Lojze Podobnik

Pesnik in odgovorni urednik revije Rdeči Veter, ki jo izdaja KPDK Komunist.

Kdo je ta Niče,

ki je najel kriminalce

in jih pognal

na ljubljanske ulice …

Covid 19 – groza me je, ko berem in poslušam medije. Kakšna zmeda? Stroka in politika sta ne usklajeni. Komu naj verjamem? Kdo je tisti, ki mi daje prave in najbolj koristne informacije? Največkrat ne verjamem nikomur, zato živim v nekakšni zmedi, ki me dela anksioznega, in z dneva v dan bolj depresivnega in hkrati se v meni poraja jeza, ki pa ne pomeni ničesar dobrega. Državljani Slovenije in tudi ljudje po svetu so zmedeni, zato se različno odzivajo do ukrepov, ki jih narekuje politika in predlaga stroka.

Naj zapis začnem s citatom nemškega filozofa Ludwiga FEUERBACHA, ki je v eni od svojih knjig zapisal naslednjo misel:

»ČLOVEK MORA OPUSTITI KRŠČANSTVO, ŠELE POTEM BO ZARES ČLOVEK.«

S tem citatom se popolnoma strinjam, ne za to, ker sem ateist, ampak predvsem zato, ker me preganjajo resnice o Cerkvi, vse anomalije, ki so se dogajale skozi njeno zgodovino. Koliko grdih dejanj, besed, misli se plete okoli Cerkve: pedofilija, prostitucija, inkvizicija, čarovništvo, ubijanje in morije narodov zaradi prisilnega pokristjanjevanja in ne nazadnje nezakonito pridobivanje premoženja s kriminalnimi dejanji – s telesnim pohabljanjem, mučenjem, umori in tudi z genocidom. Storilci so znane osebe: papeži in najvišji predstavniki Cerkve, škofje in župniki – dušni pastirji na vseh kontinentih sveta. Zlo so počeli med črnci v Afriki, Indijanci v Ameriki, Kitajci in ljudstvom širom Evrope, vsepovsod na planetu Zemlja.

Kaj pa je interpelacija? Čemu služi in kaj z njo pridobimo davkoplačevalci, državljani – menda demokratične države. Iz Wikipedije, proste enciklopedije je razvidno, da je interpelacija parlamentaren izraz za z ustavo določen institut parlamentarne kontrole nad delovanjem vlade ali posameznega ministra. S tem institutom parlament vpliva na način dela izvršilne oblasti. V interpelaciji namreč parlament lahko zastavi formalna vprašanja (po navadi na posebnih sejah o interpelaciji), vlada ali posamezni minister pa mora na vprašanja odgovoriti in s tem upravičiti svojo politiko. Državni zbor lahko nato poda usmeritve za nadaljnje delo v obliki posebej sprejetih sklepov. Po končani razpravi o interpelaciji se lahko vloži tudi predlog za glasovanje o nezaupnici vladi oz. ministru.

V zadnjih nekaj letih je v evropskih državah in tudi v državah ostalega sveta čutiti močan trend avtoritarne oblasti. Demokracija je na hudi preizkušnji. Obstaja le še v »paragrafih«, ki pa jih politika v navezi s kapitalom ne upošteva. Koronavirus je postal velik adut, zaradi katerega posamezne vlade brez kančka nelagodja pospešujejo procese uvedbe avtoritarizma. Tudi pri nas v Sloveniji.

To je vprašanje, ki me dnevno vznemirja, ko listam pisane medije, ko poslušam različne televizijske programe. Občutek imam, da me vsi bombardirajo z informacijami - ponujajo mi njihova prišepnjena videnja, s strani politične skupine, stranke in posameznega politika. Kakšna je to medijsko poročanje, ki naj bi bilo zaradi državljanov, ki so glavni odjemalci njihove produkcije. V takšne izjave vedno sumim in zaradi tega mi jemljejo upanje, da bo jutri drugače. Nehote se sprašujem, ali je to početje zavestno, s ciljem, da nas bralce pretentajo, ali pa je res v naši družbi vse tako zmedeno, da se ne ve, kdo pije in kdo plača. Posebno pa se trenutno zgražam nad Toninom in Mahničem, ki sta v vladni palači velika detektiva - preiskovalca političnih afer: Ta dva sta zame navadna »drekpumparja«, kakor bi jih zagotovo ocenil moj pokojni oče.

Stare marionete sestale so se v Ljubljani.

Ti dohtarji, vsi učenjaki, že pozabljeni,

radi bi zgradili državo novo,

zato pametujejo in se sila napihujejo.

Stojiš pred nami, v obraz nam lažeš,

napihuješ se, kot žaba v solati –

tako opisal bi te ata naš,

sovražnik vsakega političnega svata.

Med vagabundsko srenjo smo dobili

kompanjona, primorskega patrona,

igralca, vsestranskega glumača,

ki slovel je med domačimi estradniki.

Vsi, ki so odgovorni za varnost, nas prepričujejo, kako živimo v varni državi, kako imajo odgovorni organi vse pod kontrolo. Njihovi veliki šefi lajnajo stare oguljene stavke, ki ljudi delajo še bolj zmedene in negotove. V državi ni nekoga, ki bi mu ljudje zaupali, verjeli v resničnost njegovih izjav. Obkroženi smo z gospodo na visokih in odgovornih položajih, ki nas zavajajo z izjavami, ki nas ne pomirjajo. Njihovo besedičenje je namenjeno predvsem, da z njim opravičujejo napake in slab nadzor nad vodenjem resorja.