Je že dolgo izjemno velik in nenehno narašča. Menedžerji se na psihologijo sicer ne spoznajo kaj dosti, imajo pa interes. Ta je naddoločen z logiko profitabilnosti, zato v resnici nimajo interesa za ljudi kot osebnosti, saj jih zanimajo profiti. Moja sreča, na primer, je dobra za njihove profite – še bolje pa je, če kot delavec nisem le srečen, temveč sem tudi učinkovit. Nikjer v tej zgodbi kajpak ni potrebe, da kritično razmišljam o nasilnem svetu, o tekmovalnosti in družbenih hierarhijah, zlasti pa ni potrebe po analiziranju izkoriščanja človeških osebkov za potrebe drugih.

Z veliko zaskrbljenostjo spremljamo medijske objave pričevanj preživelcev in prič nasilja v Univerzitetni psihiatrični kliniki Polje. Preživelim nasilja izrekamo sočustvovanje in trdno podporo.

Jutrišnje predavanje, namenjeno vzgojiteljicam v vrtcu, ima jasen cilj: poudariti pomen odnosov, v katere vstopajo otroci in odrasli. Jasnost cilja je pomembna zlasti v luči vsakdanjih spoznanj, kako težko ljudje prenašamo različnost in kako težko se učimo solidarnosti z ljudmi, ki jih imamo za drugačne od sebe. Zagovarjal bom potrebo po pogostejšem in poglobljenem pogovarjanju – ne o vremenu ali biznisu ali športu ali modi, temveč o odnosih, v katere vstopamo vsak dan, a jih pogosto ne razumemo dovolj dobro. So zelo pomembni za nas, le da jim posvečamo bistveno premalo pozornosti in časa.

9. aprila so deklice preteple sošolko. V naslednjih dneh so javna občila polnila program s ponavljajočimi posnetki in opisi pretepa, vesoljna Slovenija pa med naslajajočim zgražanjem ni zmogla odvrniti oči … V Srbiji je 3. maja otrok v šoli izvedel pokol. S tem je mnogim otrokom postal vzor … E-strokovnjaki, šank strokovnjaki in pravi strokovnjaki so jeli nemudoma pametovati o permisivni vzgoji, odsotnosti kaznovanja, nasilnih igricah in filmih, družabnih omrežjih ter vobče o razpadu vrednot. Še zdaj pametujejo. Medtem pa se je dogajalo tole:

Alain de Botton je v nekem predavanju spregovoril o tem, kako smo ljudje uničili lastne zmožnosti za ljubezen, ki bi morala obstajati v srcu tega, kar imenujemo obče dobro. Hvala bogu je bila na vrsti konferenca, na katero so me povabili. Na njej sem spregovoril natanko o človekovi zmožnosti za ljubezen, saj verjamem, da smo še vedno zmožni ljubiti drug drugega. Ne na romantičen način, ker ta nima resne zveze z ljubeznijo, temveč na način, ki je v samem jedru teorije hendikepa: vsak od nas je ranljiv, ranjen, poškodovan, zlomljen, prizadet, hendikepiran, nagnjen k sebičnosti in egocentričnosti, vsakdo je težaven in naporen in kompliciran, zato je včasih težko živeti že s samim seboj, kaj šele z drugim. Morda je vsakdo tudi podkupljiv, kot pravi pregovor: vsakdo ima svojo ceno. A ljubezen je vseeno možna. Temelji na spoznanju, da lahko prepoznamo drug drugega in se sprejemamo – prav zaradi zapisanega, zaradi tega, kar je v naši naravi. In tam je tudi sočutje. Z nobenim drugim človekom ni lahko živeti, podčrta svoj govor Alain de Botton, to pa še ne pomeni, da ni mogoče. Ljubezen dokazuje, da je mogoče, čeprav celo vsakdo, ki ljubi, nujno povzroča drugim ljudem tudi trpljenje.

Minea mi je poslala povezavo do strani z naslovom Gen Z obožujejo nov trend ‘gnitja v postelji’. Moj odziv je današnji dnevniški zapis, ki je sicer eden v vrsti zapisov o problematični oziroma toksični naravi industrije sreče, priganjanja ljudi k delu in industrije wellnessa.

Razmah znanosti … Ločitev države in cerkve … Razsvetljeni vladarji, ki skrbijo za ljudstvo … Začetki javnega šolstva … Stroji pričnejo spreminjati svet … Ukinjanje tlačanstva in suženjstva … Oblikovanje kapitalizma … Osebne pravice … Začetek sveta, kot ga poznamo danes … – To je razsvetljenstvo. Le kaj bi lahko bilo s tem narobe?

Spoštovani minister Luka Mesec,

sicer se tikava, saj si kar 16 let mlajši od mene. A ker bom to pismo dala v javnost, vas bom vikala in spoštljivo nagovarjala, še enkrat in ponovno. V upanju, da vam nekaj mojih napotkov ostane v trajnem spominu in v večni opomin, da nastopate bolj odločno in pogumno. Da prenehate s populizmom in revanšizmom; to kar ste očitali vladi Janeza Janše, so sedaj postale tudi »vaše« metode.

Odprto pismo Združenja ateistov Slovenije Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, Ministrstvu za kulturo in Zavodu Republike Slovenije za šolstvo

Predavanja v naslednjem šolskem letu bom pričel z obsežno in podrobno analizo sedaj že klasičnega besedila o družbeni represiji in razvoju socialne oziroma družbene teorije hendikepa (The Concept of Opression and the Development of a Social Theory of Disability, Paul Abberley, Disability, Handicap & Society, let. 2 (1987), št. 1, str. 5 – 19). To bom storil tudi zato, ker je sicer zastareli medicinski model invalidnosti v teh krajih še vedno zelo živ in močan, zlasti pa zaradi potrebe po boljšem razumevanju koncepta hendikepa in neodvisnega življenja.