Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Ruski predsednik Putin je v zadnjem času deležen izjemno ostrih kritik korporativnega zahodnega tiska in (korporativnih) zahodnih politikov. Naši mediji seveda nekritično (ali pa tudi ne) sledijo velikim globalnim medijskim hišam in družno udrihajo po vsem, kar “diši” po rusko, še zlasti so seveda ta hip “na tapeti” olimpijske igre v Sočiju. Le redki so tudi nasprotni glasovi, na primer bloger Jinov svet.

Beseda solidarnost izhaja iz latinske besede solidus, kar pomeni trden. Solidarnost je “vzajemnost, vzajemna pomoč, čut za skupno odgovornost in korist” (Verbinc, Slovar tujk, CZ, 1989). V teh dneh smo priče, kaj je v resnici solidarnost. Gasilci, civilna zaščita, policisti, gozdarji, vojaki, gorski in drugi reševalci, vzdrževalci, prostovoljci vseh vrst in številni drugi delajo “v petek in svetek”, da bi ljudem zagotovili najnujnejše. Vsi ti ljudje nam praktično kažejo, kaj je to solidarnost in zakaj je solidarnost pravo vezivo družbene skupnosti.

V zadnjih dneh so borze ponovno odete v rdeče, kar pomeni, da borzni indeksi padajo. Rdeča barva je tudi barva krvi. Zaradi borz ljudje krvavijo in to dobesedno. Gospodom na borzi seveda ni jasno, da živijo v vzročno-posledičnem svetu oziroma, da ima vsako njihovo dejanje posledice. In posledice borznega manipuliranja in špekuliranja so grozljive. Merijo se v milijonih brezposelnih, revnih, lačnih in tudi mrtvih. Zveni apokaliptično, a ni. Finančne borze so jedrsko in kemično orožje sodobnega sveta.

Zadnji vremenski pojavi, ki so prizadeli Slovenijo, pa tudi širše območje, na žalost niso več samo občasni ekstremni pojavi, temveč vse bolj postajajo “običajno” vremensko dogajanje. Vendar je osredotočenost političnih in ekonomskih odločevalcev na problematiko globalnih podnebnih sprememb v zadnjih letih skorajda povsem “izpuhtela v atmosfero”. Namesto preobrazbe ekonomskega sistema, ki temelji na gospodarski rasti v sistem, ki bi temeljil na trajnostnem razvoju, je vsa pozornost danes namenjena “reševanju” finančnega podsistema, ki je povsem “zasenčil” vsa druga, daleč pomembnejša področja človeške družbe. Človeštvo je danes dobesedno ujetnik globalnih finančnih elit. Če bomo še naprej pristajali na njihovo igro, potem je naša prihodnost zelo črna.

“Bil je običajen dan v manjšem kanadskem mestu Pumphandle in ulice so bile opustele. Časi so bili težki, vsakdo je bil zadolžen in vsi so živeli na kredit. Popotnik, ki je obiskal območje, se je peljal skozi mesto in se ustavil v motelu. Na pult je položil 100 dolarski bankovec in dejal, da želi pogledati sobe, ker bi eno morebiti tudi najel. Takoj, ko je odšel po stopnicah navzgor, je lastnik motela pograbil bankovec in stekel k svojemu sosedu mesarju, da bi poravnal svoj dolg.

Čeprav so mnogi ekonomisti in politiki, sicer previdno, že začeli razlagati, da se nam obeta postopno gospodarsko “okrevanje”, pa je to zgolj njihova pobožna želja. Od leta 2008, ko se je zdajšnja kriza uradno začela, nismo niti za malenkost na boljšem. Ker so politiki šest let tiščali glave v pesek in reševanje krize prepustili bankirjem (ki so jo zakuhali), smo spet na začetku, pravzaprav še na slabšem kot leta 2008.

Najbogatejši 1 % svetovnega prebivalstva ima v lasti 46 % svetovnega bogastva, medtem ko ima najrevnejših 90 % samo 14 % vsega svetovnega bogastva (Oxfam).

Beseda kriza izhaja iz grške besede krinein, ki pomeni odločiti se. Ključni pomen besede kriza je torej, da smo v določenem – kritičnem – trenutku zmožni sprejeti pravo odločitev. Kaj storiti, kako naprej? Čeprav krizo povezujemo predvsem z določenim stanjem – ekonomskim, političnim, bolezenskim itd. –, pa v osnovi predstavlja potrebo po odločitvi: ali bomo nadaljevali po starem ali bomo kaj spremenili.

Čeprav živimo v težavnih časih, ki jih zaznamujejo ekonomska, družbena in okoljska kriza, imamo lahko veliko razlogov za optimizem. Na prvi pogled se nam sicer zdi, da gre prav vse narobe. Visoka brezposelnost, poglabljajoča revščina, težka bremena dolgov; številni družbeni konflikti; podnebne spremembe in onesnaženost okolja so velike težave s katerimi se sooča sodobno človeštvo. Na obzorju ni videti pravih rešitev in pogosto stanje še zaostrujejo mediji, ki slabe novice napihujejo do skrajnosti.

Če se bo človeštvo v prihodnosti imelo priložnost uzreti nazaj, se bo takratnim ljudem zdel današnji čas povsem ne-razumen. Še posebej naše ekonomsko ravnanje bo nekaj, kar bo zgodovina verjetno ocenila kot dobo ekonomske norosti ali celo blaznosti.