Beti, ženska poznih 40 let. Za sabo je pustila že dve zvezi. Zaposlena na upravni enoti. Čas korone in protikoronskih ukrepov. Ravnokar dobra dva meseca, odkar je šla na svoje. Svoboda? Življenje. Končno. Vsa ta leta čudnih odnosov in že v drugo materinstvo so v njej vzbudili noro željo. Zaživeti in iznoreti se. Biti svobodna. V postavnem telesu se je prebudila lolita Beti. Dala si bo duška. Življenje bo zajela z veliko žlico. Žlico razvrata in uživanja. Do sedaj je namreč živela trdo v okvirju morale in svojemu statusu primerno. Za javno uslužbenko se namreč ne spodobi živeti … svobodno, kdaj pa kdaj tudi razvratno, in uživati v svojih neizživetih sanjah.
Kot fantomska vojna za planet sočutja
ali planet: fantomski dvoglav, ki sam sebi sodbo piše.
Tisočletna poguba v neprebojnem jopiču slepote;
prepoved – ugriz v sadež – nam (naivnemu dvonožcu) je velela,
da ne bi okusili to sočnost resnice; tako in tako neizogibne;
nauk greha v pošast je spremenila;
v to zmotno tolmačenje podlosti, ki v sanjah nas lovi.
Obraz: kakor Zemlja predraga,
nastavlja razmajano lice;
vrti in prilagaja vodilno hemisfero;
levo zrcali desno, desno zrcali levo.
Vsako oko ima svojega malarja,
zato ne mislite, da sreče se je izogibal;
duša je samosvoj voznik, unikaten zapis nosi,
notranjega vodnika, ki je lahko tiran za višji načrt;
po nareku piše z najčrnejšim črnilom.
In mogoče ga srečate nekje v sredini,
nekje vmes vam pomaha v pozdrav.
Niso druge barve oči,
ni sklenjena črta na zemljevidu,
niso črne besede, zapisane v neki knjigi,
ni živali, rastline in človeka,
ki bi motil Zemljo brezosebno,
ki bi kot tujek taval pod breztelesnim nebom.
Trdni korenjaki so taki. – svoje ime najdejo
v kamnu, izklesan v oblike. Pripisana mu je
sreča. Na najbolj gladki ploskvi mu narišejo
obraz. Čas je vladar. – stkan v najudobnejšo
Pomrznjen je asfalt; v nestrjenosti smo mu zapisovali imena
in darove tedanjega časa. Kje so se porazgubile raztegljive
ure; so nam ožigosali na čelo, da so neponovljive in izžete,
izpite. Kot da trava ne bi enako dišala vsako pomlad, kot da
sušeno seno nima več svoje vloge. Kaj pa naj bi drugega, kot
da bežimo na samotni otok, ki mu zapoveduje le čista domišljija.
Ne bojim se zase,
bojim se za druge,
za tiste tam nič krive,
ki v grozi čakajo lepši dan,
katerih solze povedo več od besed,
katerih junaki borijo za svoj se svet.
Vse bolj obračam teleskop v zgodovino otroštva;
pomerjam obleko iz sanj in gledam v čas,
ko sem še gradil kostno maso,
ko mi po hrbtu še ni plezala dvoglava kača.
V mojem telesu smo urne živali.
V mojem telesu nas vidim odprte,
zagledane v svoje smeri, vedre,
podivjane, razuzdane in tekoče.