Vsako oko ima svojega malarja,

zato ne mislite, da sreče se je izogibal;

duša je samosvoj voznik, unikaten zapis nosi,

notranjega vodnika, ki je lahko tiran za višji načrt;

po nareku piše z najčrnejšim črnilom.

In mogoče ga srečate nekje v sredini,

nekje vmes vam pomaha v pozdrav.

Niso druge barve oči,

ni sklenjena črta na zemljevidu,

niso črne besede, zapisane v neki knjigi,

ni živali, rastline in človeka,

ki bi motil Zemljo brezosebno,

ki bi kot tujek taval pod breztelesnim nebom.

Trdni korenjaki so taki. – svoje ime najdejo

v kamnu, izklesan v oblike. Pripisana mu je

sreča. Na najbolj gladki ploskvi mu narišejo

obraz. Čas je vladar. – stkan v najudobnejšo

Pomrznjen je asfalt; v nestrjenosti smo mu zapisovali imena

in darove tedanjega časa. Kje so se porazgubile raztegljive

ure; so nam ožigosali na čelo, da so neponovljive in izžete,

izpite. Kot da trava ne bi enako dišala vsako pomlad, kot da

sušeno seno nima več svoje vloge. Kaj pa naj bi drugega, kot

da bežimo na samotni otok, ki mu zapoveduje le čista domišljija.

Ne bojim se zase,

bojim se za druge,

za tiste tam nič krive,

ki v grozi čakajo lepši dan,

katerih solze povedo več od besed,

katerih junaki borijo za svoj se svet.

Vse bolj obračam teleskop v zgodovino otroštva;

pomerjam obleko iz sanj in gledam v čas,

ko sem še gradil kostno maso,

ko mi po hrbtu še ni plezala dvoglava kača.

V mojem telesu smo urne živali.

V mojem telesu nas vidim odprte,

zagledane v svoje smeri, vedre,

podivjane, razuzdane in tekoče.

Gologlavi jastreb,

koruzo v šnops namaka,

da opil bo z njo goloba veseljaka.

Smo res vsi razdeljeni,

v glavah razcepljeni,

razpeti, razdvojeni?

Država nič ne šparaš,

na napačnih koncih zateguješ pas,

briga tebe za vse nas,

vedno nas razočaraš.