Človeško genialnost je treba jemati zelo z rezervo. Res smo naredili veliko imenitnih stvari, veličastnih stvari. A naredili smo tudi veliko veličastnih neumnosti. In stvari, ki smo jih naredili dobro, ob katerih nam zastaja dih, v resnici ne znamo uporabljati.
Knjiga Zablode postsocializma je kmalu po izidu postala uspešnica. Bržkone zaradi razvpite piske, obetajočega naslova ter vznemirljivih povzetkov in obetajočih ocen, ki so jih spisali novinarji. Veliko ljudi je knjigo kupilo. Koliko ljudi jo je tudi prebralo?
Za razliko od Zablod feminizma, o katerih sem že pisal, Zablode postsocializma prinašajo dve res vrhunski poglavji. Če bi ju prebrali vsi, ki imajo knjigo doma, bi vsaj nekateri o slovenstvu, evropejstvu, družbi in zgodovini pričeli razmišljati drugače. Na srednji rok bi to moralo vplivati na razvoj slovenskega družboslovja, na novinarske prispevke ter na naše umevanje sebe in sveta, v katerem živimo.
Kot je človeštvo iz leta v leto bolj debelo, so tudi knjige. Nekoč so poljudnoznanstvene knjige pritegnile otroke, danes jih povprečen odrasel komaj drži v rokah. Nekoč je bilo v eni takšni knjigi vse mogoče; bila je kot majhen Google. Modrost zahoda Bertarnda Russela obsega 300 strani, pa je v njej bolj ali manj vsa modrost zahoda. Danes poljudnoznanstvena knjiga osvetli en pojav z enega zornega kota – morda potrdi ali ovrže eno trditev o njem –, pa po obsegu pogosto prekosi Biblijo … Kako to doseže? Tako, da začne opisovati pričesko, obleko, sobo in vzdušje okoli človeka, ki je pisca tako ali drugače zaznamoval pri pisanju knjige … ter nadaljuje v tem skrajno razvlečenem slogu, polnem opisov in gostobesednih miselnih stranpoti … obenem pa se tako neumorno ponavlja, kot da pisec ne verjame, da bodo bralci dojeli, če ne bo stokrat ponovil.
9. aprila so deklice preteple sošolko. V naslednjih dneh so javna občila polnila program s ponavljajočimi posnetki in opisi pretepa, vesoljna Slovenija pa med naslajajočim zgražanjem ni zmogla odvrniti oči … V Srbiji je 3. maja otrok v šoli izvedel pokol. S tem je mnogim otrokom postal vzor … E-strokovnjaki, šank strokovnjaki in pravi strokovnjaki so jeli nemudoma pametovati o permisivni vzgoji, odsotnosti kaznovanja, nasilnih igricah in filmih, družabnih omrežjih ter vobče o razpadu vrednot. Še zdaj pametujejo. Medtem pa se je dogajalo tole:
Razmah znanosti … Ločitev države in cerkve … Razsvetljeni vladarji, ki skrbijo za ljudstvo … Začetki javnega šolstva … Stroji pričnejo spreminjati svet … Ukinjanje tlačanstva in suženjstva … Oblikovanje kapitalizma … Osebne pravice … Začetek sveta, kot ga poznamo danes … – To je razsvetljenstvo. Le kaj bi lahko bilo s tem narobe?
Bolje se je peljati z avtom kot s kočijo. Nedvomno. Zdaj. Ko je bil avto izumljen, pa je bila kočija bolj udobna, hitrejša in neprimerljivo bolj zanesljiva. Vožnja s prvimi avti je izgledala takole: neprestano dolivanje vode in bencina (iz lekarn), sprotna mala in velika umazana popravila (uravnavanje dolžine jermena, natikanje snetih gum, krpanje od odpadlih konjskih žebljev redno predrtih zračnic …), potiskanje v hrib, zaključek vožnje pred mrakom, po snegu ne gre, nevarni jarki za odvodnjavanje cest, otroci, ki mečejo kamne, psi in kokoši, ki se zaganjajo v kolesa, dviganje prahu ali škropljenje blata po mimoidočih, naravno sovraštvo s konji, kočijaži in policaji, kazni za resnične in izmišljene prekrške, prepovedi vožnje in parkiranja na javnih površinah, drage cestnine, ter kup drugih težav. Dejansko si – brez vseh teh nevšečnosti – na cilj hitreje prispel peš. Carl Friedrich Benz, ki je avto izumil, se je teh težav zavedal. Tudi kupcem je bilo jasno, da je vožnja z avtom počasna, draga, naporna in polna neprevidljivih težav – da v njej ni tako rekoč nič lepega in prijetnega. In vendar so avto na vsak način hoteli imeti …
Deljenje zgodovine na čas pred našim štetjem in čas našega štetja je neumnost. Okoli leta 1 po tem štetju se ni zgodilo nič pretresljivega. To leto je 525 let kasneje za začetek štetja predlagal vzhodno-rimsko-cesarski menih Dionysius Exiguus, ne da bi svoj predlog kakorkoli utemeljil. Omejeno se je Dionysiusovo štetje začelo uporabljati tri stoletja kasneje, se nato zlagoma širilo po Evropi, med kristjani, v evropskih kolonijah, v znanosti in je zdaj v veljavi skoraj povsod …
Slovenci imamo čuden odnos do zgodovine. Ko dobimo novo državo, o prejšnji nočemo več niti slišati. Odkar imamo Slovenijo, je Jugoslavija v naših očeh siva in zaostala diktatura. Jugoslovani so – iz razumljivih razlogov – izničili obstoj medvojnih okupacijskih oblasti in ustaške Hrvaške. Z izjemo četnikov se za časa okupacije nikomur ni več kolcalo po Kraljevini SHS. V času te kraljevine je predhodna, Avstro-Ogrska, veljala za »ječo narodov«. Za Ilirske province smo sicer slišali v šoli, ni pa nam prodrlo do zavesti, da smo bili tista 4 leta uradno Francozi. Države, ki smo jim pripadali pred Habsburžani, pa so izginile iz naše zavesti. Ni jih ne v učbenikih ne v bajkah. No, v učbenikih sicer so, a ne kot naše … Naši so celjski grofje, a kot da so padli z neba, samostojno vladali neopredeljenemu delu slovenskega ozemlja, utopili eno čarovnico, izumrli in poniknili iz zgodovine … Pred njimi pa, kot da so se raznorazni kralji in cesarji stoletja mrzlično vojskovali za vsako ped Evrope, le ozemlje bodoče Slovenije so pustili vnemar … Na oni strani te črne luknje slovenske zgodovine stojita Samova plemenska zveza in najsvetlejša luč slovenske zgodovine – Karantanija. In ja, tu je še Rimsko cesarstvo. Po mnenju enih to ni naša država, ker nas takrat še ni bilo tu. Drugi trdijo, da smo bili tu že dolgo pred Rimljani, ki so zgolj začasno gostovali na našem ozemlju. Od kod smo prišli in katere ruske reke smo pri tem preplavali, pa se očitno tiče zgolj starinoslovcev. Jasno – vse, kar prihaja z vzhoda, dandanes velja za zaostalo in krvoločno, zato je modro sam sebi zamolčati, da smo od tam prišli tudi mi …
V ZDA so množični pokoli – in njihova podvrsta šolski pokoli – del ljudskega izročila. Po vsakem se pojavijo zahteve po omejitvi dostopa do orožja, a dostop je iz leta v leto lažji, več ljudi je oboroženih in bolj so oboroženi. Orožje imajo tudi tisti, ki zahtevajo omejitve. Najbrž si marsikdo že med puntanjem priskrbi dodaten kos; pač za varnost, ki je ogrožena. ZDA proizvajajo orožje za domačo rabo, in za proizvajalce so vse razprave o orožju brezplačni oglasi. Bolj so burne, boljše je. Ko dodajo še plačane oglase, lobiranje, podkupovanje in vplivneže, ki ljudem perejo možgane z ameriškimi vrednotami, je po vsakem pokolu na računu plus. Pokoli so dobri za biznis …
Nočni šumi in taborni ogenj
prasketa – sam s seboj klepeta,
riše slike po naših obrazih,
mi pa tonemo v dežele sna.