Ko sem kot član volilnega odbora razporejal glasovnice treh referendumov, so mi padli v oči krogi okoli »proti«. Mnogi glasovalci so s kulijem večkrat obkrožili to besedo. Drugi so okoli nje naredili zelo velik krog. Tretji so med obkroževanjem tako pritiskali, da so skoraj naredili luknjo v glasovnico. Malo glasovnic »proti« je bilo običajnih. To lahko vidite, kakor hočete. Sam sem videl jezo.
Petindvajset let smo se vztrajno borili, prepričevali vsakokratne politike, osveščali javnost in hkrati tudi v praksi izvajali program Neodvisnega življenja, vse to, da bi utemeljili pravico do osebne asistence kot temeljno človekovo pravico; ki temelji na enakih možnostih in aktivni parcticipaciji v družbi. Sedaj se nam zdi, da trenutna oblast, ki ne loči temeljnih razlik v koceptih, tlačiti osebno asistenco v sistem dolgotrajne oskrbe. Kar je nedopustno in v nasprotju s MKPI. A prevod iz angleščine v slovenščino izgubi temeljne konceptualne poudarke in celo izključuje ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju.
Predvolilne kampanje so ljubiteljske. Nadobudni politiki nimajo pojma, kaj delajo. Ponavljajo drug za drugim: tiskajo plakate in letake, na stojnicah delijo golaž, kuhanček in rožice, pohajkujejo in 'srečujejo' ljudi, obiskujejo prireditve, vabijo novinarje in hodijo k njim v goste. Ne vedo, kdo jih voli in zakaj, s čem so nekatere prepričali in druge izgubili, kje so ti ljudje, kaj počnejo in kako jim lahko koristijo. Če jih vprašaš, jim je vse jasno. A raziskav ne delajo. Vedenje volilcev poznajo, ker so pač tako pametni. Njihov en in edini načrt je, da v kampanjo vržejo čas in denar, ki ga imajo na voljo, ter se trudijo doseči čimveč ljudi. Ni važno, kdo so ti ljudje; ali bi jih sploh volili. Vsak letak, bombon ali broška, ki jo kdo vzame, je zmaga. Vsaka izmenjava mnenj da nekomu misliti. Kot bi streljali Amorjeve puščice v temo in upali, da bodo koga zadele naravnost v srce …
Po šestih mesecih še vedno nimamo ustreznega, predvsem pa kompetentnega sogovornika znotraj ministrstva MDDSZ. Prav tako ni uradnih stališč kaj se z Zakonom o osebni asistenci dogaja in kakšni so plani za prihodnost. Neuradno vemo le to, da so končno na MDDZS pri izvajalcih začeli izvajati tudi vsebinske nadzore in ugotovitve so milorečeno strašljive. To nas prav nič ne preseneča, saj smo že v drugi polovici 2019, začeli javno opozarjati na zlorabe osebne asistence. Sedaj so tudi oni začeli ugotavljati konkretne zlorabe, a si pred tem še vedno zakrivajo oči in ne upajo si odločno ter konkretno narediti nič. Zato ukrepov za nedopustne in nezakonite ugotovitve, praktično ni. Ni kazni, ni prepovedi o izvajanju dejavnosti oz. izbrisa iz registra izvajalcev, ni zahtevkov za povrnitev neupravičeno prejetih sredstev od izvajalceu, ni posledic za uporabnike, ki so goljufali in prirejali lažne/neresnične podatke, ni posledic za njihove zakonite zastopnike ali sorodnike ... Skratka karavana gre dalje, denar oddteka v podtokih oz. že kar 180 miljonih letno; zgolj in samo za t.i. osebno asistenco.
»Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o spremembah (in dopolnitvah) Zakona o …?«
Kakšno nakladanje je to? A nas spet zajebavajo? A ne znajo povedati enostavno?
No, pa povejmo enostavno namesto njih!
1. člen
Ta zakon opredeljuje, kaj je sovražni govor, in predpisuje kazni za njegovo uporabo.
Res je precej nenavadno, da lahko človeku danes očitajo nekaj takšnega, kot je zavzemanje za svetovni mir in pozivanje k pogajanjem ter iskanju diplomatske rešitve. Človek, ki se zavzema za mir, je skorajda poklican na zagovor – in to ne zato, ker bi nasprotoval občečloveškim vrednotam ali deloval z njimi navzkriž, temveč prav zaradi zavzemanja zanje. To veliko pove o sedanjem času in tem, kako se nad ljudmi vzpostavlja nadzor mišljenja brez primere (Orwell bi imel tudi danes o tem veliko povedati), za katerega se že kaže, da je uspel proizvesti enoumje, ki ne prenese več niti pomisleka o kakršni koli alternativi temu, kar sam sprejema kot edino možnost in jo razglaša za Resnico.
Marsikateri otrok odrašča ob udarcih. Tepejo ga besede in roke. Skoraj vse njemu namenjene besede so ukazi, opozorila, opomniki, zasliševanja, očitki, zmerljivke ali grožnje, v najboljšem primeru pametovanja. Kot beseda, tudi roka, ki se ga dotakne, v glavnem boli. Nad trenutki razigranosti in nežnosti vedno visi črn oblak, iz katerega slejkoprej udarita blisk in grom, ki jih prekineta …
Kaj je duša? Samozavedanje? Samozavedanje česa? Živosti? Telesa? Če je duša nesmrtna, česa se zaveda, kadar je brez telesa? Elektromagnetno prasketanje sem in tja po telesu ima smisel. Zaznava obliko in stanje telesa, njegove meje in okolico. Če zaznava tudi to, da zaznava, toliko bolje. A čemu bi ta sposobnost služila po smrti? In čemu služi pred življenjem?
Vse osebe, kraji in dogodki so v tej zgodbi izmišljeni. Pristna in resnična je zgolj … Ljubezen?
Slabe štiri centimetre premera in pol centimetra debeline. Okrogla plastika, bele barve. »Chipolo, obesek s katerim nikoli več ne boste iskali vaših izgubljenih ključev.« Sliši se kot poceni reklamni oglas za novo napravo, ki vam bo olajšala vaš vsakdan. A ni to »poanta« moje zgodbe. Naj nadaljujem.