Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
Primer družine Vaskrsić je dejanska in simbolna točka, ki zahteva, da marsikaj premislimo na novo. Nekatere stvari po tem primeru preprosto ne držijo več oziroma niso več enake kot prej. Če je doslej veljalo, da ima država svoje represivne in ideološke aparate (glej: Louis Althusser), ki omogočajo nadvlado in oblast družbenih elit, potem zdaj lahko trdimo, da država postaja samo še represivni aparat kapitala.
Če želimo prave ekonomske spremembe, moramo stopiti iz okvirjev, ki nam jih postavlja sodobna ekonomska “znanost”. Ekonomsko znanost pa moramo postaviti v narekovaje, ker se (zavestno) ukvarja zgolj z enim delom celotnega ekonomskega področja – s tržno ekonomijo. Vse ostalo preprosto ignorira. To je natanko tako, kot če bi astronomi preučevali zgolj polovico vesolja.
Evropski voditelji so v petek, 2. marca 2012, podpisali pogodbo o fiskalnem paktu, “ki naj bi dolgoročno okrepila proračunsko disciplino in pomagala preprečiti krize v prihodnje. Temelj pogodbe je zlato pravilo, ki določa, da morajo biti proračuni uravnoteženi ali v presežku.” (Delo) Od 27-ih evropskih držav pogodbe nista podpisali zgolj Velika Britanija in Češka. [Iskrene čestitke obema državama!]
Vse skupaj zveni lepo in mogočno: fiskalni pakt, zlato pravilo, proračunska disciplina, preprečitev krize. Izgleda kot da so Evropski voditelji končno odločno stopili na pot reševanja krize. A za visokoletečimi besedami se skriva nekaj čisto drugega. Naši voditelji so dejansko podpisali NEOLIBERALNI PAKT in sklenili, da ne bodo spreminjali obstoječega ekonomskega sistema in še zlasti ne finančnega sistema, ki je krizo zakuhal in jo še naprej generira. Pravzaprav so evropski voditelji nagradili finančnike in jim omogočili, da še bolj radikalno posegajo v državne politike ter nemoteno delujejo na stare načine.
Skorajda bomo imeli novo vlado. Ki nam obljublja izhod iz krize. Izhoda iz krize si res vsi želimo, vprašanje pa je, če je pot, ki so jo zastavili, prava. A ne bomo kritizirali te vlade, sploh ne na pamet in vnaprej. Pač pa bo naša kritika namenjena politiki na sploh, ker ne zmore in ne zna zares reševati in rešiti globoke družbeno-ekonomske krize, ki vse bolj pritiska na nas.
Politična impotenca
Klasične porazdelitve na leve in desne stranke že dolgo ni več, čeprav se še vedno slepimo, da imamo izbiro. Ko vse bolj razočarani državljani v jezi vse pogosteje izjavljajo: “povsem vseeno je, koga volimo, saj so vsi isti”, imajo povsem prav in s tem prekašajo vse profesionalne politične analitike in komentatorje.