Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Tisto kar me najbolj zanima, je iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize v katero smo tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

V teh dneh lahko gledamo zelo zanimivo nadaljevanko s preprostim naslovom Černobil. Vemo, da se je 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi, pripetila najhujša jedrska nesreča v zgodovini (Wikipedija), pa vendar nas HBO-jeva mini serija »zadane« bolj kot na stotine grozljivk, ki naj bi v nas vzbudile grozo. Kajti Černobil je resnična groza, grozljivka, ki se je zares zgodila, kot so zapisali v Večeru.

Štirideset let po tem (13. maja 1979), ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, v okviru takrat jugoslovanske himalajske odprave, po zelo zahtevni novi smeri stopila na vrh Mount Everesta, se je treba vprašati, kaj danes pomeni »osvajanje nekoristnega sveta«. Mar nista osvajanja zamenjala komercializacija in onesnaževanje? Mar na planetu Zemlja sploh še lahko govorimo o nekoristnem svetu? Mar niso »junaki« postali predvsem onesnaževalci?

9. maja obeležujemo Dan Evrope. Tega dne, leta 1950, je bila predstavljena deklaracija tedanjega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, v kateri je predstavil zamisli o gospodarskem sodelovanju v Evropi (Wikipedija). Na tej osnovi se je začelo evropsko sodelovanje in združevanje, katerega rezultat je današnja Evropska unija (EU). 9. maja praznujemo še en pomemben dan, in sicer dan zmage, kot spomin na kapitulacijo nacistične Nemčije leta 1945 (Wikipedia). Ta dva praznika ne povezuje samo isti datum, temveč še mnogo več in o tem moramo razmisliti še posebej zdaj, ko se bližajo evropske volitve, ki bodo prav tako v maju, 26. 5. 2019.

Danes je na svetu 195 priznanih držav, v katerih živi 7,7 milijarde ljudi. Med njimi je po zadnjih podatkih 821 milijonov lačnih, 2,1 milijarde jih nima dostopa do čiste pitne vode, 4,5 milijarde doma nima ustreznih sanitarij, kar 303 milijone mladih, starih 5 do 17 let, ne more obiskovati šole. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je premalo osnovnih dobrin za vse ljudi na planetu. Vendar, če pogledamo samo najosnovnejšo človekovo dobrino – hrano, je ni samo dovolj, temveč celo preveč za zdajšnje prebivalstvo Zemlje. Po dostopnih podatkih je hrane dovolj za kar 10 milijard ljudi; več kot nazoren pa je tudi podatek, da letno zavržemo kar tretjino vse hrane namenjene za človeško prehrano, kar pomeni približno 1,3 milijarde ton.

Dvakrat sem imel priložnost obiskati Pariz. Res čudovito mesto, polno čudes; morda za naše razmere malce prenatrpano. In obakrat, kot se spodobi, sem obiskal katedralo Notre Dame. Ko je pred nekaj dnevi v tej cerkvi zagorelo, mi je seveda najprej padlo na misel, kako velika škoda je to za francosko, evropsko in svetovno dediščino. Upam in verjamem, da bodo ta spomenik globalnega pomena kmalu in uspešno obnovili. Zmotilo pa me je nekaj drugega, in sicer takojšen, silen, skorajda histeričen medijski odziv.

Nič nimam proti spletnim družbenim omrežjem, ki predstavljajo sodobne »prostore« oziroma platforme za srečevanja in komunikacijo. Komuniciranje z drugimi ljudmi je nekaj najbolj človeškega, še več, je v samem središču vseh človeških aktivnosti in je v svojem bistvu proces medsebojne delitve novic, znanja, informacij, podatkov, namer itd. Ljudje smo, kar smo, ravno zaradi zmožnosti kompleksnega medsebojnega komuniciranja. Vendar imajo spletna družbena omrežja tudi kar nekaj slabih strani, kot so na primer sovražni govor, kultura »samovšečnega všečkanja« in »lov za enkratnimi prizori«, ne glede na posledice za okolje in ljudi.

Večkrat smo že slišali opozorila, da se bliža nova finančno-ekonomska kriza. Vendar te krize ni in ni. Kar ne pomeni, da je grožnja krize tudi zares mimo. Številna znamenja in opozorila kažejo na dokaj temno podobo globalne ekonomije. Večinski mediji o tem večinoma molčijo. Politiki pa itak živijo v iluziji "večne" gospodarske rasti, ki bo prinesla blaginjo ljudem in okolju (mladi so jim prejšnji teden na globalnem podnebnem štrajku skušali dopovedati, da tako pač ne drži). Gospodarska rast in okoljska kriza sta seveda neločljivo povezani.

Za začetek si sposodimo verze Franceta Prešerna: »kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta« (O Vrba, srečna vas domača). Morda je ta verz danes več kot aktualen. Naš največji pesnik si seveda niti predstavljati ni mogel Interneta, a ta verz je naravnost vizionarski. Opisal je nič drugega kot zapise tako imenovanih spletnih trolov in raznih mračnjakov, ki vse, kar je dobrega takoj zastrupijo – z besedami. In besede so lahko strup. Kdor misli, da je vseeno kar govori in piše, se močno moti. Beseda – zapisana ali izgovorjena – ima izjemno moč. Lahko sproži uničenje. Kako se začnejo pretepi, konflikti vseh vrst ali vojne? Vedno z besedami. A besede seveda lahko ustvarjajo tudi dobro - kreirajo, povezujejo, celijo rane vseh vrst...

Ko govorimo o ekonomiji, smo večinoma prepričani, da o njej vemo zelo malo ali nič. Prepričani smo, da je ekonomija nekaj neskončno zapletenega, zato jo prepuščamo ekonomskim strokovnjakom. Podobno razmišljajo tudi politiki, ki za nasvete prosijo in upoštevajo samo ekonomske strokovnjake. Ko le-ti odprejo usta, smo vsi ostali rajši tiho, saj nam je nerodno priznati, da ničesar ne razumemo. A to v resnici ne pomeni, da ne razumemo ekonomske govorice. Resnica je, da so ekonomisti preproste stvari tako zelo zakomplicirali, da jih preprosto ne razumemo. Kot da govorijo popolnoma drug jezik kot ostali Zemljani. In posledično imamo tako uničen planet, tako razdeljeno družbo in tako veliko število lačnih in zelo revnih.

V tem kaotičnem obdobju človeške zgodovine se zdi naša prihodnost precej temačna. Podnebne spremembe in onesnaženje okolja; revščina, ki tare skorajda sleherni kotiček sveta; velika ekonomska in politična sebičnost držav, še posebej najbogatejših, ki kopičijo bogastvo na račun revnih; migrantska kriza in vse bolj verjetna nova globalna finančna in ekonomska kriza – le kako ob vsem tem še ostati optimist? Pa vendar se danes počasi rojeva drugačen svet, osrednjo vlogo pri tem pa ima vse večje razumevanje in sprejemanje ideje enosti človeštva.