Nekaj paragrafov iz nastajajoče knjige Nočno sonce

Zlata sredina. – Kaj bi branil tistemu, ki se povzdigne na oblak, ali do atmosfere, z budnim očesom, ki opazuje vrvež, akcijo in reakcijo, vseprisotno prepletanje, nepretrgano povezanost dogajanja na Zemlji, in mu pogled iz absolutne perspektive dopušča vedeti, da je »vse« tako, kot je, tako kot mora biti. Spoznanje, da je zatikanje v relativnost stvari zgolj dolg in težko prehoden hodnik, je hvalevredno, a kaj je tisto, kar hrani človeka, ga prebuja in potiska naprej po lestvi samozavedanja, samospoznanja, kaj mu dviguje zavest in ali ni to njegov smoter, večno dejanje, cilj? Mar ne bi bil na tem mestu potreben mediator, sodnik, ki se za razsodbo poslužuje orodja »moč paradoksa«, s katerim usmerja kritično misel in s tem spodbuja razvoj, rast, razkrivanje, in s strogo ponižnostjo spodbuja živeti, med individualizmom in celoto?



Pisateljevanje. – Nekakšna pritajena izpopolnjenost se zgodi človeku,

ki začne zapisovati svoj navdih, impulz, ki rine iz telesa na površje;

iz srca, mogoče tudi nižje ali višje, ali ko ga potisne do glave, ki mu

veli, kar bo zapisal. Besede, ki se spremenijo v koščke nedokončane

sestavljanke in z vsakim koščkom, ki ga postavi na pravo mesto,

nahrani smisel v svojem duhu in telesu in s tem osmišlja zunanje podobe,

refleksije, razposajeno dogajanje na platnu življenja. Kot alkimija,

ki ga odmakne, premakne, postavi na pot raziskovanja izven

banalnega obupa, privzgojene samoumevnosti in umetnega hrupa,

ki mu odmika čarobnost, notranji smehljaj ali utekočinjenost duha,

budnega izkustva, ki se potika pod mejo pohojenosti. Tako oživlja

malik - arhetip, ki ga doseže le zapisana beseda.



Krivičnost do metafizike. – To, kar je tako nevzdržno begajoče, je

nesprejemanje in mnogokrat zasmehovano področje, ki se dotika

metafizičnih razprav, ali zgolj da rečem, razumevanje nedualnega,

njegovega spoznanja, ki se v krogu prostega govoričenja znajde v

košu abstraktnosti ali presežka od dejanskosti in dobi oznako

neoprijemljive eteričnosti, ki zgolj lebdi brez pristanka. Da še

mlademu filozofu, ki je tik pred tem, da spiše doktorat, ostane tak

»koncept« neulovljiva tujka ali kot ironičnost religije, ki je zanetila

ničkoliko spopadov in vojn, in ki naj bi v svoji prvotnosti in namenu

dosegala nerazdružljivost dveh konceptov, v dotičnem primeru

neločljivost med dualnim in nedualnim kot cilj, smoter, kako

nasloviti koncept metafizike in ga udejanjiti v vsakdanjosti,

ga vmešati v kri razbohotene družbe, ki se zatika ravno v

razumevanju, sprejemanju, spoznanju tega. Kaj bolj lahko služi

posamezniku kot to, da se spopade s svojo razdvojenostjo in utemelji

vzgibe lastne psihologije, ali da bi osmislil trpinčenje, težnje, v katere

se zateka? Ali pa ko misli, da se je znašel tam po golem naključju -

ustoliči se na mestu kot zabetoniran malik in s tem povzdiguje

svoj razkol, podlost, nezadovoljstvo in nesrečo in jo tako prenaša

kot nečista reka v ocean, ki ima tako in tako zadnjo besedo, dejanje,

nadzor.



Komik podtalnosti. – Kakšen adut drži v rokah komik višjega kova ali

tisti, ki iz svoje otroškosti pobere največ draguljev, ali razumno norčav

človek, ki s svojo radoživostjo v trenutku postane nihalo kontroverznosti

in se v danem momentu približa resnobnosti, o kateri govori brez najmanjše

resnosti - njegovo čutenje se giba v nevtralnosti, sprejemanju, razumevanju

in lahkotnosti. Takšen podtalnež ima dobre možnosti, da prestopi teater

dualnosti in si na obraz nariše nasmešek ponižnosti, ki ga potem, ko mu

zrastejo krila, ponese proti zenitu, kjer opazuje svet skozi percepcijo:

tam in zgoraj.



Evforični patos. – Neizmerna hvaležnost popade človeka, ko se približa

Vzhičenju ob transcendenci, ki udari kot strela 'z jasnega, v trenutku začasne

poravnave, kljub temu, da ima takšen trenutek protiutež, ki zapoveduje,

da mora za takšno stanje prebroditi gostoto in neusklajenost, raztrganost

svoje biti. Želi si polastiti trenutnost, želi jo uloviti, pa čeprav je neulovljiva -

je samo trenutno stanje duha, ki ga uči o njeni spremenljivosti.



Zaljubljenost kot stanje duha. – Ko se tako človek, ki je kot časovni popotnik,

sprehaja v mehkobi narave ali hladnosti betona - diha v skladnosti in je kot

otrok v telesu starejšega; oživelih čutov, spomina, ki občuti nostalgičnost.

Ko tako lebdi, rahlo nad tlemi, razprt, lahkoten in transparenten za zeitgeist,

v katerem se nahaja; diha z naravo in ljubi vsako drevo, grmičevje, travnik,

plodove, ljubi tudi stranski produkt narave; osivelost betona, oblikovanega v

privlačne zgradbe, asfalt, s katerega odzvanja prijeten zvok korakov, ljubi

preoblikovane dobrine dreves, ljubi pa tudi vse živali in človeka - vidi ga

sebi enakega.



Pesnikovanje. – Nemalokdaj se zgodi, da je pesnik narobe razumljen - izvorna

nrav pesnika ima svoj gon, kateremu se včasih pripiše preveliko kritičnost ali

pesimizem, ki pa je posledica notranjega ponotranjenja in filtriranje sveta skozi

njegovo subtilnost, podtalnost ali celo astralnost. Za pesnika bi bil greh, če bi se

osredotočal samo na svetlo plat življenja v dobi, ki ji vlada potemnjenost.

Pesnik ne potuje skoti dualnost, da bi se oklepal enostranskosti, ampak mora

uzreti skrajnost in povzdigniti spoznanje mikro in makro zrenja, kjer se

izkristalizira misel in tako izpolni pesnikovo naravo, ki ima vlogo služabnika

za obelodanjenje in razrešitev. Tu ne gre za pesimizem, ampak za instinktivno

dejanje, razčlenitev, sprevračanje iz »eno« v »drugo«.


Luka Višnikar


Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži