Gregor Hrovatin

V tretjem svetu je turistova dolžnost, da se sprehodi skozi tržnico ter se navdušuje nad vonji, barvami, raznolikostjo in okusi – hrane. Nad čim drugim se skoraj ne more, kajti ob hrani ima na voljo le še kakšno grmadico suhe robe ter nekaj zaplat blaga in usnja.

Zadnje mesece na vseh koncih Slovenije mrzlično rastejo programi za izpeljavo Slovenije iz krize in kvazizakoniki idealnih družbenih ustrojev. Zanje je značilno, da jih – tako kot že obstoječe – pišejo amaterji.

Pisateljice so boljše v pripovedni književnosti (epiki), pisatelji pa v izpovedni (liriki). Pričakovali bi, da bo obratno, ker ženske lažje in raje izražajo svoja čustva, moški pa se podajajo v pustolovščine. Vendar prav iz tega razloga ni obratno …

Da so profesorji v povprečju neumni, bi potrdila plebiscitarna večina brucev, večina študentov 2. letnikov in dosti njihovih starejših kolegov. Tudi bivši študentje ne rabimo dosti brskati po spominu, da potegnemo ven vsak svoj šopek skrajno zabitih primerkov. Seveda niso zabiti vsi in seveda so med njimi tudi brihtni ljudje, a takšnih večina sivih celic (bivših) študentov ne uspe nabrati za šopek.

Pred davnimi dvajsetimi leti je hudobni čarovnik Neoliberalizem pridivjal izza Kordiljerskih gorá¹ in svetovnih morjá nazaj v Združene države svojega rojstva². Kot se je bil naučil med vajeniškimi leti v tujini, je sedaj pustošil po domovini. Podal se je tudi nad čezmorsko domovino te domovine³ in nad vse bližnje dežele, ki jih je bil dotlej pustil pri miru⁴. (Opombe: 1 – Čile, 2 – ZDA, 3 – Velika Britanija, 4 – Evropa.)

Zato ker so moški močnejši in nasilnejši? Prav gotovo, a to je zgolj ena plat. Moški ženske potrebujejo in vedno so znale nekatere ženske to izkoristiti, pa če so živele v še tako afganistanskih okoljih. Tudi nasilje, ki se ga ženske poslužujejo v odsotnosti telesne moči, potrebuje zgolj dosti več časa, sicer pa besede nimajo manjšega učinka kot pesti, redilna hrana poškoduje notranje organe kot nož, čustvena nedosegljivost pa ubija kot krogla. Vsekakor ženske v podrejeno vlogo pogosto (pri)silijo moški s svojim nasiljem. A kdo jih za to vlogo vzgaja?

Da se lahko nekemu dogajanju reče 'zabava', morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: gneča, glasna glasba (praviloma po izboru ene osebe), alkohol in noč. Če kateri umanjka, je zabava slaba. Če umanjkata dva ali več, sploh ni zabava.

V zvezi s pohlepom se danes najpogosteje omenja bogate vodilne uradnike držav, podjetij in nevladnih organizacij. Oni najpogosteje omenjajo vodilne uradnike delavskih združenj. Vsi skupaj se strinjamo, da tudi mnogih varuhov zdravja, pravice in 'resnice' (zdravnikov, pravnikov in znanstvenikov) pri njihovem ravnanju ne vodi toliko skrb za obče kot za lastno dobro. Znamo se tudi privoščljivo nasmihati sosedu, ki se je uštel s krediti ali je skušal utajiti davke (po domače 'je delal na črno'), pa mu ni uspelo. Tu pa se naše dojemanje pohlepa počasi konča; kot da je pohlep vezan samo na denar …

Do šestdesetih let 20. st. so zahodnemu svetu vladali vojaki. Od takrat dalje mu vladajo trgovci. Dotlej je bil najvišji človeški smoter postati mogočen vojščak, odtlej je postati mogočen trgovec. Prej so starši otrokom vtepali v glavo: »Dokaži se!« Zdaj jim vtepajo: »Prodaj se!«

Ko sem bil majhen, sem po zaslugi prednikov bral dobre slikanice in knjige, po zaslugi urednikov na štirih programih televizije (Ljubljana in Zagreb 1 in 2) pa gledal dobre filme in oddaje. »Ko bom velik, bom delal takšne reči!« sem sanjaril in se vpisal na AGRFT.