Človeško življenje lahko razdelimo na 12-letna obdobja. Prvih 12 let si otrok. Nato si do 24. leta hormonska bomba. Po 36. se začneš zaznavno starati. Okoli 48. padeš v meno in krizo srednjih let. Pri 60-ih ti je vsak tehnološki napredek odveč, družbeni pa neumen. Do 72. te izpolnjujejo reči, za katere prej nisi imel časa. Potem se svet, v katerem imaš željo in voljo sodelovati, nezadržno oži. Od 84. boljkone čakaš na konec in upaš, da ne bo preveč bolelo. Pri 96. se nehaš boriti s tem, da se do tebe vedejo kot do otroka, ki ne sme imeti lastne volje, ker to ni dobro zanj. Pri 108-ih pa si – če je vse po sreči – že nekaj let mrtev.
Babica mi je pripovedovala, kako so vsako leto za nek verski praznik prišli prebivalci Šmartnega v Lovrenc na Pohorju. Vsako leto so se fantje stepli s pipci, punce pa so gledale, dajale pripombe in navijale. Seveda je tekla kri. Nekoč se je baje njen vrstnik, zaboden v trebuh, namočil v potok, da je mrzla voda ustavila krvavitev. Nekaj let kasneje je drug vrstnik na eni od gorskih koč sredi zabave tako premlatil svojo ženo, da ji je polomil nekaj kosti. Zdravnik je bil potreben, policije pa ni klical nihče. Toliko o dobrih starih časih …
Če verjamete ali ne, točno to se je zgodilo: vladna stranka se je na velikonočni petek udeležila protivladnega punta. Na Pohodu za javno zdravstvo je ponosno razstavljala napise proti vladni – torej lastni – politiki. Stranka Levica se je puntala proti sami sebi.
Ministranti Ministrstva za kulturo se potepajo po Sloveniji in zbirajo zamisli, kaj in kako naj počnejo, da bo kultura spet velika. So brez zamisli ali jih res zanima, kaj o njihovem početju mislimo Neljubljančani? Moj vtis je, da oboje. Nabirke namreč začnejo s predavanji, polnimi tabel, shem in diagramov. Ljudje, ki v službi sestavljajo takšne sličice, prav gotovo nimajo pametnega dela … A neverjetno polovico časa na regijskih posvetih vendarle namenijo pripombam krajevnih kulturnikov, ki jih zbrano poslušajo, teta med njimi pa si kakšno reč tudi zapiše. Da ne govorimo o tem, da lahko vsak smrtnik z dostopom do interneta prispeva svoje zamisli preko spletnega vprašalnika …
Kanal CO bo zgrajen. Speljan bo čez varovano vodovarstveno območje. Tako bo, čeprav so NIJZ in združenja strokovnjakov proti. Tako bo, čeprav presoja vplivov na okolje ni bila opravljena in se gradi brez okoljevarstvenega soglasja. Kanal CO bo zgrajen, tudi če bo presoja vplivov proti. In speljan bo čez varovano vodovarstveno območje, tudi če okoljevarstvenega soglasja ne bo dobil. Ljudje, ki so za, so preveč vplivni, da bi lahko kdorkoli drug zakonito ustavil gradnjo. V teh razmerah se zdi edina možnost, da kanal CO ne bo speljan čez varovano vodovarstveno območje, da ga nekdo poškoduje.
Udeležil sem se mnogih delavnic za izvajalce umetnostne terapije. Delavnice so v glavnem vodile ženske. Skoraj vse udeleženke so bile ženske. Umetnostna terapevtka je poklic, ki ga opravljajo skoraj izključno ženske.
Terapija ni hec. Delavnice so bile čustveno močne. Vstopali smo v zelo osebne odnose. V kasnejših razpravah se je pogosto izkazalo, da sem jih sam doživljal in o njih razmišljal izrazito drugače kot druge udeleženke (in izvajalke). One so to videle kot mnenje enega od udeležencev. Sam sem to videl kot mnenje polovice človeštva … Pogosto sem bil edini moški v skupini. A kadar nas je bilo več, smo ugotovili, da se to dogaja vsem. Umetnostna terapija kot panoga nekaterih reči enostavno ne nagovarja, ker se ženskam ne zdijo pomembne. Posledično dečki, mladeniči in moški, ki so je deležni, odnesejo veliko manj, kot bi lahko.
Ste opazili, kako gladko je vojna za resnico o Covidu prešla v vojno za resnico o rusko-ukrajinski vojni? Vojskujoči strani, znanstvena in zarotniška, sta le spremenili zastavo, pod katero se borita. Nekaj vojakov in morda kakšen bataljon so zamenjali stran. Orožje in izstrelki pa so ostali isti.
Kaj je huje: odraščati zaklenjen v sadistovi kleti ali poslušati pametovanja, da bi lahko pobegnil, očitke, da nisi, ker ti je bilo všeč, in obtožbe, da si voljno sodeloval v pedofilski mreži? Natascha Kampusch pozna odgovor. Ko je pobegnila iz ujetništva ene izjemne pošasti, se je nadnjo spravila množica navadnih. Osupljivo je, koliko bedakov ima čas, veselje in hrbtenico za izživljanje nad nekom, ki ni nikomur naredil ničesar zlega, ampak je zgolj ogromno zlega pretrpel. Še bolj osupljivo je, kdo vse se znajde med temi troli: poleg vampirskih novinarjev, zombijskih doktorjev znanosti in peklenskih politikov tudi bivša vrhovni in ustavni sodnik, ki sta iz petnih žil vlekla lažne obtožbe, za katere sta zastavila svoji imeni in čast. Zakaj? Da bi to nevarno žrtev spravila nazaj pod ključ?
Vrhovni programerji iz Svete Silicijeve doline vsake toliko s podatkovnih verig spustijo umetno pamet in ji dovolijo, da lomasti po medmrežju sveta. Neka huda pošast to ni. Škode še ni naredila. Kvečjemu je je bila deležna. Druženje z ljudmi vrhunsko pamet hitro pokvari …
Gasilci ali medicinske sestre: kdo je vreden več?
A to se bomo šli? Ne: »Hočemo dostojne plače za vse!« ampak: »Nočemo nižjih plač od medicinskih sester!« …
Družba se je očitno 'razvila' do točke, ko je vrednost dela samo še v plači za to delo. Kolikor znaša plača, toliko je vredno delo in toliko je vreden delavec. A to delo koristi družbi? Je spoštovano? Ga rad opravlja? So odnosi v redu? So delovne razmere dobre? Je varno? Je zdravo? Se v službi dobro počuti? … Koga briga! Delamo za plačo, in to je to.