Gregor Hrovatin

Kaj moramo o Zakonu proti škodljivim ukrepom oblasti vedeti pravni telebani? Za čem stojimo, če s svojim podpisom podpremo pobudo za vložitev Predloga zakona za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države?

Zakaj »Zakaj«?

»Zakaj« je zanemarjeno vprašanje. Odgovori na »kaj« in »kako« zadostujejo za preživetje. Prav tako omogočajo razvoj in napredek, brez katerih se nam zdi življenje prazno in brez smisla. »Zakaj« pa postavlja samoumevnost, razvoj in napredek pod vprašaj. Zahteva razmišljanje, ne zgolj mišljenja. Zato se zdi kot motnja. Nobeno drugo vprašanje ljudi ne vznemiri tako kot »zakaj«. A po drugi strani: če bi se najprej vprašali »zakaj«, in šele potem »kako«, bi naredili neprimerno manj škode – sebi in drugim. Zato je to vprašanje pomembno.

Zamisli za članke se mi pogosto utrnejo v obliki vprašanja »zakaj«. Ko pade, jih pade še cela vrsta kot domine. In ko mi ne zastirajo več razgleda, se mi prikaže povsem druga slika …

Ko sem odraščal, sem dostikrat slišal koga reči: »Človek je dober, človeštvo je slabo.« Balkanske vojne so ta rek otrebile z naših jezikov – tako zelo, da ga ćika Gugl niti ne najde, kaj šele, da bi znal kaj povedati o njegovem izvoru.

V Večeru je izšel članek moje nekdanje gimnazijske profesorice kemije, zdaj ravnateljice OŠ Kungota, Zdenke Keuc. V njem stvarno popisuje, kako so učenci doživljali izredna stanja zaradi covida in preklop v izredno stanje zaradi vojne. Grozno je bilo in je. Nato pa se vpraša: »Bo tega sploh kdaj konec? Bo njihovo življenje eno samo skrivanje in čakanje na boljše čase?« in si odgovori z: »Ne!«

Stokrat se bo sprehodila po prazni vasi in obračala predmete v rokah. Odkar bo umrla Bua, ji bo dolgčas. Pogovarjala se bo z vranama in mačkami, kadar bo katero od njih zaneslo čez ostanke nasipa med ostanke hiš. Tudi s kobilicami in ščurki se bo pogovarjala, ko jih bo hranila, ne pa tudi, ko jih bo peštala in pekla. Konoplji in koprivam pa bo prepevala, da bodo zrastle in si bo iz njih napravila oblačila.

8. marec je postal praznik z razlogom. Razlog še vedno je …

To je bil dan, ko moški pijejo, ženske pa obrezujejo rože … In danes?

Takrat je bil 8. marec spomin. Danes je spomin na 8. marec …

Vsak dan bi moral biti 8. marec, 8. marec pa samo 8. marec …

Koliko 8. marcev še, dokler 8. marec ne bo več potreben?

S filmi je zadnje čase križ. Križ je predvsem z zgodbami. Nemogoče so in neverjetne, kar so vedno bile. A zdaj so tudi nedosledne. Liki so nedodelani, potek dogodkov pa samega sebe izpodbija. So tudi dolgočasno predvidljive. Niso le kot slaba kriminalka, ki pozornemu gledalcu prehitro razkrije morilca. Še huje je – gledalcu sploh ni treba vključiti možganov, pa ve, kdo bo rekel, kaj bo rekel, kaj se bo zgodilo v naslednje pol minute in kakšen bo konec.

V čem je razlika med državo in imperijem? Država se briga zase, imperij pa tudi za druge.

Protijanšisti kričijo po družabnih omrežjih: »Vsi volit!« »Tvoja dolžnost je, da oddaš svoj glas.« »Če ne greš volit, daš svoj glas SDS.« Manjka samo še: »Sieg heil!« … Ali pa tudi ne; v prevodu je to skoraj: »Gremo na zmago!« …

Razkolu vere rečemo shizma. Bi lahko med vere uvrstili tudi umetnost? Brez težav … Torej je modernizem velika shizma umetnosti. Kot vse takšne razkole jo od samega začetka spremlja neskončna verska vojna. Umetnine so orožje, kritike pa strelivo. Modernizem je v novem tisočletju zmagovalec. Umetniki – svečeniki sodobne umetnosti – so postali ljudje, ki v 'stari' umetnosti ne bi postali niti vajenci, kaj šele mojstri … 'Stara', torej prava umetnost pa se je umaknila v podtalje. Preživela je v nekaterih umetninah za otroke, v stripih ter v javnih občilih, kjer se občasno skrije v dokumentarce, reportaže, oddaje, članke in karikature. Zavetišče je našla tudi v računalniških igrah, precej po zaslugi Banksyja pa zadnja leta doživlja preporod v ulični umetnosti …