Gregor Hrovatin

Kdo so učitelji? Široko razgledani in globoko izobraženi ljudje z uravnovešenimi osebnostmi in zglednim vedenjem? Ne, to bi samo morali biti … So predvsem ljudje, ki večino življenja do upokojitve preživijo na dveh krajih: doma in v šoli. Tako družinski člani kot učitelji smatrajo, da je pravo njihov naravni sovražnik ter da sami znajo in zmorejo bolje.

Na srečo nam ni uspelo postati svetilnik Evrope, sicer bi prav gotovo imeli vsaj eno noštvo, ki bi se bolj ali manj redno pojavljalo v Ligi prvakov. In ne le to; na oblasti bi se nedvomno našel kak junak, ki bi uspel privleči evropsko ali celo svetovno prvenstvo v nogometu na naše domače pragove. Mednarodni huliganski raj bi bil bogatejši za še eno zadolženo zaplato zemlje, posejano z rečmi, ki se jih da uničiti, ter ljudmi, ki se jih da nadlegovati, ustrahovati in pretepati. Ker se pri nas vse reči razvijajo z zamikom, bi bili sedaj, ko je evropski huliganizem v zatonu, verjetno priljubljeno pribežališče za njegove ostanke.

Skozi zgodovino se je pojavilo nešteto izredno obetavnih novotarij. Če so bile okoliščine ugodne, so vzcvetele, osrečile in duhovno obogatile družbo. Skoraj vse pa so najkasneje v drugem ali tretjem rodu prevzele najhujšo izmed oblik, ki se jih je dalo predvideti na začetku. Nekatere so se kasneje nekoliko poboljšale, a nikoli tako, da bi jih lahko imeli za bolj dobre kot slabe.

Univerzalni temeljni dohodek je nekakšna novodobna socialistična zamisel. Zagovorniki ga sicer raje ne predstavljajo kot takega, a med vrsticami se ga da razumeti kot temeljni kamen za nov poskus gradnje premoženjsko uravnovešene družbe. Kako bi torej takšna reč služila neoliberalcem pri gradnji premoženjsko neuravnovešene, ee, blazne družbe? Poglejmo!

Zakaj so povsod po svetu drugorazredni ljudje vsi, razen zdravih moških domorodcev srednjih let? V čem so oni toliko boljši, oz. česa ženske, starci, otroci, invalidi, bolniki in tujci niso sposobni početi tako dobro? Ali bi se bilo nemara bolje vprašati, v čem so drugorazredni pripadniki družbe tako dobri, da to ogroža njene najboljše člane? …

Pips v roki ali pajek na stropu? Zeliščni vrt ali angleška trava in tablete? Reka ali plovno smetišče? … Za edinega neiztrebljenega človečnjaka rodu homo so odgovori jasni.

Zahodnocivilizacijski okopi okoli nasilja se sesedajo in zidovi se krhajo. Uroki 'poglej stran', 'ugrizni se v jezik', 'delaj se, kot da ni nič', 'to se me ne tiče' in podobni počasi, a vztrajno izgubljajo moč. Prazno govorjenje 'potrpi, pa bo bolje', zveni vedno bolj prazno. Vsemogočnost vladarjev je tod že dolgo časa le snov za pravljice. Javna mučenja in usmrtitve so izključno vojni pojavi. Lov na čarovnice velja samo še za Rome in istospolne, pa še zanje manj kruto in skoraj nikoli tako pogubno kot nekoč. Spolno nasilje in pretepanje otrok vodita tudi sprevod zasebnega nasilja na smetišče zgodovine. Za njima hodijo nasilje v družini, vrstniško nasilje, nasilje na delovnem mestu … Le prijatelji se še strumno držijo za vrat …

Še pomnite, tovariši? Še pomnite, česa ste si želeli v svinčenih časih komunizma; po čem ste hrepeneli?

Nekaj dni preden so ptički, pajki in črvički s svojim plesom končno pričarali nekaj dežju podobnega (zabitih debelomožganarjev 'lepo' vreme ni niti malo onesrečevalo; malodane so plesali za podaljšanje), so na poročilih objavili kratko vestičko o Jedrski elektrarni Krško. Povedali so, da vodostaj Save zaenkrat ni tako nizek, da bi ogrozil delovanje elektrarne.

Prosim?!!!

Kako bi izgledalo, če bi starši in učitelji preživeli dan v koži otrok? Poglejmo! … Potrebovali bi nekaj policijskih ali vojaških specialcev, nekaj povprečnih, torej dolgočasnih in neživljenjskih univerzitetnih profesorjev poljubne smeri, nekaj prostovoljcev, najbolje otrok, in stavbo, recimo kak ograjen hotel, kjer bi se vse skupaj dogajalo.