Roman je prvi med enakimi, kralj Artur, Prstan Mogote, gospodar besednih umetnosti: »Edini, ki jih vse preseže, edini, da jih vse poišče, v črnini jih poveže.« Če bi bil glasbilo, bi bil orgle ali sintesizer. Če bi rasel na vrtu, bi poganjal med staro šaro ob ograji, kjer se mešajo vrtnine in pleveli …
Nekateri pojavi so skupni vsem človeškim skupnostim (in mnogim živalskim, če smo že pri tem). Imenujejo se kulturne univerzalije. Nekatere človeške skupnosti – med drugim tudi naša – se imajo za civilizacije. Ali tako o sebi razmišljajo tudi mravlje, ne vemo.
Slovenskih filmov ne gledam. Gledam pa napovednike zanje – v pričakovanju, da me kateri vendarle prepriča, naj grem v kino. Doslej me še ni. Napovedniki so pravi učbeniki slabosti slovenskega filma. No, v sprevrženem svetu filmarjev gre bržkone za vrline, sicer se ne bi hvalili z nečim, ob čemer bi se gledalci najraje udrli v tla namesto njih …
Vojska je spet priljubljena. Vojska je edina, ki stoji med nami in – khm – vojsko … Ena teh vojsk je imela vojaško parado, druga pa ima dneve odprtih vrat. V Mariboru je svoj dan med drugim obeležila z letalskimi akrobacijami nad strnjenim blokovskim naseljem in vojašnico, v kateri se je takrat trlo družin z razigranimi otroki, namazanimi z bojnimi barvami. Jedli so golaž, poslušali glasbo in se lovili okoli oklepnikov, prevelikih, da bi v Sloveniji lahko služili čemerkoli, razen ogrodju za otroško igro (kot Banksyjev vodni top).
Svet je vedno bolj podoben srednjemu veku. Predsedniki se vedejo kot kralji. Osvajajo tuja ozemlja (vire in delavce) ter jih podarjajo svojim zvestim direktorjem. Volitve so vojne za nasledstvo: bo zmagal krog dosedanjega kralja ali bo prestol zasedel spletkar iz ozadja? Predsednik ZDA je bog: mogočen, muhast, prijazen, neusmiljen, dobrotljiv, maščevalen. Neoliberalizem je kot krščanstvo: edina, neobhodna, brezprizivna, vseobsegajoča vera, ki vzpodbuja malenkostne razprave o svoji naravi in zatira vsak dvom v svojo nenadomestljivost. Kdor se temu ne pokorava, ga prizadene pomanjkanje. Če vztraja, božja roka s podpisom nadenj pošlje križarje, ki zanetijo državljansko vojno, nevidna roka trga pa poskrbi, da se ta nikoli ne konča.
Kaj je značilno za stare civilizacije? Razkošne palače, umetelna svetišča in gromozanske grobnice … Sodeč po tem, kar smo se gulili v šoli, se zdi, da so prve civilizacije širom sveta vzniknile iz ničesar in kar takoj zavzele najhujšo obliko. Lovci in nabiralci so kar naenkrat postali živinorejci in poljedelci, ti pa so z včeraj na danes zgradili neskončno mrežo namakalnih jarkov in na tisoče utrjenih mest, ki so bila neprestano v vojni. Zmagovalci so premagance poklali in zasužnjili, njihova naselja pa zravnali z zemljo. Tako nastalim državam so vladali kralji, ki se jih je častilo po božje.
Naravoslovne znanosti so načelno odporne proti vmešavanju vere – dokler se ne lotijo obravnave človeka. Veda o življenju dosledno in z enotnimi vatli obdeluje enoceličarje, protiste, rastline, glive in živali; žužke in sesalce; lemurje in opice; gorile in šimpanze … A ko pride do človeka, ga v to druščino uvršča s stisnjenimi zobmi.
Dejansko je človeštvo danes komaj kaj bolj naklonjeno dejstvu, da smo opice, kot je bilo leta 1859, ko je izšla Darwinova knjiga O razvoju vrst. Kot takrat tudi danes statistično skoraj ni človeka, ki bi razvoj vrst razumel. Tudi če ju je bil deležen, mu osnovno- in srednješolska biologija ne pomagata zadovoljivo razjasniti vmesnih členov in žirafinega vratu. Meni je pomagalo šele, ko sem prebral Darwinovo knjigo. Priporočam jo – če seveda hočete razumeti. Večina ljudi noče …
Strah ima velike oči. Pri oceni, kolikšen delež rojakov podpira SDS, se radi sklicujemo na njen volilni izplen (23 %) ali zastopanost v skupščini (31 %) (izidi DVK 1. 5. 2022). V grobem torej sklepamo, da jo podpira vsak 4. ali celo vsak 3. Slovenec. Kar seveda niti malo ne drži. Če upoštevamo vse volilne upravičence (1.699.433), jih je SDS nagovorila 16 % (278.114) – za eno švoh Ljubljano. Podpira jo le vsak 6. Slovenec, kar je podatek, ob katerem je nekoliko lažje spati …
Maribor je dobil svojo rašomonsko zgodbo. Tako izgleda na prvi pogled. V resnici je zgodba preplitka, da bi si zaslužila ta naziv. Se je občan Sašo s kolesom pognal v otroke in enega od njih stisnil za vrat? Nedvomno. Je ta otrok predtem zmerjal občana Saša? Prav gotovo. Še najbolj rašomonsko je vprašanje, ali so si otroci nabrali izrabljenih teniških žogic iz koša za izrabljene teniške žogice z dovoljenjem trenerjev ali ne. Otroci trdijo eno, predstavnik teniškega kluba, občan Klemen, pa drugo.
ZAKAJ?
Kreda je orožje. Vzemi jo v roke!
Kreda ne uničuje, ne poškoduje, ne škodi zdravju, niti umaže ne.
Kreda je dovoljena. Z njo lahko ustvarjaš, medtem ko s policajem klepetaš o svojih prostočasnih dejavnostih.
Če kdo res srčno vztraja, da svoj izdelek odstraniš, ga pač zaliješ z vodo (izdelek, ne težaka; lahko pa tudi njega, če hitro tečeš).