Zakaj »Zakaj«?
»Zakaj« je zanemarjeno vprašanje. Odgovori na »kaj« in »kako« zadostujejo za preživetje. Prav tako omogočajo razvoj in napredek, brez katerih se nam zdi življenje prazno in brez smisla. »Zakaj« pa postavlja samoumevnost, razvoj in napredek pod vprašaj. Zahteva razmišljanje, ne zgolj mišljenja. Zato se zdi kot motnja. Nobeno drugo vprašanje ljudi ne vznemiri tako kot »zakaj«. A po drugi strani: če bi se najprej vprašali »zakaj«, in šele potem »kako«, bi naredili neprimerno manj škode – sebi in drugim. Zato je to vprašanje pomembno.
Zamisli za članke se mi pogosto utrnejo v obliki vprašanja »zakaj«. Ko pade, jih pade še cela vrsta kot domine. In ko mi ne zastirajo več razgleda, se mi prikaže povsem druga slika …
Obraz: kakor Zemlja predraga,
nastavlja razmajano lice;
vrti in prilagaja vodilno hemisfero;
levo zrcali desno, desno zrcali levo.
Te dni se je v Divači prebudila t.i. civilna iniciativa, ki nasprotuje, po njihovem, preštevilni naselitvi oseb, ki imajo oznako intelektualne in/ali fizične oviranosti. Skupnost je sicer pripravljena sprejeti nekje od osem do deset posameznikov, a 26 oseb je na zgolj 1700 krajanov odločno preveč ogrožujoče. Divačani naj bi v »anonimni anketi« povedali, da jih je strah, saj se bojijo za varnost svojih otrok … Pa še policijske postaje nimajo v Divači! Dvomim sicer, da je to pravi obraz večine prebivalcev Divače, ampak bolj egoistična zabloda nekaj posameznikov. Prav anonimnost, na katero se sklicujejo nekateri, in »vidnejša« predstavnika pred kamerami, ki sta brez prepričljivih argumentov izrazila svojo nestrpnost, potrjujejo vtis, da je nekdo vse skupaj zlorabil za ščuvanje, podpihovanje in manipulacijo. Takšne »ne-civilne pobude« je treba zatreti takoj v kali, saj želimo kot družba ohranjati ter spodbujati odprtost, strpnost in enakopravnost.
Ko sem odraščal, sem dostikrat slišal koga reči: »Človek je dober, človeštvo je slabo.« Balkanske vojne so ta rek otrebile z naših jezikov – tako zelo, da ga ćika Gugl niti ne najde, kaj šele, da bi znal kaj povedati o njegovem izvoru.
Vsako oko ima svojega malarja,
zato ne mislite, da sreče se je izogibal;
duša je samosvoj voznik, unikaten zapis nosi,
notranjega vodnika, ki je lahko tiran za višji načrt;
po nareku piše z najčrnejšim črnilom.
In mogoče ga srečate nekje v sredini,
nekje vmes vam pomaha v pozdrav.
V Večeru je izšel članek moje nekdanje gimnazijske profesorice kemije, zdaj ravnateljice OŠ Kungota, Zdenke Keuc. V njem stvarno popisuje, kako so učenci doživljali izredna stanja zaradi covida in preklop v izredno stanje zaradi vojne. Grozno je bilo in je. Nato pa se vpraša: »Bo tega sploh kdaj konec? Bo njihovo življenje eno samo skrivanje in čakanje na boljše čase?« in si odgovori z: »Ne!«
S podpisom Versajske mirovne pogodbe 28. junija 1919, natanko pet let po sarajevskem atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda, se je dokončno zaključila 1. svetovna vojna, a so bili hkrati postavljeni temelji za novo vojno. Nemčija je bila spoznana za krivo, odpovedati se je morala monarhiji, a kar je bilo najhuje – naložena ji je bila vojna odškodnina v višini 132 milijard zlatih mark (verjeli ali ne, dokončno je bila odplačana 3. oktobra 2010). Znani ekonomist John Maynard Keynes, ki je bil na pariški mirovni konferenci eden od britanskih predstavnikov, je že takrat opozarjal na hude posledice tako visoke odškodnine ne samo za Nemčijo, temveč tudi za preostali svet. Danes vemo, da se je nacizem »rodil« iz ponižanja in hude gospodarske krize v Nemčiji po koncu 1. svetovne vojne. Keynes je poudaril, da mirovna pogodba uveljavlja tako imenovani kartažanski mir (ponižujoč »mir« pod uničujočimi pogoji, ki so ga po punskih vojnah Rimljani vsilili Kartažanom).
Niso druge barve oči,
ni sklenjena črta na zemljevidu,
niso črne besede, zapisane v neki knjigi,
ni živali, rastline in človeka,
ki bi motil Zemljo brezosebno,
ki bi kot tujek taval pod breztelesnim nebom.
Stokrat se bo sprehodila po prazni vasi in obračala predmete v rokah. Odkar bo umrla Bua, ji bo dolgčas. Pogovarjala se bo z vranama in mačkami, kadar bo katero od njih zaneslo čez ostanke nasipa med ostanke hiš. Tudi s kobilicami in ščurki se bo pogovarjala, ko jih bo hranila, ne pa tudi, ko jih bo peštala in pekla. Konoplji in koprivam pa bo prepevala, da bodo zrastle in si bo iz njih napravila oblačila.
Trdni korenjaki so taki. – svoje ime najdejo
v kamnu, izklesan v oblike. Pripisana mu je
sreča. Na najbolj gladki ploskvi mu narišejo
obraz. Čas je vladar. – stkan v najudobnejšo