Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Že starogrški filozofi so vedeli, da je človek politično bitje. Živeti v skupnosti, drugače človek kot posameznik niti ne more živeti, vselej zahteva neko obliko organiziranja, vodenja, odločanja – in natanko to je naloga politike. Politične odločitve vplivajo na vsakega pripadnika skupnosti. Zato ima tudi vsakdo pravico sodelovati v političnem procesu. Kar pa ne velja samo za demokratične skupnosti; celo v najbolj avtokratskih režimih ljudje na koncu delujejo politično in vržejo samodržca z oblasti.

S podpisom Versajske mirovne pogodbe 28. junija 1919, natanko pet let po sarajevskem atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda, se je dokončno zaključila 1. svetovna vojna, a so bili hkrati postavljeni temelji za novo vojno. Nemčija je bila spoznana za krivo, odpovedati se je morala monarhiji, a kar je bilo najhuje – naložena ji je bila vojna odškodnina v višini 132 milijard zlatih mark (verjeli ali ne, dokončno je bila odplačana 3. oktobra 2010). Znani ekonomist John Maynard Keynes, ki je bil na pariški mirovni konferenci eden od britanskih predstavnikov, je že takrat opozarjal na hude posledice tako visoke odškodnine ne samo za Nemčijo, temveč tudi za preostali svet. Danes vemo, da se je nacizem »rodil« iz ponižanja in hude gospodarske krize v Nemčiji po koncu 1. svetovne vojne. Keynes je poudaril, da mirovna pogodba uveljavlja tako imenovani kartažanski mir (ponižujoč »mir« pod uničujočimi pogoji, ki so ga po punskih vojnah Rimljani vsilili Kartažanom).

Lani smo praznovali 30. obletnico osamosvojitve. Poleg osrednjega osamosvojitvenega dogodka, 25. junija 2021, se je zvrstilo še več prelomnih datumov, ki so zaznamovali celoten proces osamosvojitve; na primer nedavna 30. obletnica sprejema ustave, ki smo jo obeležili 23. decembra 2021. A le dobra dva meseca kasneje, 26. februarja 2022, bomo zaznamovali žalostno trideseto obletnico neustavnega izbrisa 25.671 ljudi iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije.

Ob tem dogodku, ki je pustil teman madež na osamosvojitvi, je prav, da bi se v imenu države Slovenije kot najvišji predstavnik države za izbris opravičil predsednik Borut Pahor, k čimer ga poziva organizacija za človekove pravice Amnesty International: ­Zahtevajte opravičilo države za izbris.

Danes (20. februarja 2022) sem si ogledal zadnjo oddajo na RTV 1 Politično s Tanjo Gobec. Kot zna le ona, je na koncu oddaje predstavila znamenit citat nemškega teologa Martina Niemöllerja, ki se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja upiral nacistom, nato pa leta 1946 napisal znamenito pesem "Najprej so prišli...". Zapišimo ponovno ta znameniti citat:
"Ko so prišli po komuniste, sem molčal, ker nisem bil komunist. Ko so prišli po sindikaliste, sem ostal tiho. Nisem bil sindikalist. Ko so prišli po Jude, nisem protestiral, ker nisem bil Jud. Ko so prišli po mene, pa ni bilo nikogar več, ki bi se uprl ..."

Jutri je kulturni praznik. Naj bo kulturen vsaj ta dan. Kajti živimo v izrazito nekulturnih časih. Današnja družba je globoko razcepljena, sovraštvo je postalo način komunikacije. Še zlasti na političnem področju, ki je postalo družbeno bojno polje. Morda se komu zdi, da "beseda ni konj", a v resnici se vse začne z besedo. Še vsaka vojna se je začela z besedami. A besede lahko ustvarjajo tudi mir, blaginjo, srečo, dobro. In velemojster besede - v smeri skupnega dobrega - je bil veliki pesnik France Prešern. Razmislimo vsaj zdaj, v času kulturnega praznika, o verzih, ki so dandanes še posebej aktualni (iz Zdravljice):

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"

V zadnjem času so aktualni tako imenovani energetski vavčerji, že prej pa smo spoznali turistične vavčerje. Po SSKJ je vavčer "dokument o vnaprejšnjem plačilu določenih storitev, ki ga izda turistična agencija uporabniku". Torej pri turizmu še nekako razumemo, da nam je v tem primeru turistično storitev plačal državni proračun, kar pa bomo seveda na koncu poplačali davkoplačevalci sami. Seveda, šlo je za reševanje turizma v času koronakrize. Pri energetskih vavčerjih pa je stvar bistveno drugačna. V tem primeru bi bilo bolj pravilno govoriti o bonih, ki so po SSKJ opredeljeni kot "dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago".

»Povezovanje ogromnega vojaškega aparata in velike oborožitvene industrije je pri nas nekaj novega. Njun izjemen vpliv – ekonomski, politični in celo duhovni – je čutiti v vsakem mestu, v sleherni ustanovi zveznih držav, v slehernem uradu zvezne vlade. Opažamo jasno potrebo po njunem povezovanju. A ne smemo narediti napake, da bi dopustili to smrtno nevarno zvezo. Naše delo, naši viri in naše življenjske dobrine so vključene vanjo; prav tako kot sama struktura naše družbe. V regionalnih vladnih svetih si moramo prizadevati, da si vojaško-industrijski kompleks ne bo pridobil neupravičenega vpliva, pa naj bo ta viden ali neviden. Potencial za nevarno rast moči je v napačnih rokah in se bo obdržal.« To so besede ameriškega predsednika Dwighta D. Eisenhowerja iz njegovega poslovilnega govora ameriški javnosti 17. januarja 1961.

"Svet potrebuje pravičnost, ne pa dobrodelnosti."
Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), britanska pisateljica, filozofinja in feministka

Politiki, vsepovsod in tudi v Sloveniji, bi morali pozorno analizirati nedavne nemire v Kazahstanu. Predvsem vzroke zanje. Prav tako bi bilo dobro, če bi poznali prave vzroke, ki so vodili v tako imenovano arabsko pomlad leta 2011. Čeprav so le-ti vselej kompleksni (korupcija; nezaposlenost, še zlasti mladih; politično zatiranje itd.), pa je bil eden izmed ključnih vzrokov za izbruh nemirov v arabskih državah hitra rast cen, še zlasti žitaric. Finančna kriza 2008; požari v Rusiji 2010, ki so uničili ogromno pridelka; hudo deževje v Kanadi, sušno vreme v Argentini in še druge težave so povzročili 32-odstotni dvig indeksa cen hrane samo v drugi polovici 2010. (Mimogrede, se vam pri ne zdi, da ima podnebna kriza lahko zelo konkretne ekonomske in družbene posledice.)

Opustitev dolžnega ravnanja je moralni, pravni, žal pa ne tudi politični koncept. Če oseba na določenem položaju – zdravnik, policist, uradnik itd. – ne stori nečesa, kar bi moral, je kazensko in moralno odgovoren. Poznamo kar nekaj primerov, ko so bili pacienti zavrnjeni ali prepozno sprejeti na zdravljenje; nastal je velik medijski vihar, pa tudi pravne in moralne posledice niso izostale. Podobno velja za številne druge poklice in funkcije – ne samo, da ne smejo ravnati v nasprotju z moralnimi in poklicnimi standardi, narobe je tudi če nečesa ne storijo, pa bi morali. Kajti takšno ne-ukrepanje lahko povzroči veliko, zelo veliko škode. Natanko to se je nedavno zgodilo z okoljem na podnebni konferenci v Glasgowu. Saj veste, kaj pravi Greta Thunberg, da o okolju govorijo svetovni voditelji: bla, bla, bla...