Stokrat se bo sprehodila po prazni vasi in obračala predmete v rokah. Odkar bo umrla Bua, ji bo dolgčas. Pogovarjala se bo z vranama in mačkami, kadar bo katero od njih zaneslo čez ostanke nasipa med ostanke hiš. Tudi s kobilicami in ščurki se bo pogovarjala, ko jih bo hranila, ne pa tudi, ko jih bo peštala in pekla. Konoplji in koprivam pa bo prepevala, da bodo zrastle in si bo iz njih napravila oblačila.

Trdni korenjaki so taki. – svoje ime najdejo

v kamnu, izklesan v oblike. Pripisana mu je

sreča. Na najbolj gladki ploskvi mu narišejo

obraz. Čas je vladar. – stkan v najudobnejšo

8. marec je postal praznik z razlogom. Razlog še vedno je …

To je bil dan, ko moški pijejo, ženske pa obrezujejo rože … In danes?

Takrat je bil 8. marec spomin. Danes je spomin na 8. marec …

Vsak dan bi moral biti 8. marec, 8. marec pa samo 8. marec …

Koliko 8. marcev še, dokler 8. marec ne bo več potreben?

Ukrajinske stepe pregazil je Sabaka,

mesta so porušena, ostala je le praznina,

njih ruševine so nepojmljiva bolečina,

v njih se čuti sovražna ruska duma,

ki jezno in brezčutno gazi bratsko ljudstvo.

S filmi je zadnje čase križ. Križ je predvsem z zgodbami. Nemogoče so in neverjetne, kar so vedno bile. A zdaj so tudi nedosledne. Liki so nedodelani, potek dogodkov pa samega sebe izpodbija. So tudi dolgočasno predvidljive. Niso le kot slaba kriminalka, ki pozornemu gledalcu prehitro razkrije morilca. Še huje je – gledalcu sploh ni treba vključiti možganov, pa ve, kdo bo rekel, kaj bo rekel, kaj se bo zgodilo v naslednje pol minute in kakšen bo konec.

Pomrznjen je asfalt; v nestrjenosti smo mu zapisovali imena

in darove tedanjega časa. Kje so se porazgubile raztegljive

ure; so nam ožigosali na čelo, da so neponovljive in izžete,

izpite. Kot da trava ne bi enako dišala vsako pomlad, kot da

sušeno seno nima več svoje vloge. Kaj pa naj bi drugega, kot

da bežimo na samotni otok, ki mu zapoveduje le čista domišljija.

Dve leti nam zatiral je pravico

do javnih shodov vseh in zborovanj,

slabó prešteval, da bi b'lo nas manj,

požvižgal se na dejstva, na resnico.

Ne bojim se zase,

bojim se za druge,

za tiste tam nič krive,

ki v grozi čakajo lepši dan,

katerih solze povedo več od besed,

katerih junaki borijo za svoj se svet.

Odložil sem očala na klop in skušal ujeti črto drvečih dreves, ki so skozi okno s krošnjami streljale vame. Moja pozornost je bila kratka saj mi je pogled vedno znova zbežal na obraz ženske, ki je sedela nasproti v kupeju. Sijala je od nasmeška. Zdel se mi je domač kot okus mamine marmelade v keksih.

V čem je razlika med državo in imperijem? Država se briga zase, imperij pa tudi za druge.