Gregor Hrovatin

Bolj je proticepilstvo srhljivo, bolj je smešno. Če odmislimo njegovo smrtonosnost, je v teh turobnih časih neusahljiv vir zabave. Za ljubiteljske in poklicne družboslovce pa je tudi čudovita igračka – nova vera, ki jo lahko opazujemo med nastajanjem. Kot bi s časovnim strojem pristali v 'nikogaršnjem času' med vladavino Poncija Pilata (26-36 n. št.), ki naj bi jo s svojimi čire-čarami za vse večne čase zaznamoval nek polbog, in krožkom neusklajenih pisunov, ki se jim je o osupljivih dogodivščinah tega polbitja prvim zdelo vredno nekaj napisati (66-110 n. št.) …

Pred mnogimi leti, v srednji šoli, sem bral Ukano Toneta Svetine. Zraven sem razmišljal, kako bi se v podobnih okoliščinah obnesli moji sošolci, znanci, prijatelji in sorodniki: kdo bi bil pogumen, kdo strahopeten, kdo bi molčal, kdo ovajal, kdo bi se žrtvoval, kdo bil klavec, kdo bi pomagal, kdo bi se okoriščal, kdo bi samo gledal. Seveda mi je bilo jasno, da se o marsikom motim – v dobrem ali slabem. A hkrati sem se boleče zavedel, da je okoli mene ogromno ljudi, zaradi kakršnih so na svetu vojne; da jih le ugoden splet okoliščin zadržuje pred izživljanjem nad mano ali kom drugim …

Moj osebni dan mrtvih nastopi malce pozneje. V času, ko poteka Ljubljanski filmski festival, se spominjam svojega nekajletnega brodenja po močvirju nastopaških umetnosti: študij na AGRFT, leto in pol Gledališko-lutkovne šole, ena lutkovna in dve dramski predstavi v poklicnih gledališčih ter nekaj lutkovnih delavnic. Nato sem po temeljitem premisleku prerezal vse niti, ki so me vezale na to čobodro, in zastavil svoje življenje na novo. In vsako leto napoči čas obračuna: Sem ravnal pravilno? Kaj bi bilo, če bi ostal? …

Raziskave, konference, resolucije, zaveze, pogodbe, načrti, predlogi, priporočila … Dosti besed ter trgovanje z viri, izpusti, smetmi … Toliko se dogaja, da se zdi, kot da se nekaj dogaja. A kaj se zares dogaja, razen da je poraba energije vedno bolj učinkovita; nič manjša, nič bolj čista, le bolj učinkovita? …

Luna se je prestavila. Svetila mi je v glavo. Tega navadno ne počne. Gledal sem jo in čakal, da zaide za okenskim okvirjem. Nisem mogel zaspati. Čudna je bila. In vedno večja. Nazadnje je zlezla skozi okno in skozi mene. Nastal je dan.

Ubogi šolarji! Eni starci jih že po izročilu gnjavijo doma, drugi v šolah. Nekaj let nazaj jih je Greta razsvetlila, da jim tretji pospešeno kurijo prihodnost. Zdaj so jih za vrat stisnili še izvajalci in nasprotniki ukrepov ter jim zadali domačo nalogo, da izračunajo, kateri so bolj neumni. In za piko na i smo se pojavili pametnjakoviči, ki modrujemo o njihovem doživljanju, čeprav že dolgo nismo več šolarji, ko smo bili, pa je bilo drugače …

V 20-ih letih 21. stoletja je v sicer nepomembni balkanski državi prišlo do zanimivega poskusa. Država se je razcepila. Manjši del je postal čista fašistična država.

Ljudje smo zanimive živali. Naši krdelni vodje nas bolj ali manj ves čas tlačijo; nekateri s prijaznim nasmehom, drugi z vampirskim, večina pa brez. V nas ves čas brbota nezadovoljstvo – a noč prespi za gostilniškim omizjem in ob jutranji kavici mirno vzbrbota v nov dan. Nekega dne pa nas ta ali oni alfa še malo privije – na videz nič huje kot prejšnjič – in ljudstvu se strga. Kaj povzroči ljudski odpor? Kaj je tista iskrica, zaradi katere se ljudstvo vsuje na ulice? Česa se mora oblast izogibati, če želi ljudstvo tlačiti, ne da bi se ji uprlo?

Ljudje bežijo iz Sirije. Ljudje tukaj pravijo: »Naj ostanejo tam in se borijo!« Borijo proti komu? Na čigavi strani? V Siriji sicer ni 'pravega' okupatorja, je pa množica tujih vojsk in trgovcev s smrtjo. V Siriji ni partizanov in domobrancev; vsi so borci za svobodo in izdajalci domovine. In veliko jih je: kot če bi se v Sloveniji drug z drugim spopadli vsi trije medvojni okupatorji; vse priznane in nepriznane manjšine; klerikalci, liberalci in komunisti; katoliki, pravoslavci in staroverci; pa še ponovno oživljena tolpa rokovnjačev in izurjena razbojniška četa pod vodstvom sodobnega Erazma Predjamskega. Cilj vseh sirskih oborožencev je, da iztrebijo, izženejo ali zasužnjijo enega ali več drugih. Zato po potrebi sklepajo in razdirajo zavezništva. Današnji soborci so jutrišnji sovražniki in obratno. Za koga naj se navaden Sirec bori? In za kaj? Za zemljo, ki jo tanki in meje, bombe in mine, tuji trgovci in podnebne spremembe vztrajno spreminjajo v puščavo? Zakaj? …

Ko je Marjan v začetku lanskega leta odstopil, smo se mnogi znašli v območju somraka. Pravzaprav smo se znašli v območju dveh somrakov: covida in fašizma. Kasneje so to grozljivko obogatili še proticepilci. Huje skoraj ne bi moglo biti, se nam zdi. A kaj bi bilo, če Marjan januarja lani ne bi odstopil?