Ste opazili, kako gladko je vojna za resnico o Covidu prešla v vojno za resnico o rusko-ukrajinski vojni? Vojskujoči strani, znanstvena in zarotniška, sta le spremenili zastavo, pod katero se borita. Nekaj vojakov in morda kakšen bataljon so zamenjali stran. Orožje in izstrelki pa so ostali isti.
V družbi je njenim članom in članicam precej jasno, kakšen status ima kdo. Torej vedo, kdo je elita, kdo sodi vanjo, kako se pride tja, kdo so moški in kdo so ženske, kaj pomeni biti učenec ali učitelj, kdo je hendikepiran in kdo ni, kdo je defekten in kdo ni, kdo je invalid in kdo ni invalid. Prav tako je ljudem jasno, da obstajajo hierarhije, vedo, kdo je zgoraj in kdo je spodaj, kako se vedejo eni in kako se vedejo drugi. Številne zadeve so torej precej jasne in natančno določene. Obstaja tudi pričakovanje, da se ne spremenijo.
Obstaja tudi knjiga: Nicht mehr normal. Gesellschaft am Rande des Nervenzusammenbruchs. Avtor je direktor Frankfurtskega inštituta za družbeno raziskovanje Stephen Lessenich; mineva sto let od njegove ustanovitve. Časi so se od takrat kajpak spremenili. A ne bistveno. Poglejmo.
Predsednica Republike Slovenije
Spoštovana gospa
Nataša Pirc Musar
Erjavčeva 1
1000 Ljubljana
Predsednica državnega zbora Republike Slovenije
Spoštovana gospa
Urška Klakočar Zupančič
Šubičeva 4
1000 Ljubljana
Ministrica za zunanje in evropske zadeve
Spoštovana gospa
Tanja Fajon
Prešernova cesta 25
1000 Ljubljana
Ljubljana, 6. marec 2023
Spoštovani,
ob prihajajočem mednarodnem prazniku žensk, ki bo 8. marca, želimo aktivne državljanke in osveščene ženske vrh slovenske politike pozvati, da jasno zavzame stališče in obsodi grozljiva, brutalna ter nedopustna ravnanja islamske republike Irana.
Kaj je huje: odraščati zaklenjen v sadistovi kleti ali poslušati pametovanja, da bi lahko pobegnil, očitke, da nisi, ker ti je bilo všeč, in obtožbe, da si voljno sodeloval v pedofilski mreži? Natascha Kampusch pozna odgovor. Ko je pobegnila iz ujetništva ene izjemne pošasti, se je nadnjo spravila množica navadnih. Osupljivo je, koliko bedakov ima čas, veselje in hrbtenico za izživljanje nad nekom, ki ni nikomur naredil ničesar zlega, ampak je zgolj ogromno zlega pretrpel. Še bolj osupljivo je, kdo vse se znajde med temi troli: poleg vampirskih novinarjev, zombijskih doktorjev znanosti in peklenskih politikov tudi bivša vrhovni in ustavni sodnik, ki sta iz petnih žil vlekla lažne obtožbe, za katere sta zastavila svoji imeni in čast. Zakaj? Da bi to nevarno žrtev spravila nazaj pod ključ?
Golob ali gologlavi jastreb,
to sedaj pravo je vprašanje,
slediti sanjam ali nočnim moram,
na nobeni strani ne živi priznanje,
razlika med njima je vedno manjša,
izpeljanka je golanša.
Vrhovni programerji iz Svete Silicijeve doline vsake toliko s podatkovnih verig spustijo umetno pamet in ji dovolijo, da lomasti po medmrežju sveta. Neka huda pošast to ni. Škode še ni naredila. Kvečjemu je je bila deležna. Druženje z ljudmi vrhunsko pamet hitro pokvari …
Gasilci ali medicinske sestre: kdo je vreden več?
A to se bomo šli? Ne: »Hočemo dostojne plače za vse!« ampak: »Nočemo nižjih plač od medicinskih sester!« …
Družba se je očitno 'razvila' do točke, ko je vrednost dela samo še v plači za to delo. Kolikor znaša plača, toliko je vredno delo in toliko je vreden delavec. A to delo koristi družbi? Je spoštovano? Ga rad opravlja? So odnosi v redu? So delovne razmere dobre? Je varno? Je zdravo? Se v službi dobro počuti? … Koga briga! Delamo za plačo, in to je to.
Tolkien je ustvaril Srednji svet: dodelan, z bogato zgodovino in raznoliko pokrajino, polno prepričljivih bitij in njihovih zapletenih odnosov. Napisal je še nekaj drugih zgodb in pesmi, a v zgodovino se je zapisal po zaslugi enega domišljijskega sveta.
Rowling je poletela na krilih Harryja Potterja. Kar je in bo napisala kasneje, so in bodo uspešnice zaradi njegove slave (kar ne pomeni, da niso in ne bodo odlično napisane).
Makarovič je iz mačje in kdo ve še kakšne preje spletla Pekarno Mišmaš, Sapramiškin gozd in vzporedno vesolje kosovirjev, v galerijo pa je naselila Gala. To so štirje evangeliji Svetlanine zaveze z otroki. Kdor je odrastel brez njih, je odrastel v barbara …
Nekoč, pred davnimi davnimi časi, sem verjel, da je umetnost poklic. Sicer sem večkrat slišal, da gre za poslanstvo, a sem menil, da je to dodana vrednost, ne nekaj povsem drugega. Ko sem bil član sekte uprizoritvenih umetnosti, sem videl, kako to izgleda. A bil sem mlad in neumen. Menil sem, da za pisanje leposlovja to ne velja – da napišeš knjigo, jo pošlješ nekaj urednikom, nekdo jo izda, ljudje jo berejo in ti dobiš denar.