Nekaj paragrafov iz nastajajoče knjige Nočno sonce

Zlata sredina. – Kaj bi branil tistemu, ki se povzdigne na oblak, ali do atmosfere, z budnim očesom, ki opazuje vrvež, akcijo in reakcijo, vseprisotno prepletanje, nepretrgano povezanost dogajanja na Zemlji, in mu pogled iz absolutne perspektive dopušča vedeti, da je »vse« tako, kot je, tako kot mora biti. Spoznanje, da je zatikanje v relativnost stvari zgolj dolg in težko prehoden hodnik, je hvalevredno, a kaj je tisto, kar hrani človeka, ga prebuja in potiska naprej po lestvi samozavedanja, samospoznanja, kaj mu dviguje zavest in ali ni to njegov smoter, večno dejanje, cilj? Mar ne bi bil na tem mestu potreben mediator, sodnik, ki se za razsodbo poslužuje orodja »moč paradoksa«, s katerim usmerja kritično misel in s tem spodbuja razvoj, rast, razkrivanje, in s strogo ponižnostjo spodbuja živeti, med individualizmom in celoto?

Paragraf iz nastajajoče knjige Nočno sonce.

Politika je kurba. – O politiki ne nameravam pisati. Lahko pojasnim le to, da sem

do njene ideologije naravnan ekstremno apolitično, morda celo dionizično. Ponudim lahko

zgolj Jungov refleks ali temeljni instinkt, ki postavi politiko v pozicijo bipolarnosti -

sistemsko kot tudi psihološko. Ne mogel bi mimo intuitivnega impulza, da nekaj,

kar se na takšni ravni socializacije proglasi za »levo« ali za »desno«, občutim kot

razkol, razdvojenost, ki ima srž v zakoreninjenosti, zapadlosti človekovih psihičnih

dejavnikov, ki se potemtakem udejanjijo v takšnih ali drugačnih ideologijah. Politika

kot taka, kateri gonilo je individualna preferenca, smoter, težnja, ki družbo razdvaja,

potrebuje izkopavanje kosti in korenin - lokalizacijo v sferi psihološkega udejstvovanja

in poenotenja, da bi sploh lahko služila kot orodje dobrohotnosti. Smoter politike ali njen

približek idealu, ki na takšni ravni to nujno potrebuje, vidim v povezavi s Kantovim

kategoričnim imperativom, ki bi ideologijo politike postavil pod luč višje morale in

etike - nedotaknjene za omadeževano roko človeka.


Luka Višnikar


Bosa jata. Prezebla. S težkimi krili

plapola v zrak, ki meglo mu vpihava,

v ironiji preletava brezmejno nebo.

Česa vse se dotakne človek, kaj vse spozna,

pobere na poti v globini koprnečega srca,

ali kot introvertirana semena proti višavju,

ki v maternici črne zemlje izgovarjajo prve

besede, za trdne postave dreves,

Mestni lokal.

Sopara se počasi ohlaja v zasenčenosti.

Vesel sem, da sem lahko ostal le stol

ali na novo pobrisana miza,

kot senčnik ali kava v mirovanju –

ne da bi moral izgovarjati besede,

ali da bi moral sodelovati pri

vsakodnevnemu zlaganju zlogov,

besednih zvez in samoumevnih

stavkov.

Zamaknjen v topel veter, v štetje

mimovozečih avtomobilov – ne da

bi vedel, kolikšen je njihov seštevek,

ali pa kot mimoidoči maček,

ki je legel v senci hladne trave,

v brezimenskem strmenju in goli

radovednosti, iz katere opazuje in

mu to dejanje zadošča;

kar mu na uhlje prinesejo zračni

tokovi, je zanj nezemeljsko;

kar se nam izliva iz ust in kar

gradimo po praznini za oblikovanje.


Luka Višnikar


Tu sta zvestoba in mir. Tu, med

ohlajajočimi sencami akacijevega objema.

Junij s polno paro uteleša,

kar preletava v zraku že od zadnje zime.

Zdaj je poletje docela zajelo moja pljuča,

srce, preostalo telo, vse do prstov na nogi.

Ko sonce prehaja v ozračje ranega popoldneva,

si ponavadi po dihalnih poteh spustim glasbo,

ki me je s svojimi akordi in vokalnimi harmonijami

že v najstniških letih povzdigovala v razširjeno

stanje in razvejano strast, ta pa se me potem drži

do ogrete noči, z vonjem razvnele trave,

okoliškega grmičevja, spominov in vabljive

brezmejnosti, ki jo življenje ponuja v svojem labirintu.

V takšnih trenutkih postane srce kot napihnjen balon,

ki ne doseže raztegljive meje, da bi se razpočil,

ampak ustvarja nekakšno romantično in blagohotno

črno luknjo, ki nežno in zapeljivo požira vase modrino

neba, pripeto na drhteče krošnje dreves in ustvarja

prijeten vetrič na koži, občutek svobode, zajet v

mehkem pozibavanju narave.

Moj prijatelj živi v zadnjem nadstropju bloka,

in vedno, ko me povabi na obisk, na balkonu

močno pripeka sonce, kar je dobra spodbuda

in skladnost za pogovor, ki ožarja zatemnjenost

in hitrost, v katero se je zataknil svet..

Zemlja, zelena krasota, s soncem porasla,

sence gozda, kot mistika hladna, ožgane

ude mirijo, polja maternice hitijo v zenit,

njihova mlada semena, kaj čutiti morajo,

ko zrak se razpira in roko iztega, čudesa

Ljubim vas, polnovredne besede,

ko vlak me preseda skoz' mesta

in 'z neba na glavi pristajate,

pronicate v lase, oči prižigate,