Na TV Slovenija so predvajali dokumentarni film Več kot služba. Avtor Tadej Čater nam v filmu predstavi delo osebnega asistenta in osebne asistentke, prek njiju pa tudi uporabnika in uporabnico, pri katerih opravljata delo.

Golob ali gologlavi jastreb,

to sedaj pravo je vprašanje,

slediti sanjam ali nočnim moram,

na nobeni strani ne živi priznanje,

razlika med njima je vedno manjša,

izpeljanka je golanša.


Kam gre ta svet,

mladina je brez vsake manire,

kultura na psu,

država le obljublja,

cene skačejo v nebo,

plače ne vredne standarda.

Bolezen … po imenu Ljubezen?

Vse osebe, kraji in dogodki so v tej zgodbi izmišljeni. Pristna in resnična je zgolj … Ljubezen?

Slabe štiri centimetre premera in pol centimetra debeline. Okrogla plastika, bele barve. »Chipolo, obesek s katerim nikoli več ne boste iskali vaših izgubljenih ključev.« Sliši se kot poceni reklamni oglas za novo napravo, ki vam bo olajšala vaš vsakdan. A ni to »poanta« moje zgodbe. Naj nadaljujem.

1 Korinčanom 13

1. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal

brneč bron ali zveneče cimbale.

2. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje

in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.

3. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo,

da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

4. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne

ponaša, se ne napihuje.

5. Ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.

6. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.

7. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

8. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili,

spoznanje bo prešlo.

9. Kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo.

10. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.

11. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor

otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.

12. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj

spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

13. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je

ljubezen.

Tiri odmetavajo glasno škripanje,

kazalci ure se premikajo nazaj, tako sem jim zapovedal

do izstopne postaje, nato bom padel spet

v spontano štetje,

nekje v notranjosti malih možganov

in pustil času, da odvije sedanjost v prihodnost,

da se odvija, kot se mora, kakor mu želja nagovarja.

Občasno je na obale Porto Santa morje naplavilo debla še neznanih drevesnih vrst, mogočno trsje ali celo truplo tu neznanega človeškega rodu. Nezavedajoč se, kako obsežna je celina zemlje, je Colon v teh znamenjih videl potrditev starih piscev – Aristotela, Seneke, Plinija … da Indija leži na drugi strani … Da se lahko iz Cadiza pripluje tja v nekaj dneh.

Po luknjasti cesti pričakovanj, je odločno stopal moški srednjih let. Iza ovinka skušnjave, se je pritajeno širil mamljivo lepljivi vonj po sladkem. Nosnice prežete z vonjem cedre in vanilije, so obljubljale cvetlično puhasto sladkobo sadkorne pene. Cirkus. Kot mogočna nepremagljiva trdnjava, je bil videti veliki šotor vsega, kar je obljubljal program. »Ste prvi v čakalni vrsti, ste prvi v čakalni vrsti … Pomikajte se naprej, prosim. Stopite hitreje. Vstopnic bo kmalu zmanjkalo!« odzvanja trpko rezek ženski glas iz nekega časa cirkuškega zvočnika, nekje visoko v zraku. Vrsta je dolga. Pomešani obrazi neučakano rinejo do kioska s vstopnicami. Med njimi so različni profili usode. Pisatelji sreče, udarjeni umetniki, matematični preračunljivci, učitelji telesne vzgoje, igralci drame, mentorji besed, fotografi obrazov, računalničarji, slikarji trenutkov, glasbeniki, fičfiriči, poeti, filozofski sodelavci, priložnostni sprehajalci psov, boemi, guruji duha, poklicni šoferji, kmeti in umetniki. Najde se tudi kak ženski obraz možate sestre in negovalke lepih nasmehov … Vsi si želijo le eno, da bodo prvi v čakalni vrsti, ki se vije v nedogled. Kupili bodo svojo vstopnico sreče in jo najbrž preplačali vsaj nekajkrat. Komu mar denar, ko pa je v igri bleščeča točka življenja. Za to se z lahkoto odpoveš marsičemu, le da še tega ne veš.

Dragi pevec na odsotni ulici,

ki raznežil si me pred kipom opevanega pesnika.

Moja srečna kri na soncu tlakovanem v tla,

ki v svoji neopaznosti se mudijo.

Še solze umrlega so oživele, ko raztrgal osivelo

si nebo, krušljiv svet z valovanjem ubranih strun na kitari.

Tvoj glas kot mehka roka boža mojo pesem,

čas, ki dandanes le malokrat se ustavi.

Naj ne bo vrvež, ki te oblega to, kar ustavilo

bi čar, notranjost, zunaj prelivajočo se v zraku.

Poj, poj še ob najhujši uri.

Kot polbog, naslonjen na zaspanost preživega mesta.


Luka Višnikar


Midva gore premikava,

brez dotika se dotikava,

sanjava skupaj,

čarobna beseda, zaupaj.



Midva prek vsega sva šla,

v bitkah krvavela,

in na koncu zmagala,

čarobni besedi, nisva obupala.



Skozi vse in ponovno šel bi,

zase, zate, za naju, za vse,

za vse, kar bilo je,

in to brez pomoči substanc,

po domače, trezen,

čarobna beseda je, ljubezen.



Uroš Sedej - Eli


Ta pesem je uvod v sliko, ki bo v ponedeljek, 3.10, 2022 na RTV 2 ob 22.00.

http://za-misli.si/obvestila/4404-zivim-dokumentarni-film-ponedeljek-3-10-2022-ob-22-00-na-tv-slovenija-2