Moj prijatelj živi v zadnjem nadstropju bloka,
in vedno, ko me povabi na obisk, na balkonu
močno pripeka sonce, kar je dobra spodbuda
in skladnost za pogovor, ki ožarja zatemnjenost
in hitrost, v katero se je zataknil svet..
Zdi se povsem absurdno, dokaj abstraktno,
da se človek v vse manjšem številu dotika,
boža, takšno premišljevanje – spi v svojem premikajočem,
včasih lebdečem telesu in se prelomi na vsakem vogalu.
Škriplje v sklepih,
ki izgubljajo potrebno substanco, tekočino
za neomejeno premikanje, ne samo po racionalni
trdnosti življenja, ampak tudi v neracionalni
utekočinjenosti, ki se mu izmika v zamegljen vsakdan
in ji tako pripisuje zablodo, ter jo s krivičnim
tolmačenjem potiska v nedosegljivo skrajnost.
Vprašanje, ki je tako pereče in ki ponuja razorožitev
zacementiranega stanja pred steklenim obzidjem,
se nagiba v smer, ki bi podala odgovor,
zakaj človek še vedno stopa po istih stopinjah,
v krogu, na površini, če mu odboj vedno razgali,
da se materija in zunajtelesno stvarno dogajanje,
upogiba po principu notranjega delovanja in psihe –
njene pretočnosti, nesmrtnosti, izmuzljivosti ali
neizmuzljivosti, ko se oči podredijo tunelskemu vidu.
Pa moraš biti pri takšni tezi že precej pretanjen,
že rahlo prevzeten, da se osmisli misel, mišljenje in
da puščica sprave zadane v tarčo.
Lahko izpadeš kot tat, ki drugemu tatu krade zavest,
mu podtika obelodanjenje.
Pa da bi se začeli zbirati za okroglo mizo, s položenimi
sabljami in balastom ali pa ustanovili krožek, kjer bi
si izmenjavali slino in posušeno kri, za ustroj alkimije –
to bi bilo nekaj.
Pomlad se je razvnela v poletje. Sonce se je
v tem letu povečalo.
Naslednje leto bo še večje in tako naprej.
Morda se bo potem koža, ko ne bo prenesla več
opeklin, počasi prepustila prepuščanju žarkov
do ovitih kosti. Morda bo potem sonce bolj
dobronamerno in bo svetilo na vrhu piramide,
brez da bi se mu kradlo, brez da bi se ga
zlorabljalo za neko skrivljenost.
Morda bo za čaščenje ostalo le sonce
v svojem prvotnem namenu in funkcionalnosti.
Sonce, ki si niti ne želi, ki niti nima potrebe po tem,
da bi se ga sploh častilo.
Luka Višnikar
