Knjigo Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti sem pisal z zelo jasnim namenom. Pisal sem jo tako, da sem imel ves čas v mislih potrebo ljudi po organiziranju, po skupnem delovanju, po upiranju kultu individualizma in kulturi narcizma, ki razbijata občestva in onemogočata njihovo ustvarjanje. Pisal sem jo za potrebo po kultiviranju sočutja, občutkov pripadnosti in sprejetosti, vključenosti, pomena in smisla življenja. Nisem je pisal za populariziranje konceptov empatije, sočutja, opolnomočenja, skupnostne skrbi, etičnosti kot skrbi za drugega – takega populariziranja je še preveč, ter pogosto ni nič drugega kot zgolj poenostavljanje radikalnih humanističnih idej zaradi dobičkonosnosti in ideoloških ciljev.

Pred desetletji so nekateri filozofi in marksistični avtorji pisali knjige, v katerih so dokazovali, da neoliberalni kapitalizem lahko ustavi le narava, da ga ljudje niti ne želijo niti ne zmorejo. Desetletja pozneje pravijo podnebni znanstveniki, da je človeštvo na razpotju. Le hitro in drastično ukrepanje lahko prepreči nepopravljivo škodo svetu, dodajajo. Gotovo se ne motijo. A poglejmo, kako se ljudje navadno obnašajo, ko so potrebne hitre in drastične akcije, h katerim pozivajo znanstveniki že dolgo časa. In razmislimo vnovič, kaj pomeni vztrajno ponavljanje, da kapitalizem nima alternative. Razpotje namreč po definiciji pomeni možnost alternative. Če pomeni oditi na levo dobiti več tega, kar dobimo, če se odločimo za pot na desno, potem je to le navidezno razpotje, narejeno za potrjevanje slogana, da alternativa ne obstaja.

Udeležil sem se mnogih delavnic za izvajalce umetnostne terapije. Delavnice so v glavnem vodile ženske. Skoraj vse udeleženke so bile ženske. Umetnostna terapevtka je poklic, ki ga opravljajo skoraj izključno ženske.

Terapija ni hec. Delavnice so bile čustveno močne. Vstopali smo v zelo osebne odnose. V kasnejših razpravah se je pogosto izkazalo, da sem jih sam doživljal in o njih razmišljal izrazito drugače kot druge udeleženke (in izvajalke). One so to videle kot mnenje enega od udeležencev. Sam sem to videl kot mnenje polovice človeštva … Pogosto sem bil edini moški v skupini. A kadar nas je bilo več, smo ugotovili, da se to dogaja vsem. Umetnostna terapija kot panoga nekaterih reči enostavno ne nagovarja, ker se ženskam ne zdijo pomembne. Posledično dečki, mladeniči in moški, ki so je deležni, odnesejo veliko manj, kot bi lahko.

Buda je nekoč dejal, da uči samo o trpljenju in zmanjševanju oziroma prenehanju trpljenja. Torej je govoril o sočutju. Ko nastajajo po svetu sočutne skupnosti, med katerimi so sočutne šole, izhajajo iz zapisanega. Na svetu je namreč veliko trpljenja. In vsak človek je ranljiv. Ranljivi niso le nekateri posamezniki s posebnimi potrebami. Daleč od tega.

Namesto razmišljanja, kako spreminjati šolski sistem, da bo ustrezal prenovljenim zahtevam kapitalističnih trgov po digitalizaciji in kompetentni delovni sili, bi morali, zlasti v luči aktualnih podnebnih sprememb, razmišljati o odgovorih na vprašanja, kot so: Kaj je prav, kaj je pravično, kaj je etično, kaj je trajnostno, v kakšnem svetu želimo živeti? Ne ugotavljamo, kakšen je svet, da bi se mu prilagodili, temveč razmišljamo, kako dober sploh je, za koga je dober in za koga nikakor ni, kakšen bi moral biti, da bi bil dober za vse. Šole v svetu, v katerem živimo, niso kazenski zavodi, v katerih bi morali otroci stati mirno, se izogibati medsebojnemu dotikanju, držati roke ob telesu in gledati naravnost. To niso kraji, v katerih molk in disciplina kot obliki spoštovanja avtoritet onemogočata kreativnost in eksperimentiranje. Nadzorovanje in discipliniranje šolskega vsakdana s svetom podob, prevelikih količin informacij, podatkov, znanja in izkušenj, ki temeljijo na kiču, klišejih, ekscentričnosti in neumnostih, sta ves čas predmet ostrih kritik, v glavnem pa sta že na smetišču zgodovine. Prav zato je čas za nova razmišljanja o šoli prihodnosti, ki temelji na egalitarnosti, sočutju, družbeni pravičnosti in družbenem opolnomočenju.

14. oktobra 2021 je bilo že očitno zaznati, da se bo Zakon o osebni asistenci povsem zlorabil, izjalovil in posledično izničil. Postalo je jasno, da ni več finančno vzdržen. Takrat smo z jasnim namenom posneli Marijo Bačič,

da bi imeli, nekoč in nekje, živ dokaz o neumnostih, ki jih je gospa izrekala v Državnem zboru. Torej ne kjerkoli, ampak prav tam, v hramu demokracije, kjer je bil ta zakon sprejet. Zakaj to izpostavljamo? Ker smo že takrat bili zgroženi nad nekritičnostjo in nerasodnostjo poslank in poslancev prisotnih na seji. Izposodila si bom naslov članka Rdeče pomursko omrežje socialnega podjetništva, katerega vsebina potrjuje moja dognanja, avgust 2017. »Marija Bačič je tudi članica IO združenja Sožitje, njena hči Lila Miloševič pa članica uredniškega odbora revije združenja Sožitje Naš zbornik. Koliko evrov iz tako pridobljenih nepovratnih sredstev se bo v prihodnjem letu prelilo v financiranje predvolilne kampanje SD v Prekmurju?« Drugi zanimiv citat iz članka, ki ga velja izpostaviti: »Marija Bačič je namreč tašča Gorana Miloševiča in sestra soproge direktorja Javnega podjetja CERO Puconci Franca Cipota, ki je nepremičnino propadle Družbene prehrane kupil sredi leta 2015. Da gre za družinsko zadevo na področju sociale, ki jo izdatno finančno podpirajo vsi vladni resorji, kjer so ministri in ministrice iz kvote SD«.

Pravijo, da slovenski šolski sistem potrebuje prenovo. Da ga je treba posodobiti, da bo skladnejši s časom, v katerem živimo; pri prenovi bo sodelovalo zelo veliko strokovnjakov, je poudaril ministrski predsednik. Prav zato potiskajo v prvo vrsto pomen digitalizacije. Omenjajo tudi šolsko prehrano in prenovo učnih načrtov. A sodobni koncepti šolanja, učenja in poučevanja daleč presegajo spremenjene učne načrte, digitalizacijo in drugačno prehranjevanje otrok, med katerimi je veliko takih s preveliko telesno težo. Zanimiva vzporednica se ponuja z drugega konca sveta. V Indoneziji uvajajo prav zdaj eksperimentalni projekt, ki predvideva, da bi nekateri dijaki pričenjali s poukom ob pol šestih zjutraj, kot poroča današnji The Guardian (Parents in Indonesia outraged by 5.30am school start trial, 15. marec 2023). Nekateri politiki in predstavniki lokalnih oblasti, ki poskus podpirajo, pravijo, da je namenjen krepitvi discipline otrok in njihovega zdravja.

Ste opazili, kako gladko je vojna za resnico o Covidu prešla v vojno za resnico o rusko-ukrajinski vojni? Vojskujoči strani, znanstvena in zarotniška, sta le spremenili zastavo, pod katero se borita. Nekaj vojakov in morda kakšen bataljon so zamenjali stran. Orožje in izstrelki pa so ostali isti.

V družbi je njenim članom in članicam precej jasno, kakšen status ima kdo. Torej vedo, kdo je elita, kdo sodi vanjo, kako se pride tja, kdo so moški in kdo so ženske, kaj pomeni biti učenec ali učitelj, kdo je hendikepiran in kdo ni, kdo je defekten in kdo ni, kdo je invalid in kdo ni invalid. Prav tako je ljudem jasno, da obstajajo hierarhije, vedo, kdo je zgoraj in kdo je spodaj, kako se vedejo eni in kako se vedejo drugi. Številne zadeve so torej precej jasne in natančno določene. Obstaja tudi pričakovanje, da se ne spremenijo.

Obstaja tudi knjiga: Nicht mehr normal. Gesellschaft am Rande des Nervenzusammenbruchs. Avtor je direktor Frankfurtskega inštituta za družbeno raziskovanje Stephen Lessenich; mineva sto let od njegove ustanovitve. Časi so se od takrat kajpak spremenili. A ne bistveno. Poglejmo.