Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Ni dolgo tega, ko smo se zgražali nad početjem manjše skupine najstnikov, ki so hodili po avtocesti, eden se je nanjo celo ulegel. Res neprimerno vedenje, ki ogroža tako njih same kot tudi druge udeležence v prometu. Pa vendar nekako celo razumemo takšno početje, saj gre za najstnike, ki se skušajo dokazovati, biti veliki »frajerji« (seveda pa tega nikakor ne odobravamo).

Spoštovani evropski sodržavljan; kot državljan Evropske unije (EU), kar je vsak državljan katere koli članice EU, se vam čutim dolžnega pojasniti nekaj zadev, ki se tičejo Slovenije, države, iz katere prihajam. Najprej bi vam rad pojasnil, da početje zdajšnje slovenske vlade in še zlasti njenega predsednika ne predstavlja stališč in vrednot vseh državljanov. Še več, upam si trditi, da vlada, ki je 1. julija prevzela vodenje Sveta EU, predstavlja le manjši del državljanov.

Nedeljski referendum o noveli zakona o vodah je pomemben z več vidikov. V prvi vrsti gre seveda za okoljevarstveni vidik oziroma za zaščito vodnih virov. O tem je bilo že veliko povedanega in v ta namen nima smisla porabljati dodatnega črnila. Referendum pa ima vsaj še politično, ekonomsko in družbeno razsežnost.

Moj namen ni pojasnjevati, zakaj je treba 11. julija 2021 na referendum, kjer se bomo volilni upravičenci izrekali o noveli zakona o vodah, in glasovati proti. Menim, da so številni strokovnjaki in predstavniki okoljevarstvenih organizacij to več kot dobro pojasnili. Tokratni referendum pa ima dejansko še veliko širši in daljnosežnejši pomen, kot se zdi na prvi pogled.

Naglo se približuje trideseta obletnica osamosvojitve oziroma praznik dneva državnosti. Ni si težko predstavljati, kako bo nekaj tako imenovanih osamosvojiteljev, na čelu z aktualnim predsednikom vlade, v prihodnjih dneh paradiralo in se napihovalo s svojimi skoraj mitskimi zgodovinskimi dosežki po načelu »osamosvojitev, to sem jaz«. Morda bodo koga zares fascinirali, na primer našega ministra za obrambo, ki z otroškim navdušenjem pleza na tanke, se maže z blatom in občuduje vse vrste orožja, in njemu podobne.

"Vsem nam bo bolje, če bomo reformirali politično in poslovno kulturo tako, da bo manj prijazna do psihopatov in bolj prijazna do človeštva."

"Neenakost nas dobesedno ubija, tako posameznike kot družbo, njena dva glavna gonilna elementa pa sta monopolno poslovno vedenje ter požrešni direktorji in politiki. Oboje je posledica tega, da so politiko in posle prevzeli psihopati." (Thom Hartmann, 4. 6. 2021, Common Dreams: Psychopath-Driven Inequality Is Making Our Society Sick – Zaradi neenakosti, ki jo vodijo psihopati, je naša družba bolna).

Hrana je središče našega sveta. S hrano izkazujemo odnos do sebe in do soljudi, do drugih živih bitij, do narave; hrana je izraz kulture, tradicije, pripadnosti – svet se dobesedno vrti okoli hrane.

Prebivalcem bogatejšega, potrošniškega dela sveta se hrana večinoma zdi nekaj samoumevnega; kot zrak, ki ga dihamo. Ko smo lačni, odpremo hladilnik, stopimo v trgovino, gremo v gostilno (razen v času epidemije) ali hrano preprosto naročimo na dom. Za številne Zemljane pa še zdaleč ni tako. Večino njihovega dneva zapolnjuje boj za hrano. Soočajo se z vprašanji, ki jih ne bi smelo biti: bomo danes lahko nahranili svoje otroke, bomo imeli kaj postaviti na krožnik; kaj pa jutri in pojutrišnjem – bomo imeli kaj "za pod zob"? Njihove stiske so neizmerne, nam nepredstavljive.

Zakaj že praznujemo 1. maj – praznik dela? Izvorno obeležujemo spomin na krvave dogodke v Chicagu leta 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen osemurni delavnik (Wikipedija: Praznik dela). V širšem smislu pa obeležujemo dolg, naporen in pogosto tudi krvav proces boja za delavske pravice kot so: primerno plačilo za delo, varni delovni pogoji, osemurni delavnik, pravica do nadomestila za bolniško, pravica do dopusta, malice, pravica do pokojnine, zaposlitev za nedoločen čas itd. A po desetletjih bojev za delavske pravice smo – znova na začetku!

Vsaka generacija bije svoje boje in danes ni nič drugače. Letos, 27. aprila 2021, obeležujemo osemdeseto obletnico organiziranega odpora – z ustanovitvijo osvobodilne fronte – proti okupatorju. Morda se zdi "upor proti okupatorju" zastarel izraz, a okupacija ima veliko obrazov. Zato ta praznik še zdaleč ni nekaj preživetega, ni samo en prost dan, temveč je še vedno oziroma znova aktualen. Zdaj je pravi čas, da ta praznik znova posvojimo kot simbol modernega boja proti okupatorju.

Ne prvič v zgodovini smo priče napihovanju borznega balona. Balon je izraz za pojav na borzah, ko borzni indeksi v daljšem časovnem obdobju začnejo močno rasti. Na borzah, kjer je velika večina transakcij tako ali tako špekulativnih, se pravzaprav ves čas vrstijo dvigi in padci vrednosti – na tej osnovi špekulanti služijo bajne vsote denarja. Balon pa običajno nastane, ko se v igro špekulantov vključijo tudi običajni ljudje – mali podjetniki in običajni državljani. Na borze jih zvabi evforija, ki jo poganjajo "čudežne" zgodbe ljudi, ki so čez noč obogateli.