna deklica se ne sme upirati gospodom …

Kaj bi naredila žival?

Živela, kot je živela prej …

Če bi umrla, bi pač umrla.

Kako živiš, če se bojiš smrti?

Rad imam dosti snega. Svet se upočasni in utiša. Rad imam zvoke praskanja lopat po okoliških dvoriščih in snega, ki se z njih usipa na sneg. Svet se zmehča.

Zdaj imam to brez snega in lopat. Ni enako …

Če gre verjeti priročnikom za ženske ter strokovnjakom za alkoholike in Ojdipov kompleks, je razlika med ženskami in moškimi približno takšna kot razlika med volilci Levice in volilci SDS. Edino, kar povezuje volilce, je ozemlje, edino, kar povezuje ženske in moške, pa je bojda sposobnost parjenja. Vse ostalo – vključno s povodi za seks in doživljanjem seksa – naj bi bilo različno. In ja, priročniki in strokovnjaki ne dopuščajo sivih con, kaj šele barv. Vsi moški so takšni in vse ženske onakšne, klicaj.

Mogoče mu gredo zapohanci na živce,

a ne bi šel nad njih z mačeto kot Duterte.

Kot Bolsonaro Indijance bi Cigane strpal v rezervat,

a gozd ohranil bi za lovce, gardske igre in pohod nedeljski.

Kolikor pač je zdrav, tak duh v telesu zdravem nosi,

a da bi kazal mišice kot Putin, to mu ne leži.

Raje nogomet igra, kot da gradil bi stadione;

Orbán debeli je le vzor za rušenje vsega, kar omogoča misliti s svojo glavo.

V šestem ali sedmem razredu osnovne šole je sošolec za pusta prišel v šolo s šilt kapo.

»Kaj pa si ti?« sem ga vprašal.

»Didžej!« je odgovoril.

»Kaj je to?« me je zanimalo.

»Tisti, ki vrti glasbo,« mi je pojasnil.

Nič mi ni bilo jasno. In še danes mi ni …

Zakaj vlada takšen strah pred koronavirusom? Zakaj ga ograjujejo in zavirajo njegov razmah? A res nihče ne vidi njegovih prednosti? Koronavirus je vendar rešitev na pladnju za vse tegobe človeštva in sveta – darilo narave (ali za one druge božji dar).

Umetnost za otroke je lahko dobra. Umetnost za odrasle je lahko dobra. Umetnost za mladostnike pa je praviloma zanič. Pravzaprav ne obstaja. 'Umetnost' za mladostnike so v resnici vzgojni nauki, preoblečeni v zgodbe z najstniškimi junaki po meri odraslih – kot da so najstniki tako neumni, da te prevare ne spregledajo.

Lahko o holokavstu govoriš, pišeš, ga rišeš, vklešeš, uglasbiš, uprizoriš, posnameš?

Fotografiraš ga lahko, še danes: njegove posledice in preživele – z obeh strani ročice za plin … Kdor preživi toliko smrti, se ga še smrt izogiba …

A koga to še zanima? Pretežko je. In daleč. In končano je (zaenkrat).

Svojo zaposlitveno pot sem začel kot nadzornik vstopnic v lutkovnem gledališču. Govoril sem, da sem 'vunbacitelj'. Na skoraj vsaki predstavi se je namreč znašel kak starš, prepričan, da bo njegov edinstven kvazimavrični dveletnik brez težav sledil predstavi za otroke, starejše od 3 ali 6. let. Temu prepričanju se ni odpovedal, ko je dvorano zagrnila tema in je mali Einstein pričel jokati, niti ko se je pojavil volk in je izjemno dete pričelo vreščati. Moja dolžnost je bila, da takšne starše in njihove hodeče zvočnike na čim prijaznejši način spravim iz dvorane.