Gregor Hrovatin

Pred mnogimi leti, v srednji šoli, sem bral Ukano Toneta Svetine. Zraven sem razmišljal, kako bi se v podobnih okoliščinah obnesli moji sošolci, znanci, prijatelji in sorodniki: kdo bi bil pogumen, kdo strahopeten, kdo bi molčal, kdo ovajal, kdo bi se žrtvoval, kdo bil klavec, kdo bi pomagal, kdo bi se okoriščal, kdo bi samo gledal. Seveda mi je bilo jasno, da se o marsikom motim – v dobrem ali slabem. A hkrati sem se boleče zavedel, da je okoli mene ogromno ljudi, zaradi kakršnih so na svetu vojne; da jih le ugoden splet okoliščin zadržuje pred izživljanjem nad mano ali kom drugim …

Takrat so se okoliščine že spreminjale. Kapitalizem je osvajal vzhodnoevropske države. Vojna je požirala balkanske. Vsak oseminsedemdeseti rojak je bil izbrisan, mi pa privoščljivi. Velike mariborske tovarne so propadle in prepričali so nas, da je tako prav, ker so slabo delale. Delavnice, gostilne in trgovine so se odpirale in spet zapirale. Mafijci so pobirali denar za 'zaščito'. Roparji so postajali vsakdanji pojav. Nekateri certifikati so izgubljali vrednost, drugi so ustvarjali nove tajkune (ki so danes že stari in zasidrani v izvire denarja kot meč kralja Arthurja v skalo). Skupno dobro je izgubljalo vrednost; nič ni bilo več naše; vse je pripadalo nekomu …

Predhodni čas komunizma nikakor ni bil postlan z rožicami. Nasilje nad tistimi, ki so drugače govorili, izgledali in se obnašali, je bilo hujše, kot je zadnja leta, če ravno ne vlada SDS. »Cigan!« »Šiptar!« »Peder!« in »Debil!« so bile psovke, običajne kot »Dober dan!« In pogosto so jih spremljale batine. Vrstniško nasilje je bilo kot iz grozljivk. Ulične tolpe mladostnikov so obvladovale vsaka svojo četrt. Iz žensk, ki so padale po stopnicah, se je delalo norca. Po mladinkah se je slinilo. Spolno nasilje je bilo zgolj posilstvo, tega je lahko izvedel zgolj neznanec na ulici ali v parku, kriva pa je bila ženska, ker je tam hodila in izzivala z neprimernimi oblačili. Nasilje partijcev nad nepartijci je bilo naravni pojav. Nasilje nadrejenih nad podrejenimi tudi, le da si lažje menjal službo in našel takšno, v kateri se je s tem dalo shajati. Naravni pojav so bili tudi zaslužni sodelavci, ki niso delali ničesar, in nesposobni, ki jim je bilo treba delo v izogib škode preprečevati – ter ga opraviti namesto njih.

A ves ta čas (pred in po mojem branju Ukane) smo živeli, kot da je vse v redu – kot da so vsi ti 'naravni' primeri nasilja le prestopki, sicer pa smo vsi skupaj kar fejst ljudje. To vsezgodovinsko utvaro je načelo le uzakonjeno obžalovanje plinskih celic v povojni Nemčiji, drugod pa nikoli nič. Pripadniki vsakega ljudstva so že od pamtiveka prepričani, da je človeštvo čudovito, oni sami pa najčudovitejši primerki svoje vrste. Te predstave o človeštvu prav nič ne pokvari dejstvo, da zna vsako ljudstvo našteti več drugih ljudstev, katerih noben pripadnik ni in ne more biti čudovit, in je najboljši, če je mrtev …

A zadnja leta utvara o fejst človeštvu pada. Začelo se je z Greto. Uperila je prst v nas in rekla: »Ni vam mar!« In spoznali smo, da nam res ni – da smo kot skupnost in kot vrsta zavozili in nismo pripravljeni narediti ničesar, da bi rešili, kar se rešiti da …

Nato je prišla korona in nas razbila na plemena. Sredi velikega temnega gozda ždi vsako na svoji jasi okoli tabornega ognja in kuje načrte, kako drugim plemenom preprečiti, da bi kurila ogenj. Pripadniki vsakega smo prepričani, da imamo samo mi prav, vsi drugi pa narobe … Da smo najčudovitejši primerki svoje vrste … Da ostali niso in ne morejo biti čudoviti in da bi bil svet boljši brez njih … In vedno bolj nam prihaja v zavest, da človeštvo morda le ni tako zelo čudovito …

To niso okoliščine iz Ukane. V Ukani je bilo nekaterim ljudem mar za druge. Zato so bili pogumni, niso izdajali, so se žrtvovali in pomagali. A za koga naj nam bo mar zdaj: za potrošnike, domoljube, verske gorečneže, teoretike zarot ali častilce multi-kulta? Saj smo eni hujši od drugih: brezbrižni, nasilni, srhljivi, neumni, polni utvar in predvsem neizmerno sebični … In tudi če se tega zavedamo, v trenutnih okoliščinah ne moremo biti drugačni …

Če odštejemo majhen delež zdravstvenega in negovalnega osebja, je že »malo hujša gripa« iz nas potegnila zgolj najslabše. Vsi poznamo ljudi, ki jih ne poznamo več … Kaj šele bo iz nas potegnilo prisostvovanje neizogibnemu propadu civilizacije, ki smo si ga sami zakuhali in ga bomo dosledno speljali do bridkega konca, ker smo takšni, kot smo? … Se bo splačalo biti pogumen, ne izdajati, se žrtvovati in pomagati? Ali bomo drug do drugega in sami do sebe samo še bolj takšni, kot smo zdaj, in je to le vaja? …

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži