Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
21. septembra obeležujemo mednarodni dan miru. Osrednja tema letošnjega (2019) dne je okolje: »Podnebno ukrepanje za mir« (Climate Action for Peace). Kaj ima okolje skupnega z mirom? Pravzaprav veliko. Če bomo uničili svoje okolje, bo ogroženo naše preživetje. V boju za preživetje pa se bodo skupnosti in države spopadale za preostale naravne vire in prav nihče se pri tem ne bo oziral na okolje. Globalni mir, blaginja vseh ljudi in zdravo planetarno okolje so neločljivo povezani med seboj. Če »pade« eden, »padejo« vsi.
Nestrpneži vseh vrst, ki zagovarjajo postavljanje mejnih ograj v številnih modernih »razvitih« državah, tudi v Sloveniji, imajo v nečem prav: ograje res ščitijo naš način življenja. Vendar ni res, da ograje branijo naš jezik, našo kulturo in tradicijo, kajti le-te bodisi podpiramo bodisi uničujemo kar sami. Žičnate in betonske ovire dejansko ščitijo naš »zahodni standard«. To je način življenja, ki ga živimo na račun držav, od koder prihajajo tako imenovani migranti. Naš način življenja je v veliki meri kriv, da morajo zapustiti svoje domove in oditi na skrajno nevarno pot. Vedo, kam morajo iti – tja, kamor »potujejo« njihovi odtujeni življenjski viri. A za razliko od dobrin, ki imajo prosto pot (ekonomisti temu pravijo svobodni trg, v resnici pa gre za čisto navadno krajo), ljudi pričakajo visoke ograje iz žic, betona in sovraštva.
Zdaj je tudi predsednik vlade potrdil (Šarec za drugi blok krške nuklearke), kar se je že dolgo »kuhalo« v ozadju: Slovenija bo zelo verjetno gradila drugi blok jedrske elektrarne, medtem ko so obstoječemu bloku že prej potiho podaljšali življenjsko dobo za 20 let (namesto do 2023, kot je njegova načrtovana življenjska doba, bo deloval vse do leta 2043). Ocenjeni stroški novega jedrskega bloka znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov, kar je približno za tri in pol TEŠ 6. A to še ni najhuje. Politiki in strokovnjaki, ki nadvse hvalijo jedrsko energijo, so pozabili povedati, da bo nova elektrarna stala na potresno zelo nevarnem območju. To kažejo novejše študije, na kar je leta 2013 opozoril ugledni francoski inštitut IRSN. A ne samo nova, tudi stara jedrska elektrarna, skupaj z bazeni iztrošenega goriva, stoji na potresno nevarnem območju. V igri torej ni samo energetska prihodnost, temveč prihodnost Slovenije kot države. Zveni dramatično? Morda pa je res dramatično!
Prevladujoče prepričanje, da je individualna potrošnja brez kakršnih koli omejitev najboljša pot za zadovoljevanje naših potreb in želja, nas je pripeljalo do okoljske in družbene katastrofe. Podnebne spremembe, onesnaženo okolje in globoka družbena neenakost v veliki meri izvirajo iz naših prevladujočih ekonomskih vzorcev, ki še vedno temeljijo na modelu: (poceni) kupi – uporabi (zase) – zavrzi. Pod vplivom neprestanih modnih in tehnoloških inovacij, ki pogosto temeljijo zgolj na »kozmetičnih« popravkih, pa je ta cikel vse hitrejši in bolj uničujoč.
V publikaciji Predlog za globalno delitev dobrin smo razmišljali o možnosti uveljavitve mehanizma globalne delitve osnovnih dobrin, s katerim bi odpravili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega sveta – lakoto, skrajno revščino in veliko globalno neenakost, ki povzročajo družbene konflikte, vojne, migracije in tudi okoljsko krizo.
Ljudje smo različni. To je preprosta resnica. Razlikujemo se po spolu, videzu, čustvovanju, razmišljanju; pa tudi po pripadnosti različnim skupinam – verskim, narodnim, jezikovnim kulturnim, političnim itd. Med nami je »tisoč in ena razlika«; skoraj zagotovo pa lahko rečemo, da na Zemlji ni dveh povsem enakih ljudi. Pa vendar, ali lahko navkljub tem razlikam živimo skupaj – v miru in blaginji, v prijateljstvu in vzajemnem spoštovanju?
Letos spomladi je veliko zanimanje javnosti vzbudila miniserija HBO z naslovom Černobil. V petih delih so avtorji s skoraj dokumentarno natančnostjo osvetlili dogodke tik pred in po nesreči, ki se je 26. aprila 1986 pripetila v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi. Čeprav je bilo nekaj kritik na filmsko zgodbo (kar je pričakovano, saj ima filmska upodobitev svoje zakonitosti), pa se je velika večina strinjala, da je miniserija Černobil zelo dobro pokazala vse človeške in okoljske dimenzije te največje jedrske nesreče v zgodovini človeštva.
Le kratek čas po nadaljevanki Černobil pa smo lahko v naših medijih zasledili celo vrsto člankov, katerih namen je relativizirati oziroma v bistveni meri zmanjšati naše dojemanje nevarnosti jedrskih reaktorjev in nakopičenih jedrskih odpadkov. Še več, »jedrski lobi« nam skuša »prodati« zgodbo, da jedrska energija predstavlja rešitev za globalno segrevanje ozračja. Ne moremo pa se znebiti občutka, da je v ozadju zgolj čista ekonomska računica po gradnji novega bloka jedrske elektrarne Krško, kar pomeni nov megalomanski energetski projekt, s katerimi pa v Sloveniji nimamo najboljših izkušenj.
Včasih je koristno razmisliti o starih rekih, ki so še vedno aktualni; modrost je pač brezčasna. Takšen je na primer latinski rek »pauca sed bona«, ki pomeni »malo, a dobro«. Izrek je resnično vreden razmisleka, saj vemo, da je vodilna družbena »vrednota« našega časa »veliko« oziroma »več« – več denarja, več premoženja, uspeha, všečkov; v ekonomskem smislu več gospodarske rasti, v političnem pa več oblasti in moči. Posledice prizadevanj za »več«, ki gredo z roko v roki z medsebojno tekmovalnostjo oziroma konkurenčnostjo, pa niso dobre, temveč katastrofalne: uničeno zdravje ljudi, slabi medsebojni odnosi, prizadeto okolje, družbeni konflikti in nazadnje celo vojne. Zato danes v resnici živimo »več, a slabše«.
V teh dneh lahko gledamo zelo zanimivo nadaljevanko s preprostim naslovom Černobil. Vemo, da se je 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi, pripetila najhujša jedrska nesreča v zgodovini (Wikipedija), pa vendar nas HBO-jeva mini serija »zadane« bolj kot na stotine grozljivk, ki naj bi v nas vzbudile grozo. Kajti Černobil je resnična groza, grozljivka, ki se je zares zgodila, kot so zapisali v Večeru.
Štirideset let po tem (13. maja 1979), ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, v okviru takrat jugoslovanske himalajske odprave, po zelo zahtevni novi smeri stopila na vrh Mount Everesta, se je treba vprašati, kaj danes pomeni »osvajanje nekoristnega sveta«. Mar nista osvajanja zamenjala komercializacija in onesnaževanje? Mar na planetu Zemlja sploh še lahko govorimo o nekoristnem svetu? Mar niso »junaki« postali predvsem onesnaževalci?