Gregor Hrovatin

Na dan kulture sta se za trenutek srečali moja preteklost in sedanjost. Z avtisti, cerebralci, downovci in podobnimi 'izločki' družbe sem sedel na kavi sredi Maribora ter poslušali dramatike, igralce, prekarce in podobno 'smetano' družbe, s katero sem nekoč posedal na kavah, kako 'umetniško' ubesedujejo Francetove pesmi.

Na vprašanje: »Bi bil raje tam ali tukaj?« sem si že zdavnaj odgovoril: »Tukaj!« – torej na kavi z 'izločki'. Zdaj je bila prvič priložnost to tudi občutiti … 'Smetane' nisem šel niti pozdraviti. Ne, ker ubesedovalcev ne bi maral (nekateri so čisto v redu ljudje), ampak ker me njihov svet ne zmore bogatiti …

Kaj imata skupnega konoplja in evtanazija? O obeh že desetletja poslušamo ene in iste laži. Sta redka pojava, glede katerih je verovanje strokovnjakov identično verovanju cerkvenjakov in drugih nazadnjakov. Ne z eno ne z drugo se zdravniki nočejo ukvarjati. Razlika je le, da je glede konoplje premalo tistih pravih raziskav, glede evtanazije pa je bržčas greh že govoriti o raziskavah.

V ponedeljek sem – kot odziv na nedavno kolumno Zakaj se nam ob narodnozabavni glasbi ježi koža – v svoj Facebook nabiralnik prejel sporočilo Gorenjskega kvinteta: »mal pazi na svoje objave!!« Kaj se bo zgodilo sicer, Gorenjski kvintet ne pove, si pa lahko mislimo, kaj ima v mislih.

Toliko govora je o ljudeh, ki so za praznike osamljeni; pa o starcih, ki so vedno osamljeni; o dolgotrajno brezposelnih in invalidih, ki jih nevidna roka trga ne vidi; pa o manjšinah, spolnih čudakih in tujcih, ki se jih družba na vse kriplje otepa z rokami in 'rokami'. Največ imajo o tem za povedati zdravi, poročeni heteroseksualci srednjih let, pripadniki večinskega naroda, zaposleni za nedoločen čas, s poklicno ali visoko izobrazbo in bogato socialno mrežo. Denarja, namenjenega izključevanju socialne izključenosti, ne porabljajo le za ozaveščanje javnosti o svojih uvidih, ampak tudi za zapletene rešitve – ki vse po vrsti ne delujejo. Le zakaj?

Narodnozabavna glasba ni niti narodna niti zabavna.

Narodna glasba se igra na glasbila, ki si jih narod izdela sam. Harmonika ni ljudsko glasbilo. V 19. stoletju so jo izumili in dodelali znani mojstri. Harmonike izdelujejo mojstri.

Novo leto sem preživel na gorenjskem Jamniku. Tam je čudovit razgled na nešteto vasi med Prešernovo Vrbo in rokovnjaškim Udin borštom. Mesta – od razvlečenih Jesenic preko kičastega Bleda do bele Ljubljane – učinkovito zakrivajo griči in hribi s svojim zelenjem.

Hotel sem stran od gomazeče gneče, maničnih pijancev, razglašenega tuljenja in uničujočega pokanja. A to je dandanes nemogoče. Vse to je namreč bilo tudi na Jamniku. Bilo je v vseh vidnih vasicah in nevidnih mestih. In bilo je tudi na vseh gričih in hribih. Še dobro, da sem bil človek; če bi bil žival, bi se od groze skozi središče zemlje prekopal na Antarktiko …

Če smo iskreni, se ne bi smeli imenovati »Homines sapientes« – misleci, ampak »Homines tapetarii« – okraševalci. Če nam ne grozi neposredna nevarnost, večino svojih misli namenimo okraševanju.

Zadnji francoski in zadnji slovenski množični nemiri so imeli enak povod: vladarji so skušali oskubiti voznike.

Ljudje se zdimo sami sebi znameniti, ker mislimo. In kaj so dokazi, da mislimo? Govor, orodje, sodelovanje, kmetovanje … Nič takega, česar ne bi našli pri kopici 'nemislečih' živali in celo nekaterih brezmožganskih rastlin. Že od malega se trudim na človeški vrsti najti karkoli edinstvenega, pa mi še ni uspelo. Še najbolj obetavno se mi zdi verovanje; žal pa znanost še nima toliko vpogleda v misli drugih bitij, da bi ga lahko potrdili kot 'sposobnost', ki nas ločuje od njih. Pa tudi če bi ga; verovanje je po svojem bistvu čisto nasprotje mišljenja, torej nikakor ne more biti tisto, kar nas dela misleče …

Resnica pri človeštvu nikoli ni imela možnosti.