Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
Vodo kupujemo v plastenkah, ki jih podjetja polnijo iz vodnih virov v zasebni lasti. Celo deževnica je lahko zasebna pravica. Zasebne korporacije patentirajo genetski material rastlin in živali ter jih komercialno izkoriščajo. Številne zemeljske površine sekajo ograje z napisi “zasebna lastnina”. Na morskih in jezerskih plažah stojijo ograje, ki jih »ščitijo« pobiralci vstopnine. Za dostop do najlepših kotičkov planeta plačujemo zasebnikom.
»Če bi bil jaz vaših let, bi vsaj enkrat na teden vzel transparent, šel pred slovenski parlament in zahteval, da z ustavo predpiše zlato fiskalno pravilo, torej, da sedanja generacija ne porabi denarja, ki ga boste vi šele ustvarili«.
Zgornje besede je izrekel aktualni slovenski premier na nedavni piranski Mreži idej (časnik Delo). Z njim se vsekakor zelo strinjamo: skrajni čas je že, da gredo mladi pred parlament (seveda bi morali tja tudi malo manj mladi).
Kaj pa vsebina zahtev: 1. Bi morali mladi res zahtevati vpis zlatega pravila v ustavo? 2. Ali današnja generacija res porablja denar bodočih generacij oziroma zdajšnje mladine?
“Večina se bo morala prilagoditi trgu,” je nedavno izjavil poslanec A. Šircelj v intervjuju za časnik Večer, pri tem je še zlasti izpostavil mlade. Njegova izjava je vsekakor vredna vse naše pozornosti. Prilagoditi se trgu? Vprašanje je izjemno pomembno, a kaj sploh pomeni “prilagoditi se trgu”? Še prej pa razmislimo o trgu oziroma o tem, kako ga dojemamo.
“Na svetu bi morali imeti eno veliko umetniško skladišče, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela, iz njega pa bi lahko vzeli karkoli bi potrebovali. Tako, kot je zdaj, pa moraš biti napol trgovec.” Ludwig van Beethoven
Po dokumentarnem filmu Debtokracija (Debtocracy), ki sta ga 2011 posnela Katerina Kitidi in Aris Hatzistefanou (na svetovnem spletu si ga je ogledalo preko 2 milijona ljudi), sta ista avtorja letos objavila še film Katastroika, s podnaslovom “javna privatizacija” (“Privatization goes public”; besedna zveza “goes public” je izraz za javno prodajo delnic podjetja oziroma javno prodajo podjetja).
Zlato fiskalno pravilo je verjetno največkrat izgovorjena besedna zveza v zadnjem času v Sloveniji. Večinoma ljudje sicer ne poznajo pomena besede fiskalno, a to jim niti ni potrebno, daleč huje je, ker tega ne vedo številni ministri (24ur.com: Kaj pomeni fiskalno?), ki s tem pojmom neprestano opletajo (a ne vedo s čim).
Poznana nam je zgodba o Jakobu Aljažu in njegovemu odkupu zemljišča na vrhu Triglava, o postavitvi prve koče na Kredarici in o velikemu pomenu vsega tega za slovensko narodno in tudi politično zavest. Ta zgodba je še danes zelo pomembna in aktualna. Razmislimo zakaj?
23. avgust je bil razglašen za dan spomina na žrtve totalitarizmov. Če ga že imamo, pa ga izkoristimo za razmislek. Vendar prepustimo zgodovinarjem in nesposobnim politikom pretekle totalitarizme, da se ukvarjajo z njimi. Medtem pa raje razmislimo o totalitarizmu, ki ne samo, da predstavlja možno grožnjo, temveč je že prisoten - tukaj in zdaj.
“Povedano najpreprosteje, ključni vzrok za lakoto nista pomanjkanje hrane ali vode, temveč pomanjkanje demokracije. Počakajte trenutek! Kaj ima demokracija z lakoto? Iz našega vidika – vse. Demokracija v sebi nosi princip odgovornosti. Demokratične strukture so tiste, v okviru katerih imajo ljudje besedo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo blaginjo. Voditelji morajo biti odgovorni do potreb večine. Antidemokratične strukture so tiste, katerih moč je tako ozko skoncentrirana, da večina ljudi sploh nima možnosti spregovoriti. Voditelji so odgovorni samo močni manjšini.” (Frances Moore Lappé, Joseph Collins in Peter Rosset: World Hunger: 12 Myths, 1998)
Poskusi evropskih političnih in ekonomskih voditeljev, da bi poenotili evropsko finančno politiko, je nevaren proces, ki ima lahko zelo hude posledice. Ne gre samo za finančno povezovanje, temveč za proces popolne izgube politične in ekonomske suverenosti posameznih držav. S tem postaneta demokratična ureditev držav in njihova ekonomska neodvisnost samo “lupina” brez kakršnekoli vsebine.