Mare Štempihar

Paolo Freire je v starosti 75 let izjavil tole: "Tisto, kar mi je skozi desetletja uspelo pri sebi ohraniti kljub mnogim spremembam in preobrazbam, je nepojemljiva radovednost." Če mi bo v življenju uspelo nekaj takšnega, bom srečen človek.
Moja področja zanimanja in delovanja: filozofija, kritična pedagogika, politike vsakdanjega življenja emancipacije, poetika (od jazza do Picassa, od Leonarda Cohena do Chaplina ...) ...

Res je precej nenavadno, da lahko človeku danes očitajo nekaj takšnega, kot je zavzemanje za svetovni mir in pozivanje k pogajanjem ter iskanju diplomatske rešitve. Človek, ki se zavzema za mir, je skorajda poklican na zagovor – in to ne zato, ker bi nasprotoval občečloveškim vrednotam ali deloval z njimi navzkriž, temveč prav zaradi zavzemanja zanje. To veliko pove o sedanjem času in tem, kako se nad ljudmi vzpostavlja nadzor mišljenja brez primere (Orwell bi imel tudi danes o tem veliko povedati), za katerega se že kaže, da je uspel proizvesti enoumje, ki ne prenese več niti pomisleka o kakršni koli alternativi temu, kar sam sprejema kot edino možnost in jo razglaša za Resnico.

Ura je 12 in začelo se je zborovanje ljudi, ki delajo v prosveti.[1] Moj prispevek k stavki pravkar berete. Torej v tem trenutku tukaj stavkam. Kaj pomeni to, kar pravkar počnem(o)? Kaj pomeni (tokratna) stavka, ki je del »stavkovnega vala«, kot pravijo v žargonu, ki je zajel državo?

Prišli bodo in vam uničili vaša življenja. Zasedli bodo ozemlje, kjer ste si postavili hišo, vdrli bodo v vaše domove. Ukradli vam bodo službe in ugrabili vaše otroke. Preplavili bodo vaš narod, dokler se ne bo njegova identiteta izgubila in čez nekaj generacij dokončno izginila. Potem, ko vam bodo vzeli otroke, bodo uničili prave družine. Prihajajo namreč Oni, Tujci, Razdiralci vsega, kar je kleno in domače, Uničevalci tradicij in vsega avtohtonega, naravnega in pristnega. Zato se moramo združiti in narediti vse, da jim ne bo uspelo. Treba je zgraditi ograje, jih napasti z vsemi sredstvi, preden oni napadejo nas.

Na naše pismo »Vrtca Savska ne damo!« je v bil v decembrski številki Modrih novic objavljen tudi odgovor župana občine Domžale, gospoda Tonija Dragarja (dostopno na http://www.modre-novice.si/arhiv-novic/ - št. 193, str. 18). V tem pismu se odzivamo na njegove besede.

Ko se v demokraciji začne razraščati vladavina mnenja, kjer se zdi, da je vse lahko karkoli, in temu prilagojena svoboda brez vsakršne omejitve (ko se zdi, da je vse – vsaka beseda ali mnenje – dopuščeno v imenu »svobode govora«) resnična tiranija ni več daleč. O tem je obširno razmišljal tudi Platon v svoji znameniti Državi.

Starši otrok, ki obiskujejo Enoto Savska Vrtca Domžale, protestiramo zaradi občinske namere, da se omenjena enota v prihodnjih dveh letih zapre, hkrati pa tudi zaradi načina izvajanja ukrepov Občine Domžale (ki jih v vodstvu Vrtca Domžale očitno podpirajo) v zvezi s to odločitvijo.

V odzivu na petkove teroristične napade v Parizu so se voditelji držav poenotili v poudarjanju, kako moramo biti državljani sedaj enotni v skupnem boju in kako pri tem ne smemo popuščati. Odzivi so bili pričakovani, pričakovano pa je bilo tudi to, da nečesa v teh nagovorih ne bomo slišali.

»Ja kje je pa mama?« so začudeno spraševali, ko sem pripeljal enomesečno hčerko na pregled k zdravnici. »Doma,« jim odgovorim, na kar jim oči skorajda padejo iz jamic. »Pa saj ne da bi bilo kaj narobe ...« hitijo dodajati, »samo malo nenavadno je, da pride oče sam.«

Ponovno so prišle pohvale Sloveniji iz Bruslja. Je to dobro ali slabo?

Odziv na kolumno Antona Komata "V imenu očeta" (Slamnik, št. 6, junij 2015) in ugovor vsem, ki še vedno zagovarjajo telesno kaznovanje otrok.