Poslušala sem oddajo Studio ob sedemnajstih o Zakonu o osebni asistenci. Predstavnica vladajoče koalicije ga. Truda Pepelnik, poslanka Državljanske liste, ki je tako kot ostali poslanci koalicije, ki ste bili prisotni na seji Odbora za delo, družino in invalide v DZ glasovala po ukazu nadrejenih proti našemu življenjsko prepotrebnemu Zakonu o osebni asistenci, je na oddaji prebrala tekst poln neresnic, ki so ji ga pripravili, ne da bi vedela o čem sploh govori. Tudi toliko ji ni bilo jasno, da bi lahko v nadaljevanju povedala en sam stavek iz svoje glave. Žalostno je, da se večina od vas poslancev ne zaveda o čem odločate in da vaše odločitve tako usodno in kruto vplivajo na naša življenja. Žal mi je, da moramo ob tem pomisliti, da vi ali vaši najbližji potrebujete izkušnjo hendikepa, da boste sploh lahko nekoč dojeli kaj ste nam storili.

(in spreobrnjenje Franceta Bučarja ?)

Za uvod samo nekaj splošnih ugotovitev: V RS ima oblast ljudstvo – oziroma naj bi tako bilo. Oblast uresničuje z odločanjem in sicer na dva načina: posredno ali neposredno. Posredni – to je predstavniški način se uveljavlja prek Državnega zbora praviloma vsaka 4 leta. Poleg tega Ustava RS in ustavni zakon o Referendumu in ljudski iniciativi, predvidevata tudi neposredno odločanje državljanov, ki se uveljavlja preko referendumov s pobudo in zahtevo državljanov in civilnih iniciativ. Najnovejši predlogi za spremembe naj bi težišče referendumskih pobud premaknilo od politike (30 poslancev in Državni svet izgubljata možnost referendumske pobude), v »bližino« državljanov. Človek bi pričakoval, da bo zato nova ureditev šla na roko državljanom in civilnim pobudam. Vendar pa se dogaja ravno obratno: »v imenu depolitizacije, se skozi zadnja vrata politika vrača na drug način – skozi rigorozne omejitve državljanskim pobudam.

Mnogi – poslanci, radi poudarjajo »zlorabe« sedanje referendumske ureditve in dvom v kompetentnost ljudstva za referendumsko odločanje. To vprašanje ni na mestu, postaviti je treba proti vprašanje: kako to, da je za izvolitev poslancev ljudstvo vedno dovolj kvalificirano, za odločanje o referendumskih vprašanjih, pa naj ne bi bilo? Na to vprašanje odgovora še nismo slišali, kajti gre za dvojna merila politične kaste, ki možnosti civilnih referendumskih pobud tako zmanjšujejo, da bodo praktično neuresničljive.

NOVA REFERENDUMSKA ZAKONODAJA POMENI SUSPENZ DEMOKRACIJE, za tisti del civilne družbe, ki nima podpore v medijih, strankah in/ali sindikatih. Gre za omejevanje vpliva civilnih pobud. Hkrati, ko se formalno ukinja pristojnost 30 poslancev DZ in svetnikov Državnega sveta – kar je pozitivno, se z novimi omejitvami v resnici uvaja in še potencira referendumski monopol dosedanjih – že obstoječih akterjev, to je političnih strank in sindikatov. Kajti samo ti imajo moč, organizacijo, osebje in denar za mobilizacijo, s katero je možno prebiti ovire. Gre za najnovejši predlog, ki naj bi določil 35 % kvorum in obenem izjemno ostro postavil vstopni prag za referendumsko pobudo. Temu predlogu nasprotujemo in predlagamo, da se obe omejitvi črtata. Obenem pa predlagamo, da parlament v pripravo novega zakona o referendumu in ljudski iniciativi neposredno vključi tudi civilno družbo oziroma naj sprejme v obravnavo predlog zakona, ki bi ga pripravile civilne iniciative same. Poglejmo kaj je bistvo in kakšne so posledice, sedanjega predloga, ki ga stranke pošiljajo v Državni zbor.

Zloraba kvoruma – o njej ne govori nihče !

V razvitih zahodnih demokracijah razen v Italiji, ki pa nam ne more biti ravno za zgled demokracije, praviloma kvoruma ne poznajo. Citiram prof. dr. Igorja Kavčiča v oddaji Porota. Poznajo pa ga tako imenovane »vzhodne« demokracije. Najprej kvorum. Ne gre le za neprimernost konkretnega zelo visoko postavljenega kvoruma - odstotka udeležbe volivcev za veljavnost referenduma. Gre za načelo uvedbe kvoruma sploh, posebej pa še v specifičnih slovenskih razmerah. Kvorum je v pogojih komaj zaznavnih civilnih pobud na državni ravni neprimeren in uničujoča omejitev. Kvorum je tudi načelno nesprejemljiv, ker podeljuje moč odločanja tistim, ki nočejo odločati in se referenduma ne udeležijo, odvzema pa moč in pravico tistim, ki si to legitimno želijo in hočejo odločati. Skratka, nezainteresirani javnosti potencialno daje premoč nad zainteresirano javnostjo. Referendumski rezultat je in mora biti odvisen edinole od rezultata glasovanja, ne pa od zunaj vsiljenih pravil. In še dodatna opomba, ali naj se demokracija uveljavlja z aktivnim državljanstvom, ali z ignoranco in z abstinenco. Očitno politična kasta računa predvsem na slednje.

S kvorumom se hkrati podeljuje moč tistim, ki imajo kapital in vpliv na medije, da vsak nezaželen referendum potisnejo pod mejo veljavnosti. Najbolj seveda s kvazi argumentom, ki ga ljudstvo rado sprejme, naj o tem odločata »stroka« in politika, ki naj bi bili zato plačani. V Sloveniji, ki je prestreljena s sistemsko korupcijo in z lobiji, ki imajo v medijih svoje emisarje - izbrane »prvorazredne« novinarje - je takšno abstinenco in nedoseganje kvoruma zelo lahko doseči. Šibke pobude so tako vnaprej obsojene na vegetiranje in zaton. Razumljivo je, da tako vladajoča kot opozicijska politika želita ohraniti svojo moč in omejiti moč državljanov, manj pa je razumljivo, da to podpira širši krog javnomnenjskih voditeljev, ki se po navadi celo izjavljajo za liberalne, zdaj pa silno lahkotno strašijo ljudstvo o nevarnostih zlorabe referenduma. Nič pa ne povedo o zlorabi kvoruma.

Otežitev prvega koraka

Enako kot kvorum je važen prvi korak. Zahteva po, v enem tednu zbranih, 10.000 na upravnih enotah overjenih podpisih za sprožitev referendumske pobude, je enako rigorozna in omejevalna kot kvorum. Predlagatelji si štejejo v dobro, da bi te podpise šteli v končno število zbranih podpisov iz druge faze. Očitno pa predlagatelji ne ločijo med pobudo, to je prvo fazo, ko se nek problem šele izpostavlja kot javni problem, ki naj doseže državljansko pozornost, od druge faze postopka, ko se prične uveljavljati zahteva za razpis referenduma konkretno, s 40.000 podpisi, ki so ustavna norma (50 člen ustave RS). Med pobudo in zahtevo je vsebinska razlika, zato enačenje postopka ne zdrži resne primerjave.

Rokohitrski in nedomišljen predlog stranke Nova Slovenija (NSi) skuša obe fazi združiti. V ustavno normo skuša imputirati zakonsko določbo, kar že formalno ni ustrezno. Vsekakor pa ta konstrukt škoduje šibkim ter politično in kapitalsko nevezanim in neodvisnim pobudam državljanov. Žal se je tokrat prav najšibkejša parlamentarna stranka, očitno v pomanjkanju resnega premisleka, postavila na stran močnih in uveljavljenih, saj predlagana omejitev prizadene predvsem na začetku šibkejše pobude.

Ne moremo krepiti demokracijo tako, da jo zmanjšujemo. Predlagana omejitev bo imela prav to posledico. Možnost udeležbe ljudi in vpliv civilne družbe bo zmanjšan že na samem začetku. Kupčija z načeli

Slovenska politična kasta očitno ni zmožna videti preko svojega lastnega samoohranitvenega interesa. To dokazuje najavljena trgovina z načeli. Stanka NSi, ki je doslej ostro nasprotovala kvorumu, je pripravljena »kupiti« kvorum v zameno, da druge stranke podprejo njihovo »domislico« za otežitev prvega koraka. Skratka gre za trgovanje z načeli, kar je že v osnovi nesprejemljivo in meče senco tako na stranko, kot na miselnost poslancev, ki ob pomanjkanju resnih argumentov, z veliko lahkomiselnostjo, razlagajo nujnost velikega števila overovljenih podpisov z izmišljenimi argumenti. Pri tem pa se gospe in gospodje, ki kot alibi jemljejo zadnjo referendumsko pobudo niti ne pozanimajo, kakšno težo imajo v resnici njihovi »dokazi«. Zadošča jim njihovo »lastno« mnenje o tem. Sveta preproščina ali manj sveta nadutost. Od mladih poslancev bi pričakoval ravno obratno, če že daljnovidnosti ne premorejo, vsaj korekten in pošten odnos do dejstev in državljanski pobud. IZLOČITVE podpisnikov, ki so se zgodile ob zadnji referendumski pobudi, so osnova za marsikaj drugega ne pa za oteževanje pobude. Manipulacija z izločitvami, terja zaostritev pogojev za ugotovitev identitete na strani izvajalca.

Zaključek: V obstoječi referendumski zakonodaji ni treba menjati ničesar bistvenega, sprejeti je treba le omejitve, ki se nanašajo na DZ in DS. Morda bi bilo dobro odpreti možnost za izrekanje o spornih členih zakona, ne pa vedno o celotnem zakonu. Tako bi poskrbeli, da dobre rešitve v zakonih ostanejo, sporni členi pa bi bili predmet odločanja.

Ekonomske krize ne bo rešilo postavljanje ovir ljudskim iniciativam in civilnim pobudam, pač pa velja ravno obratno: z ljudskim soglasjem bodo ukrepi učinkovitejši in legitimnejši. Če želijo politične stranke vztrajati na kvorumu, naj ga preizkusijo na lastnem primeru – naj ga uvedejo tudi za lastno izvolitev – za državnozborske volitve.

Predsednik Državljanske liste govori, da se bodo izogibali ideoloških tem. Tema referendumov je globoko ideološka tema, saj posega v samo bistvo demokratične ureditve. Nevarne »tehnikalije« - kvorum in vstopni prag, so bumerang, ki se bo odrazil tudi na predlagateljih. Demokratične sile, ki jim je v resnici kaj do soudeležbe in soodločanja ljudi, se bodo temu uprle. Riziko zlorab ne odtehta prednosti neomejevanja. Politika, ki postavlja blokade ljudskim iniciativam, vstopa v blokado tudi sama, saj odpira vrata totalitarnemu načinu vladanja, ki smo ga že presegli. Zato je edino sprejemljivo načelo: možnosti udeležbe ljudi je treba širiti ne ožiti.

Koalicija naj ne odpira novega področja političnega boja, kajti že reforme na področju financ, javnega sektorja in gospodarstva so za navadne državljane dovolj zahtevne, da ni treba odpirati še četrte fronte. Z omejitvami, ki nam jih ponujata DL in NSi se vračamo v ureditev, ki nas vodi stran od tega kar referendum je: korektiv parlamentarni demokraciji. Etablirani sindikati, kapitalski interesi, ki stojijo v ozadju in politične stranke bodo nedvomno omejitve podprli, goloroko ljudstvo pa bo izgubilo še zadnji inštrument vpliva na zakonodajo. Tega žal ne ve ali noče razumeti niti prvi predsednik državnega zbora France Bučar.

Njegovo vztrajanje na ekskluzivni vlogi parlamenta (Delo SP 8.09.2012) v zakonodajnem postopku vodi v isto smer - v ukinitev ljudstva oziroma restavracijo stanja pred letom 1991. Postavlja se vprašanje ali je bivši prvi mož parlamenta, prespal 20 let razvoja sodobne – ne samo slovenske družbe, da lahko tako arhaično in neživljenjsko zagovarja ekskluzivizem političnih izbrancev s tem, ko poziva, da se 90 člen ustave črta. To stališče nima nobene osnove v komplicirani realnosti in kompleksni sestavljenosti sodobne družbe. Je pa odraz njegove nesposobnosti dojemanja bistva demokracije.

Referendumska zakonodaja ima že v naslovu opredelitev – Zakon o referendumu in ljudski iniciativi. G. Bučar je pozabil na iniciativo in na ljudstvo, katerega del je sicer nekoč bil tudi sam. Ali pa morda njegova pozaba izvira iz tega, ker zdaj pripada drugi kasti. Tisti kasti, ki medijsko prevladuje in ki ljudstvo potrebuje zgolj za promoviranje, rekonstruiranje in ohranjanje pred-demokratičnega stanja.

Skoraj polno soglasje političnih strank, pravnikov in ekonomistov o nujnosti omejitev je zaskrbljujoče. Pri tem pa celo ekonomisti trdijo, da kriza ni samo ekonomska. Vse kaže na to, da so za reševanje kratkoročnih ekonomskih vprašanj nekateri pripravljeni žrtvovati dolgoročno demokratično ureditev in s tem zamajati temelje Slovenske države. To početje spominja na situacijo, ko so nam leta 1991 nekateri napovedovali, da bomo v primeru osamosvojitve jedli travo. Danes bi nekateri radi pojedli demokracijo, vsaj tisti del, ki kakorkoli diši po ljudstvu, ljudski iniciativi in vplivu državljanov.

Slišimo tudi mnenje, da je treba pogoje za referendum zaostriti, »vendar ne preveč« (Miro Cerar), torej dozirano. S tem bi se lahko strinjali samo pod pogojem, da se najprej zaostrijo pogoji za etablirane predlagatelje in za parlamentarne volitve, ne pa za civilne pobude, o katerih vsi radi govorijo, v konkretni ureditvi pa se jih večina želi znebiti. Tudi z omejitvami, ki se zdaj najavljajo. Rezultat bo, da bo le še malokdo od dosedanjih morebitnih pobudnikov še kdaj pomislil na referendum. Zato smo glede tovrstnega utrjevanja demokracije lahko le skeptični, nikakor pa ne optimistično naivni. Dozirana demokracija? Kaj je prava doza pa je že onstran racionalnih argumentov, kajti doza bo vedno takšna, da se bodo skozi njo uveljavljali parcialni interesi v ovčji preobleki nacionalnega interesa. Ugrabitelji države so z novo referendumsko zakonodajo na pragu nove zmage. Poraženec tega zakonodajnega udara ne bodo le civilne pobude in pobudniki, pač pa Slovenija. Že doseženi demokratični standard referenduma bi morali ohraniti in narediti bolj operativnega, ne pa ga praktično suspendirati. Ali bo politična kasta to sprevidela in hotela udejanjiti. Odločba US sodišča iz leta 1994, kaže da je omejevanje neustavno.

Civilna iniciativa DavkoPlacevalciSeNeDamo

Vili Kovačič

Vsako leto 11. septembra svet obuja spomine na tragične dogodke iz leta 2001 v New Yorku. Na internetu obstaja več kot deset zelo verodostojnih dokumentarnih filmov, v katerih avtorji predstavljajo drugačen pogled na 11. september 2001. Uradno razlago ameriške vlade, da so WTC dvojčka napadli teroristi in da sta se zrušila zaradi požara, najbolj omaja in razrahlja film AE911Truth Experts Speak Out (11. september, eksplozivni dokazi strokovnjakov). V njem so spregovorili številni ameriški in tuji arhitekti, inženirji in drugi znanstveniki, ki vsi po vrsti trdijo, da je šlo za načrtovano rušenje obeh dvojčkov ter stavbe WTC 7. Film je premierno izšel ob deseti obletnici tega tragičnega dogodka. Sicer pa je peticijo za novo preiskavo dogodkov 11. septembra 2001 podpisalo že več kot 1600 arhitektov in 1400 ostalih znanstvenikov. V filmu so spregovorili tudi nekateri ameriški psihologi in psihiatri, ki so razložili zakaj mnogo Američanov ne more sprejeti resnice o tem dogodku ter očitnih laži tedanje Busheve administracije. Pravijo, da ima večina Američanov prepričanje, da jih njihova vlada ščiti, da jim daje občutek varnosti, da so druge države zlobne in da je Amerika dežela svobode, demokracije in pravičnosti. Vse to namreč Američani stalno poslušajo od svojih politikov preko množičnih medijev. Zato je sedaj ogroženo njihovo temeljno prepričanje o svoji vladi. In kaj večina naredi? Rajši zanikajo resnico in živijo v iluziji, ker bi bilo preveč boleče in strašljivo, če bi spoznali, da so njihova globoka prepričanja napačna.

že lep čas opozarjamo, da smo z leta v leto življenjsko ogroženi, saj na nas nenehno preži nevarnost, da izgubimo osebno asistenco. Kaj nam ta storitev pomeni, smo že večkrat pripovedovali. Namen tega pisma torej ni, da še enkrat naštejem, kako mi fizično storitev pripomore k preživetju. Če bi bil naš namen zgolj preživetje, bi res bilo dovolj živeti v domovih za starejše ljudi. Potemtakem bi te domove bilo smiselno preimenovati v Dom za starejše občane in invalide. Mnoge izmed nas ves čas spremlja občutek, da se nas v resnici počasi poriva v institucionalno oskrbo, kjer nimamo pravice izbirati, kaj bomo jedli in kdaj, kolikokrat se bomo tuširali in kdaj, …

Obnašanje z napačnim posnemanjem po Darwinu v farsi ne-dostopnosti namenjeni z dnevno dozo lucidne časovne hipnotične frekvence ci(o)nizma celo-te(h) sklepov, odločb ali sodb v imenu (več neobstoječega v kvarnosti) »slovenskega« socius ljudstva znižuje frekvenco ljudi do te mere, da jim je mar samo še za nasilje, seks in hrano. Človeško življenje ni več sveto in varovano, temveč je stvar sprenevedanja v parcialni uporabi in selektivno individualno po »prikrojeni« potrebi z zanikanjem univerzalizma ter obče sprejetih civilizacijskih norm.

Veliko razmisleka je botrovalo dejstvu ali naj ta članek sploh napišem. Veliko je bilo tudi na tem portalu že napisanega na temo kapitalizma pa naj bo to še eden izmed tistih člankov, ki pričajo o tem v kakšnem svetu na žalost živimo. Vsak, ki vsaj malo misli s svojo glavo in pri "serviranih" ponudbah tega sistema uporablja svoje možgane, kaj hitro ugotovi, da je to verjetno najbolj izprijena doba v kateri živimo. Ta članek bo vseboval precej osebne izkušnje, ki sem jo sam pridobil kot nadebudni študent Fakultete. Naj pa že kar na začetku napišem, da je vse napisano moje osebno mnenje in rezultat slike, ki sem si jo sam ustvaril v letih študija zato naj služi zgolj kot mnenje in ne sodba – čeprav bi si želel drugače.

Smo na potapljajoči ladji, kot že ptički in črički družno žvrgolijo. Bančna, gospodarska in celo državna plovila nemirno plujejo in se potapljajo. Evrokrati, »amerokrati«, »aziokrati« in kar jih še je, pa dnevno zajemajo vodo in jo panično zlivajo čez palubo. A večine med nami ni na teh plovilih. Večina med nami zgolj stoji na robu pristanišča in dobiva slano vodo v obraz. Tehnokrati pa obljubljajo, da bo ladja vsak čas lepo splula, če nas bodo le dovolj popljuskali.

Spoštovani g. Andrej Vizjak

ostro zavračam vaš izgovor, da ste držali besedo, niste jo! Še več, trdim, da ste naredil grd trik, da izpadete razumevajoč minister, v bistvu ste pa že na srečanju z go. Pečarič vedeli, da boste isto (že prej spisano) negativno mnenje poslali v potrditev na Vlado. Prepričana sem tudi, da ga je pripravil g. Cveto Uršič, bivši direktor Direktorata za invalide in večletni hlapec Borisa Šuštaršiča. Sedanja direktorica Direktorata za invalide ga. Dragica Bac je bila v tistem času odsotna. Oba direktorja (Dominkuša in Bacovo) ste zgolj izrabili za sestanek s predstavniki YHD, da bi pokazali, da je srečanje potekajo na najvišji strokovni ravni. Uporabili ste njuno strokovnost, ki pa jo v mnenju sploh nista mogla izraziti, saj je bilo to napisano že veliko prej in vsebina le-tega sama zase govori o skropocalu.

Zakaj bi nekdo naredil dokumentarni film, ki smo si ga pred nedavnim ogledali in bili nad njim navdušeni? Kaj je želel avtor povedati z svojim delom, Glorija kurb, je bilo vprašanje, s katerim se je nekdo naslovil name. Sprva je vprašanje v meni vzbudilo zadrego, saj mi je bil odgovor popolnoma neznan, oziroma o tem nisem razmišljala.

Slovenska človekoljubna organizacija Hope in Ustanova Toma Križnarja sta tik pred največjim dežjem uspeli spraviti v provinco Modri Nil in Nubske gore v Sudanu novo pošiljko kamer za dokumentiranje skrite vojne.

V vojnih conah okoli še vedno nedefinirane meje med novo državo Južni Sudan in tem kar je ostalo do starega Sudana, preži zdaj že več kot 600 kamer, ki skupaj s prenosnimi računalniki in satelitski modemi afriškim staroselcem pomagajo nadomestiti skoraj popolno odsotnost svetovnih medije in profesionalnih opazovalcev mednarodne skupnosti.