Noč je. Travnik. Druščina dreves ustvarja

čarno prisotnost. Odložil sem telo na

lesenem ležalniku in se vdal padajočim

sanjam, ki rastejo iz brstečih popkov.

Zračni pritisk počasi terja njihovo ujetost.

Nerazpoznavno jo kujejo v sebi, kot balon

moči, privezan na obtežena ramena. Hodijo v

prebodenosti svetih trnjev. Tako v potuhnjenosti,

Če bi lahko upodobil pomlad in

iz nje izpil esenco njene rumenosti,

petje ozelenelih vrhov, poplesavanje

ptičjega leta in šelestenje srca, ki ga

veter sprehaja v topli vseprisotnosti,

bi to utekočinil v eliksir najslajšega

prebujenja.



Naključnost nas je zbrala na kupu.

Kot jato ptic, željnih besed,

svetlih obrazov,

ki so se izlivali na obloženo mizo.

Razklano nebo. Esenca svetlobe bode v telo.

Razkorak med hotenjem in med tistim, kar ti

prinese bolečo izpolnitev. Napni oči. Prepusti

celotnosti njen prav. Kako lepa je ta bolečina,

ki v njej stojiš. Na robu med sprejemanjem in

begom. Kako ovrednoti vrednost težkih oblakov,

Koliko različnih plovcev in skritih vab čaka v jezeru,

za kanček ljubezni, ki bi morala biti jezero sama zase.

Oči, ki so si zahrbtne in srce z utripom zavaja, da dobil

bi to svoje poživilo. Tako potem vodi v opustošenje z

Oh, zamolkle besede,

razlite iz težkih oblakov,

tako lepo ujete v razprto pajčevino,

bohotne nad kokonom bliskavega sadovnjaka.

Beti, ženska poznih 40 let. Za sabo je pustila že dve zvezi. Zaposlena na upravni enoti. Čas korone in protikoronskih ukrepov. Ravnokar dobra dva meseca, odkar je šla na svoje. Svoboda? Življenje. Končno. Vsa ta leta čudnih odnosov in že v drugo materinstvo so v njej vzbudili noro željo. Zaživeti in iznoreti se. Biti svobodna. V postavnem telesu se je prebudila lolita Beti. Dala si bo duška. Življenje bo zajela z veliko žlico. Žlico razvrata in uživanja. Do sedaj je namreč živela trdo v okvirju morale in svojemu statusu primerno. Za javno uslužbenko se namreč ne spodobi živeti … svobodno, kdaj pa kdaj tudi razvratno, in uživati v svojih neizživetih sanjah.

Kot fantomska vojna za planet sočutja

ali planet: fantomski dvoglav, ki sam sebi sodbo piše.

Tisočletna poguba v neprebojnem jopiču slepote;

prepoved – ugriz v sadež – nam (naivnemu dvonožcu) je velela,

da ne bi okusili to sočnost resnice; tako in tako neizogibne;

nauk greha v pošast je spremenila;

v to zmotno tolmačenje podlosti, ki v sanjah nas lovi.

Obraz: kakor Zemlja predraga,

nastavlja razmajano lice;

vrti in prilagaja vodilno hemisfero;

levo zrcali desno, desno zrcali levo.