Mestni lokal.
Sopara se počasi ohlaja v zasenčenosti.
Vesel sem, da sem lahko ostal le stol
ali na novo pobrisana miza,
kot senčnik ali kava v mirovanju –
ne da bi moral izgovarjati besede,
ali da bi moral sodelovati pri
vsakodnevnemu zlaganju zlogov,
besednih zvez in samoumevnih
stavkov.
Zamaknjen v topel veter, v štetje
mimovozečih avtomobilov – ne da
bi vedel, kolikšen je njihov seštevek,
ali pa kot mimoidoči maček,
ki je legel v senci hladne trave,
v brezimenskem strmenju in goli
radovednosti, iz katere opazuje in
mu to dejanje zadošča;
kar mu na uhlje prinesejo zračni
tokovi, je zanj nezemeljsko;
kar se nam izliva iz ust in kar
gradimo po praznini za oblikovanje.
Luka Višnikar
Tu sta zvestoba in mir. Tu, med
ohlajajočimi sencami akacijevega objema.
Junij s polno paro uteleša,
kar preletava v zraku že od zadnje zime.
Zdaj je poletje docela zajelo moja pljuča,
srce, preostalo telo, vse do prstov na nogi.
Ko sonce prehaja v ozračje ranega popoldneva,
si ponavadi po dihalnih poteh spustim glasbo,
ki me je s svojimi akordi in vokalnimi harmonijami
že v najstniških letih povzdigovala v razširjeno
stanje in razvejano strast, ta pa se me potem drži
do ogrete noči, z vonjem razvnele trave,
okoliškega grmičevja, spominov in vabljive
brezmejnosti, ki jo življenje ponuja v svojem labirintu.
V takšnih trenutkih postane srce kot napihnjen balon,
ki ne doseže raztegljive meje, da bi se razpočil,
ampak ustvarja nekakšno romantično in blagohotno
črno luknjo, ki nežno in zapeljivo požira vase modrino
neba, pripeto na drhteče krošnje dreves in ustvarja
prijeten vetrič na koži, občutek svobode, zajet v
mehkem pozibavanju narave.
Moj prijatelj živi v zadnjem nadstropju bloka,
in vedno, ko me povabi na obisk, na balkonu
močno pripeka sonce, kar je dobra spodbuda
in skladnost za pogovor, ki ožarja zatemnjenost
in hitrost, v katero se je zataknil svet..
Zemlja, zelena krasota, s soncem porasla,
sence gozda, kot mistika hladna, ožgane
ude mirijo, polja maternice hitijo v zenit,
njihova mlada semena, kaj čutiti morajo,
ko zrak se razpira in roko iztega, čudesa
Ljubim vas, polnovredne besede,
ko vlak me preseda skoz' mesta
in 'z neba na glavi pristajate,
pronicate v lase, oči prižigate,
Noč je. Travnik. Druščina dreves ustvarja
čarno prisotnost. Odložil sem telo na
lesenem ležalniku in se vdal padajočim
sanjam, ki rastejo iz brstečih popkov.
Zračni pritisk počasi terja njihovo ujetost.
Nerazpoznavno jo kujejo v sebi, kot balon
moči, privezan na obtežena ramena. Hodijo v
prebodenosti svetih trnjev. Tako v potuhnjenosti,
Če bi lahko upodobil pomlad in
iz nje izpil esenco njene rumenosti,
petje ozelenelih vrhov, poplesavanje
ptičjega leta in šelestenje srca, ki ga
veter sprehaja v topli vseprisotnosti,
bi to utekočinil v eliksir najslajšega
prebujenja.
Naključnost nas je zbrala na kupu.
Kot jato ptic, željnih besed,
svetlih obrazov,
ki so se izlivali na obloženo mizo.