Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Američani vstopijo v praznične nakupovalne “orgije” dan po prazničnem zahvalnem dnevu (Thanksgiving, ki ga praznujejo zadnji četrtek v novembru). Ta dan poimeujejo črni petek, saj se takrat številke v trgovinah iz rdečih (simbol za izgubo) obarvajo v črno (dobiček).

Živimo zapletena življenja; hitra, stresna, nervozna. Obkroža nas kopica stvari, pa čeprav ni nujno, da smo premožni. Delovni čas sodobnega človeka je najmanj deseturen ali še daljši (če ima službo, seveda); tudi šolski urniki se z vsemi dodatnimi obveznosti zavlečejo daleč v večerne ure. “Nimam časa” je najpomembnejša (za)poved današnjega časa. “Zasuti” smo z obilico reklamnih sporočil, zabavno-informativnih in drugih vsebin. Marsikdo se pod obilico vsega tega preprosto sesuje oziroma v računalniškem jeziku - zamrzne. Pozabljamo pa, da lahko živimo tudi drugače, bolj preprosto. Če seveda hočemo.

Najmočnejši borzni indeksi, na primer ameriški Dow Jones, podirajo nove rekorde. Nikoli v zgodovini še niso bili na tako visokih ravneh. Zdi se, kot da je krize morda konec. A resnica je povsem drugačna.

“Blaginja ni samo to, da imamo več stvari. Blaginja je umetnost živeti dobro na planetu z omejenimi viri.” (Tim Jackson, ekonomist)

Živimo v zelo nenavadnem svetu. Naši domovi, garaže, kleti in podstrešja so polni vseh mogočih stvari: oblačil, orodij, igrač, raznih hišnih pripomočkov, knjig, kaset, športnih rekvizitov, okrasnih predmetov in še in še bi lahko naštevali. Številni posamezniki in družine imajo prazna stanovanja, garaže, hiše, delavnice; opuščene vrtove, sadovnjake; nekateri le redko uporabljajo svoje avtomobile; marsikdo zavrže hrano, ki mu propade v shrambi.

Dragi nemški prijatelji!

Pišem Vam iz majhne države, članice Evropske unije, ki postopno postaja drugorazredna, če ne že kar tretjerazredna članica te velike politično-ekonomske skupine. Država Slovenija je zabredla v precejšnje težave, veliko po svoji krivdi, deloma pa tudi zaradi igre velikih - danes večinoma finančnih - sil, ki se danes igrajo z usodo celotnih narodov.

Danes v Sloveniji skorajda ni zaznati dobrih novic. Vse izgleda mračno in sivo. Večina časopisov, TV oddaj, novičarskih spletnih portalov in blogov je polnih slabih novic. Številni novinarji, intelektualci, politiki in še zlasti ekonomisti kar tekmujejo, kdo bo prikazal bolj črno podobo naše prihodnosti. Tako obsežen pesimizem je zelo nalezljiv in marsikdo si reče: “kaj bi se sploh trudil, če pa bo itak vse vrag vzel”. Je vrag res vzel šalo?

V potrošniški družbi zahodnega tipa se dogajajo pomembne spremembe. Zakoreninjen vzorec individualne potrošnje in lastništva vsega, kar potrebujemo, ki je tako izrazito oblikoval ekonomijo in družbo prejšnjega in začetka tega stoletja, dobiva resno konkurenco. Namesto “kupiti in imeti v lasti”, postaja danes pomembnejši “dostop do stvari in storitev, ko jih potrebujemo”.

Objave prisluhov slovenskemu “podjetniku” Tomažu Lovšetu so bili enkratna prilika, da smo prebivalci Slovenije dobili izjemen vpogled v realni svet slovenske “svobodne” (politične) ekonomije. Zdaj je sodišče temu naredilo konec - Sodišče Dnevniku prepovedalo objavo prisluhov Lovšetu.

Večinoma smo prepričani, da države in podjetja pretežno zaradi pohlepa potrebujejo neprestano gospodarsko rast. Resda je v ozadju pohlep peščice posameznikov, ki so ustvarili (finančni) sistem “avtomatskega” bogatenja, a ostala večina je bolj ali manj pahnjena v začaran krog medsebojnega tekmovanja, garanja in pomanjkanja. Torej, zakaj je obstoječi ekonomski sistem “življenjsko” odvisen od neprestane gospodarske rasti, ki ne prinaša večje blaginje prebivalstva, hkrati pa uničuje naše okolje?