Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Hrana je središče našega sveta. S hrano izkazujemo odnos do sebe in do soljudi, do drugih živih bitij, do narave; hrana je izraz kulture, tradicije, pripadnosti – svet se dobesedno vrti okoli hrane.

Prebivalcem bogatejšega, potrošniškega dela sveta se hrana večinoma zdi nekaj samoumevnega; kot zrak, ki ga dihamo. Ko smo lačni, odpremo hladilnik, stopimo v trgovino, gremo v gostilno (razen v času epidemije) ali hrano preprosto naročimo na dom. Za številne Zemljane pa še zdaleč ni tako. Večino njihovega dneva zapolnjuje boj za hrano. Soočajo se z vprašanji, ki jih ne bi smelo biti: bomo danes lahko nahranili svoje otroke, bomo imeli kaj postaviti na krožnik; kaj pa jutri in pojutrišnjem – bomo imeli kaj "za pod zob"? Njihove stiske so neizmerne, nam nepredstavljive.

Zakaj že praznujemo 1. maj – praznik dela? Izvorno obeležujemo spomin na krvave dogodke v Chicagu leta 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen osemurni delavnik (Wikipedija: Praznik dela). V širšem smislu pa obeležujemo dolg, naporen in pogosto tudi krvav proces boja za delavske pravice kot so: primerno plačilo za delo, varni delovni pogoji, osemurni delavnik, pravica do nadomestila za bolniško, pravica do dopusta, malice, pravica do pokojnine, zaposlitev za nedoločen čas itd. A po desetletjih bojev za delavske pravice smo – znova na začetku!

Vsaka generacija bije svoje boje in danes ni nič drugače. Letos, 27. aprila 2021, obeležujemo osemdeseto obletnico organiziranega odpora – z ustanovitvijo osvobodilne fronte – proti okupatorju. Morda se zdi "upor proti okupatorju" zastarel izraz, a okupacija ima veliko obrazov. Zato ta praznik še zdaleč ni nekaj preživetega, ni samo en prost dan, temveč je še vedno oziroma znova aktualen. Zdaj je pravi čas, da ta praznik znova posvojimo kot simbol modernega boja proti okupatorju.

Ne prvič v zgodovini smo priče napihovanju borznega balona. Balon je izraz za pojav na borzah, ko borzni indeksi v daljšem časovnem obdobju začnejo močno rasti. Na borzah, kjer je velika večina transakcij tako ali tako špekulativnih, se pravzaprav ves čas vrstijo dvigi in padci vrednosti – na tej osnovi špekulanti služijo bajne vsote denarja. Balon pa običajno nastane, ko se v igro špekulantov vključijo tudi običajni ljudje – mali podjetniki in običajni državljani. Na borze jih zvabi evforija, ki jo poganjajo "čudežne" zgodbe ljudi, ki so čez noč obogateli.

V teh turobnih časih je težko razmišljati o prihodnosti. Zdi se, da je zelo črna. Nekaterim pa se morda zdi, kot da je sploh ni. Ujeti smo v začaran krog epidemije, ukrepov, ekonomske in družbene krize. Vsa ta nevarna "koronska mešanica" je razkrila številne slabosti naših družb, ki izvirajo iz preteklosti. Pandemija je pokazala, kako problematična je velika ekonomska neenakost in kako globoka je ločenost med ljudmi. Revni ljudje seveda zdaj trpijo še bolj kot prej, razkol v družbi pa se je poglobil do skoraj neobladljivih razsežnosti. In ta dva trenda sta prisotna v skorajda vseh svetovnih državah in tudi med njimi.

Običajnemu posamezniku je težko razumeti dogajanje na borzah. Vsak dan se na borzah vrednostnih papirjev pretakajo milijarde in milijarde dolarjev, evrov, jenov in drugih valut. Čeprav gre uradno za investiranje, torej vlaganje v podjetja, banke in druge institucije, pa je velika večina borznih poslov povsem špekulativne narave. Kar z drugimi besedami pomeni kupovanje in prodajanje vrednostnih papirjev z izključnim namenom zaslužka. Na prvi pogled to sicer ni sporno, a v resnici borze močno vplivajo na vsakdanje življenje velike večine človeštva.

Pred kratkim smo lahko sredi Ljubljane videli, kaj pomeni in kako deluje "doktrina šoka". Mislimo na poseg v prostorih bivše tovarne Rog. Leta 2007 je kanadska avtorica in aktivistka Naomi Klein v znameniti knjigi Doktrina šoka (The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism) opisala mehanizme delovanja sodobnih neoliberalnih politik prostega trga. Povedano na kratko: radikalne spremembe v smeri privatizacije in komercializacije naravnih virov, javnih storitev, svobodnih prostorov itd. so najlažje izvedljive takrat, ko je družba v šoku – bodisi zaradi notranjih okoliščin (državni udar, ekonomska kriza itd.), bodisi zaradi zunanjih okoliščin, npr. v primeru naravne katastrofe.

Pogosto izjavimo, da smo se pripravljeni žrtvovati za drugega; morda bi kdo k temu dodal, da je to najvišji izraz ljubezni. Vendar gre pogosto samo za našo načelno pripravljenost. Na nek način pa je cepljenje ravno to: sprejeti tveganje, da zavarujemo druge.

V mesecu marcu in decembru 2020 je Hrvaško stresla serija močnih potresov, ki so povzročili veliko gmotno škodo in na žalost tudi smrtne žrtve. Najhujši potresni sunki so prizadeli Zagreb (meseca marca) in Petrinjo (decembra). Vsega 40 km zračne razdalje od Zagreba in 80 km od Petrinje leži jedrska elektrarna Krško. Neizpodbitno dejstvo je, da ta elektrarna stoji na izjemno nevarnem potresnem območju. Katastrofa, ki bi jo lahko povzročil močan potres, bi bila za Slovenijo v marsičem lahko usodna. Če ste gledali izjemno serijo Černobil, potem vam je to več kot jasno, pa naj strokovnjaki še tako »prepričljivo« trdijo nasprotno. Zdaj pa naj bi v Sloveniji gradili še drugi blok jedrske elektrarne in to za velikanske vsote denarja. Bo kapital znova zmagal nad ljudmi in okoljem?

Danes se zdi, kot da smo razpeti med dve veliki področji človeške družbe – med znanost in religijo, ki imata izjemen vpliv na naše razmišljanje oziroma naš pogled na svet. Zdita se kot dva izključujoča tokova, ki tečeta vsak po svoji strugi. Znanost se osredotoča samo na tisto, kar lahko vidi, izmeri, stehta, izračuna, skratka na materialno; religija pa nasprotno zagovarja nevidno, neizmerljivo, torej duhovno. Oba miselna tokova sta danes precej vsaksebi in goreče zagovarjata svoj edini prav, zato se marsikdo obrača k lastnim iskanjem, morda pa celo k različnim teorijam zarote. Kaj pa če sta znanost in religija le dve poti za odkrivanje sveta, v katerem živimo? Kaj pa če obstaja še tretja, vmesna pot, presečišče obeh?