Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Še posebej ekonomisti v svojih raziskavah pogosto uporabljajo načelo “ceteris paribus”, latinski izraz, ki pomeni “vse drugo je nespremenjeno” ali “vse drugo ostane enako”. Uporaba tega načela “nam omogoča, da se pri proučevanju določenega pojava ali zakonitosti osredotočimo le na pojav sam, ne pa tudi na druge vzporedne vplive, ki so sicer tudi prisotni, niso pa predmet našega proučevanja v konkretnem primeru” (Wikipedia).

Eden od očetov sodobne ekonomije, Alfred Marshall (1842 - 1924) je v knjigi Principles of Economics, ki je izšla leta 1890, uporabo tega načela pojasnil s tem, “da je element časa glavni vzrok težav v ekonomskih raziskavah”, zato je nujno potrebno, da človek s svojimi omejenimi zmožnostmi “razstavi kompleksno vprašanje” in ga proučuje “korak za korakom” ter v končni fazi “delne rešitve združi v bolj ali manj celovito rešitev celotne uganke.” Raziskava nekaterih dejavnikov se “izolira s predpostavko, da vsi ostali ostanejo nespremenjeni; preostali dejavniki s tem niso zanikani, temveč je njihov moteč učinek za nekaj časa zanemarjen. Bolj, ko se vprašanje zoži, bolj natančno ga je mogoče preučiti: a hkrati tudi slabše odslikava resnično življenje” (Principles of Economics, Bk.V,Ch.V in paragraph V.V.10).

Neverjetno, kako težko umirajo stari in izjemno zakoreninjeni vzorci; pogled na delo in zaposlovanje ni obtičal samo v 20. stoletju, temveč tam nekje v 18. in 19. stoletju. Medtem, ko so informacijske tehnologije, socialna omrežja, robotizacija proizvodnje, nove storitvene dejavnosti, izobraževalni sistemi, znanost itd. povsem spremenili podobo sodobne družbe, pa razumevanje dela še vedno ne more mimo starega kapitalističnega mezdnega sistema, v katerem so pomembne edino fizična in časovna prisotnost na delovnem mestu ter produktivnost.

Še ena v seriji novic, ki gredo mimo naših ušes, govori o smrti osemčlanske afganistanske družine - očeta, matere in njunih šestih otrok (Vir: Afghan Family of Eight, Including Six Children, Killed in Nato Missile Attack).

Družina je bila ubita v času, ko je velik del prebivalcev Slovenije in drugih članic NATA gledal popolnoma bebav in dekadenten evrovizijski spektakel.

Danes imamo dva precej jasno izoblikovana pogleda na rešitev globoke ekonomske, politične, družbene in okoljske krize: prvi je strogo varčevanje, drugi večje trošenje – predvsem s strani države. Oba pogleda sta na nek način logična, problem pa je, ker je v ozadju obeh močan ideološki naboj, ki onemogoča resne premike za izhod iz krize.

Strogo varčevanje

V današnjem ekonomskem sistemu, ki je osnovan na kapitalističnem proizvodnem načinu, le-ta pa temelji na neprestani rasti gospodarstva, povzroča strogo varčevanje države (t. i. neoliberalna doktrina) katastrofalne posledice, saj spodkopava same temelje tega sistema in s tem družbe kot celote. Strogo varčevanje je v tem primeru dobro zgolj z okoljskega vidika, saj se s krčenjem ekonomije zmanjšuje brezglava poraba naravnih virov in obremenitve okolja.

Skorajda nihče več ne dvomi, da je globoka kriza, ki pustoši po večjem delu sveta, finančnega izvora. Brez temeljite preobrazbe finančnega sistema, so vse ostale rešitve bolj ali manj kratkoročne oziroma povsem neučinkovite.

Denar kot kredit

Letošnja praznika dan upora proti okupatorju in praznik dela sta aktualna, kot že dolgo ne. Ne gre samo za praznika, ko se spominjamo preteklih dogodkov, temveč gre za razmislek o časih, v katerih živimo.

Boj proti okupatorju

Kdo je danes okupator, koga in kaj okupira in kako se proti njemu boriti? Za odgovor se vrnimo v ne tako daljno preteklost.

“Desničarski načrt kanclerke Merklove ima lahko smisel v Nemčiji, za našo ekonomijo in za naše ljudi pa je smrtna obsodba”, pravi irski sindikalist Eamon Devoy (Common Dreams).

Se še spomnite naših ekonomistov in politikov, ki so nam še ne tako dolgo nazaj za zgled dajali Irce, pa Slovake in druge “ekonomske tigre” (ki so zdaj vsi po vrsti zabredli v hude težave), zdaj pa nam za zgled ponujajo nemški model. To naj bi bilo tisto pravo: proračunsko varčevanje, zlato pravilo, zmanjševanje javnega sektorja, odrekanje in tako naprej. Vse za lepšo in svetlejšo prihodnost.

Socialna država je družbena ureditev in hkrati proces, ki se je začel v 19. stoletju ter v 20. stoletju ustvaril družbe, ki so prvič v zgodovini človeštva temeljile na vzajemnosti, solidarnosti in pravičnosti. Seveda idealne socialne države ni in niti ni potrebe, da bi bila; socialna država je lahko samo družbeni proces, v katerem posamezniki, skupine in institucije neprestano eksperimentirajo, razvijajo in iščejo nove poti, ki jim je skupno prizadevanje za splošno blaginjo, pravičnost, svobodo in razvoj celotne družbe.

Kdorkoli vsaj malo razume krizo, v kateri smo se znašli, ve, da kriza ni posledica pomanjkanja dobrin, prevelikega javnega sektorja, nizke produktivnosti, previsokih plač ali česa podobnega iz arzenala “modrih misli” naših in tujih politikov ter ekonomistov, temveč je posledica pomanjkanja denarja. A celo to ne drži povsem, saj je denarja v obtoku več kot kdajkoli prej v zgodovini – najbolj pravilno bi lahko rekli, da je kriza posledica manipulacij z denarjem. In kdor manipulira z denarjem, manipulira z močjo, to je z oblastjo (politično, ekonomsko, družbeno …).

Kriza ne bo rešena, če bomo še bolj “stisnili zobe” ali še bolj “zategnili pas”, kot nam obljubljajo politiki, kajti kriza je način vladanja in obvladovanja sodobnih množic. Nekoč so bili načini drugačni (fizična, ideološka, psihološka represija itd.), danes pa lahko rečemo, da je kriza, ki jo “trajno” generira finančni sistem, mehanizem za obvladovanje množic. Trdimo lahko celo, da globalne finančne elite preko državnih politik vladajo množicam z represijo krize.

Ko razmišljamo o reševanju današnje krize, neprestano govorimo o ekonomskih reformah. Te reforme pa so dejansko namenjene zgolj ohranjanju obstoječega ekonomskega sistema, ki sam po sebi generira krizo. Tisto, kar zares potrebujemo, niso manjši popravki sistema (čemur pravimo reforma), temveč temeljita ekonomska preobrazba

Vseeno je, kako poimenujemo današnji ekonomski sistem, dejstvo je, da je ekonomski sistem danes izjemno nepravičen, kar predstavlja brezkončen vir družbenih konfliktov ter spodkopava planetarno ekološko ravnovesje in s tem pod vprašaj postavlja dolgoročno blaginjo in celo obstoj človeštva.