- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 6507
Nasprotniki novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, o kateri bomo odločali na referendumu, stalno ponavljajo ene in iste neresnice. Čas je, da jih argumentirano zavrnemo:
1.
V tem tednu sta bili objavljeni anketi, ki nazorno kažeta, da tisti, ki so proti, uspevajo s pozivanjem k bojkotu neopredeljenih, zato da ne bi zmagal ZA.
POZOR: NA REFERENDUMU NI KVORUMA. To je samo zavajanje nasprotnikov. Če si za enakopravnost, pojdi in GLASUJ ZA. Ne prepusti odločitve temu, koliko nasprotnikov bo prišlo na volišče.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 3815
Pridem v trgovino, katerokoli, in prodajalka (ec) me vedno ogovori z naučenim besedilom: »Kako vam lahko pomagam?!« Mnogokrat se ne zazrem v vsebino tega nagovora, ki sem ga že neštetokrat prežvečil, se ne oziram nanj, včasih pa kakšnemu tudi razložim svoj pogled na uporabo besede pomagati. Vsebinsko. Kdo komu pomaga in zakaj.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 4777
Poročila neodvisnih opazovalcev z mejnega prehoda na Bregani so grozljiva. Več sto žensk, otrok in moških je na avtocestnem betonu preživelo noč brez hrane, vode in v mrazu. Ekip Rdečega križa iz Slovenije ni bilo k njim, policija je preprečevala dostop zdravniški nujni pomoči, ženske in otroke je policija ločevala od moških in jih odpeljala.
Zdaj baje po družine, ženske in otroke prihajajo avtobusi.
Policija je brutalna, policisti niso, po reakcijah sodeč, nevtralni, pravijo opazovalci.
Uredništvo ČKZ je napisalo protestno pismo predsedniku vlade. Berite spodaj in širite.
Obenem vas pozivamo, da se po svojih močeh dejavno vključite v reševanje razmer, da posredujete s svojimi stališči, izjavami, analizami, informacijami, zahtevami pri medijih, politikih, odločevalcih ...
Čas je, da proti dehumanizaciji, vazalstvu, nepolitki, nemišljenju izpostavimo svoja telesa. V petek 25. 9. bo v Ljubljani shod. Več informacij o tem pošljem v naslednjih dneh.
mail predsednika vlade: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 3670
Prispevek bi imel lahko tudi naslov Humanitarnost kot biopolitika. V tem času, ko lahko zaradi begunske tematike precej več kot običajno poslušamo in beremo o ksenofobiji in o različnih izrazih sovraštva in jeze nad begunci, ne bi smeli prezreti narave diametralno nasprotnega pristopa k beguncem. To je navidezne humanitarnosti, ki je prav tako zatiralska, le da to ni vidno.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 4821
Po 25 letih samostojnosti je naša vladajoča »elita« končno obelodanila tako imenovano Strategijo upravljanja kapitalskih naložb države, ki pa ni nič drugega kot razširjen spisek podjetij za razprodajo. Obenem se zaključuje agonija s prodajo Telekoma iz prejšnjega spiska 15 podjetij in razkrito ozadje te prodaje kaže na vso bedo vladajoče elite in z njimi povezanih mrež. Prav tako je razkrit namen hitrega širjenja EU, katerega glavni namen je bil v pleniilski primež neoliberalne EU dobiti šibke države periferije EU, ki jih zaradi prostega pretoka in brez obremenitev z mejami brez ovir oskubijo do golega. Eden od načinov je zasužnjevanje z dolgom, ki je glavni mehanizem finančne industrije in je zadnja faza prehoda tako imenovanih parlamentarnih demokracij v fašizem 21. stoletja.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 3702
Osnovno- in srednješolska zgodovina nas v poglavju o 19. stoletju na Slovenskem seznani o zgraditvi Južne železnice, ki je z Dunaja do Ljubljane pripeljala 1849., do Trsta pa 1857. leta. To je žal največkrat tudi končna točka splošnoizobrazbenega dometa o zgodovini železnic pri nas. Južna železnica je bila torej izredno pomembna tehnološka in gospodarska pridobitev. A poglobitev v njeno nadaljnjo zgodovino nam razkrije še marsikaj drugega.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 4246
Sledeča zgodbica je stara že kaka dva meseca, a (žal) še vedno aktualna, zato jo ponujam v branje.
Berem petkovo Delo. Na naslovnici novica o tem, kako so Cerarjevi pogajalci v Bruslju izposlovali »odpustke« za izpuste toplogrednih plinov. Utemeljili so jih s tem, da Slovenija ne more vplivati na izpuste cestnega tranzita preko države, slednji pa se iz leta v leto povečuje. Ne more, ne zna ali nemara noče vplivati? Morda bi bilo dobro povprašati Švicarje, kako z gradnjo podalpskih baznih železniških predorov in omejevanjem cestnega prometa vplivajo ne le na tranzit, ampak tudi na celotno ekonomijo in ekologijo države …
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 8765
Uvod
Živimo v času, ki je poln protislovij. Že iz pradavnine imamo izročila, ki so se vsa pretekla stoletja dopolnjevala z idejami, izumi in mišljenjem ljudi, ki so stremeli k razumevanju sveta, kozmosa in svojega življenja.
Človek je že nekdaj dobil navodila, kaj naj dela in kako živi. Vendar človek tega ni delal. Ustvaril si je ogromno umetnin, ki jih časti po božje. Koliko besed je bilo v preteklosti izgovorjenih in zapisanih o umetninah in umetniških slogih. Koliko umetnin je bilo sploh napravljenih in koliko tako imenovanih umetnikov je delalo »rezane podobe« do dandanes. In kaj nam te »umetnine« pomenijo? Koliko je bilo usod zaradi tega? Koliko besed in zmerjanj? Ogromno in nešteto.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 4950
Pridevnik »državni« ima dandanes za marsikoga negativni prizven. Državni uslužbenci veljajo za lenuhe in parazite družbe, državna podjetja imajo nesposobna vodstva, so neučinkovita in kot taka proračunsko breme. Ne trdim, da v določenih, celo premnogih primerih navedeno ne drži; a hkrati menim, da se s pretirano personifikacijo države večina državljanov izogiba svoje družbene odgovornosti.
Lastne države smo si želeli in to z veliko večino potrdili na plebiscitu. Državo smo dobili, torej je naša, saj smo vendar glasovali za to, da bomo na svojem. Da, bila je naša, a v evforiji samostojnosti, neodvisnosti, svobode, vsesplošnega razvoja in drugih obče blagodejnih stanj in dogajanj nismo opazili, da so nam jo – ukradli. In to sploh ne tujci, pač pa – v imenu nacionalnega interesa! - domači skorumpirani politiki, birokrati, tajkuni, kartelni pajdaši in podobni zvitorepci. Država je kar naenkrat postala podivjana zver, ki na nas renči, če nismo tiho, ko istočasno krade iz našega krožnika. O njej govorimo – seveda kadar je ni zraven – vse najslabše. Je torej še naša?
Če mi nekdo nekaj izmakne, ukrade – je to še moje? Najbrž je, najbrž imam pravico, to stvar dobiti nazaj! Toda s to državo je čudna reč. Do nje imam pravico, nekatere pravice mi celo sama dodeljuje; a hkrati imam do nje tudi dolžnosti. Ne le, da moram plačevati davke in se obremenjevati z raznorazno birokracijo (četudi je država zelo pametna in ve o meni več kot jaz sam), ne, državo moram tudi varovati, paziti da mi je ne ukradejo! Pa so jo. In kaj zdaj?
Odgovornost do države je blazno naporna reč. Zahteva stalno pridobivanje nekih podatkov, in to iz več različnih virov, ter veliko razmišljanja, razčlenjevanja, menjavanja perspektiv. Podatki so dostikrat suhoparni, pogosto jih najdemo na dolgočasnih črno-belih straneh časopisov velikih formatov, kjer je najmanj slik. In često je govora o nekih vsotah, ki so za malega človeka nepredstavljive.
Vzemimo za primer vsoto 3 mio evrov. To je npr. znesek domnevno nezakonito pridobljenega denarja v eni od znanih afer, ki ga glavni vpleteni razlaga kot transakcijo znotraj svoje družine. Podobno visok je bil dolg, ki ga je skesano moral poravnati otrok iz ene naših znanih poslovno-političnih rodbin. Kaj pa tak znesek predstavlja za povprečnega državljana? Ob letni plači 15.000 evrov bi moral za tak denar delati natanko 200 let. Tajkunsko luknjo v bankah smo lani zakrpali s 3,5 milijarde evrov našega, torej tudi mojega denarja; za ta znesek bi lahko okrog 70.000 ljudi delalo polno delovno dobo.
Državna pošast je šla v svoji pretkanosti in preračunljivosti celo tako daleč, da je začela ščuvati državljane proti sami sebi. Uslužbenci države so po njenem zaradi dolgoletne prekomerne lagodnosti krivi za rdeče številke, v katerih se je znašla. Tu nastopi izredno pomemben populistični mehanizem posploševanja in enostranskega pogleda. Ubogi plebs prepričujejo, da je javnih delavcev preveč in da imajo previsoke plače, četudi je resnica ravno obratna: javni sektor pri nas je številčno skromnejši kot v večini razvitejših držav, plače pa niso previsoke, pač pa imajo prenizke tisti, ki jih je v to dogmo najlaže prepričati! Pa zadeva še vedno ni tako enostavna.
Nedavno je naš edini poslovni dnevnik objavil zanimiv grafikon. Na njem so izmenično razvrščeni stolpci v dveh barvah: eni za gospodarstvo, drugi za javni sektor. Posamezen stolpec pomeni določen razred glede na višino plače, višina stolpca pa število zaposlenih v tem razredu. Če s krivuljama povežemo vrhove stolpcev ene in druge barve, opazimo, da sta si krivulji nasprotni. V gospodarstvu je veliko število zaposlenih z nižjimi plačami, v javnem sektorju pa z višjimi plačami. Krivulji se srečata pri približno 1900 evrih. Skoraj polovica zaposlenih v javnem sektorju ima plačo višjo od tega zneska. Toda v tej skupini ni medicinskih sester, policistov, gasilcev in čistilk, ki čistijo šole in bolnišnice. Kateri del javnega sektorja je torej najdražji in kje si lahko privoščimo reze brez oškodovanja varnosti, zdravja …?
Potem ko je politična tatinska združba državo ukradla, kani zdaj svoj plen še prodati in se s tem oprati krivde neodgovornega in kratkoročno okoriščevalskega upravljanja. Prepričali so nas v svetost evropske naddržavnosti in pomilovalno dobrodušnost tujih kapitalistov, ki bodo nesebično zasejali naš razcvet. Hkrati so pojem »samozadostnost«, ki je seveda zelo tesen sorodnik »samooskrbe« označili za arhaičen in ga skoraj izenačili z izolativnostjo. Mimogrede: naša prehranska samooskrba znaša okrog 30 odstotkov; če se komu zamerimo in nam zapre meje, bomo pocrkali od lakote.
Ko kmet proda zadnjo njivo, postane odvisen od hrane, ki jo kupi na trgu. Če je ves denar porabil za vračilo dolgov, prej ali slej od gladu shira in umre.
Tako so nas torej okradli, zadolžili in na koncu še razprodali. Redkokateri okradeni dobi ukradeno stvar nazaj. Večinoma mu je zadoščeno že, če je tat ulovljen in kaznovan. Pa četudi brez sodišča.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 4723
Kaj zares potrebujemo?
Spoštovani dr. Miro Cerar, predsednik Stranke Mira Cerarja
Do konca včerajšnjega dne ste pričakovali pripombe vseh morebitnih partneric na osnutek koalicijske pogodbe. Kolikor vidimo, so se v zadnjih dneh s strani določenih političnih strank, predvsem Nove Slovenije, pojavljale ideje o uvedbi socialne kapice, postopnem znižanju stopnje davka na dohodek pravnih oseb, povečani fleksibilizaciji trga dela, itd. Vse to nikakor niso nove politične ideje. Ki pa iz bolj kot kaj drugega dokazujejo le popolno idejno izpraznjenost določenega dela političnega prostora, ki v nedogled in neodvisno od realnosti ponavlja potrebo po tako imenovanih strukturnih reformah. Četudi to pomeni sistematično siromašenje socialnih blagajn oziroma proračuna ter nižanje pravic. Uvedba socialne kapice bi po nekaterih izračunih Inštituta za ekonomske raziskave (IER) pomenila negativni učinek na javne finance v višini 228,9 milijona evrov. Pristojna ministrstva so pred časom prav tako opozorila, da bi uvedba socialne kapice pomenilo večje prestrukturiranje zdravstvenih zavodov ( zmanjšanje programa), podaljšanje čakalnih vrst, posledično pa večje odpuščanje v javnem zdravstvu zaradi obsega primanjkljaja sredstev, ki se ne more nadomestiti.