Veliki val slovenskih protestov je usahnil, novega ni ravno na vidiku. Idiotske trditve o stricih iz ozadja so na ta način za marsikoga dobile celo potrditev, saj se je za nazaj izkazalo, da je šlo pri protestih za močan refleks proti določeni politični opciji. In to kljub nenehnim trditvam o pokvarjenosti vseh opcij in o nesmiselnosti levo-desne politične delitve. Je pa še nekaj pomembnejšega, in sicer, da nikoli niso delovali nikakršni strici iz ozadja, ampak že ves čas deluje to, kar je v ospredju. Javni diskurz. Ko je ta s strani politične garniture žaljiv, vulgaren in brezbrižen do državljanov, hkrati pa pospremljen s škodljivimi in nesmiselnimi ukrepi, takrat bo ulica »plesala«. Ko pa se izvaja iste škodljive ukrepe s sicer drugačnim javnim nastopom, ulica bolj kot ne spi.

Janševi cinični izjavi, da ima kapital najraje nespametne levičarske vlade, ki se zadolžujejo, moramo zato nasprotovati s tem, da ima kapital v resnici najraje ravno pametne levičarske vlade, ki trdijo, da varčujejo. Manj pa je navdušen nad desnimi vladami, ki delajo isto, vendar s svojo agresivnostjo ljudi tako vznemirjajo, da ti povzročajo ulični kraval, ki ga kapital seveda ne mara. S tem se pač ustvarja slabo poslovno klimo.

Tukaj gre za globalni vzorec. Enako stanje opazimo v ZDA, kjer je že nekaj let viden neverjeten piarovski uspeh Obame, ki ni v ničemer bistveno boljši od svojega predhodnika, edine zares ostre reakcije pa dobiva s strani skrajne desnice. Ostali so bolj ali manj zadržani, z nekaj izjemami. Levica je sposobna izvajati enako zgrešeno, škodljivo in celo zločinsko politiko z nekajkrat manj kritike na svoj račun.

Danes eden izmed morda največjih sovražnikov ni neoliberalizem sam po sebi, temveč predvsem levi neoliberalizem, ki uporablja nadvse spravljivo retoriko, ki na vsakem koraku govori o srednjem razredu in njegovi domnevni pomembnosti, uporablja stavke tipa nihče ne more zmagati na račun drugega ali razredna vojna je končana in prodaja traparije o menda potrebni enotnosti zato, da bomo premagali krizo. Tukaj težko najdemo ustaljene idiotizme o svobodnih trgih, o globalizaciji, o domnevni nujnosti individualizma in tekmovalnosti, ne, tukaj smo vsi nekakšni prijatelji, hodeč svetli prihodnosti naproti, ukrepov za to prihodnost pa seveda ni nikjer. Zato raje volimo desnico, saj nas ta s svojo vulgarnostjo veliko bolj živcira in s tem pošilja na ulice.

Zaradi tega ni dobro ponavljati zguljene fraze o tem, da so vsi isti. Nasprotno, razlika med levim in desnim neoliberalizmom je nadvse pomembna. Lahko, da so celo vsi isti, toda mi do teh menda istih ravno nismo isti. Naše delovanje ali nedelovanje priča o tem. Kar imenujem levi neoliberalizem, je v resnici prastar način javnega delovanja, ki nekaj obljublja in obljublja, prodaja iluzije in terapevtsko miri, naredi pa malo ali nič.

Tak način delovanja temelji na minimalni avtomatski legitimnosti vsake vlad(avin)e, ki jo bodo ljudje pasivno sprejemali ne glede na vse, v svoji močnejši različici pa tak način delovanja temelji na ljubezni do voditeljev (primer: Obama) v kateri se podložniki ne sprašujejo, kaj ta človek za njih v resnici sploh naredi. In ker gre za prastar način delovanja, ga je očitno težko preseči. Neoliberalna ideologija je šla v svojem obupu torej nazaj k osnovam in spet ji gre zelo dobro. Za zdaj.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži