Moški smo v stiski. To da ubiješ žensko, ki te hoče zapustiti, in se predaš policiji, ni znak moči, ampak šibkosti. Že ko se odločiš za to, si si priznal poraz. Ko jo tolčeš, zabadaš, razsekavaš in streljaš, se poslavljaš tudi od svojega življenja.

Midva gore premikava,

brez dotika se dotikava,

sanjava skupaj,

čarobna beseda, zaupaj.



Midva prek vsega sva šla,

v bitkah krvavela,

in na koncu zmagala,

čarobni besedi, nisva obupala.



Skozi vse in ponovno šel bi,

zase, zate, za naju, za vse,

za vse, kar bilo je,

in to brez pomoči substanc,

po domače, trezen,

čarobna beseda je, ljubezen.



Uroš Sedej - Eli


Ta pesem je uvod v sliko, ki bo v ponedeljek, 3.10, 2022 na RTV 2 ob 22.00.

http://za-misli.si/obvestila/4404-zivim-dokumentarni-film-ponedeljek-3-10-2022-ob-22-00-na-tv-slovenija-2

Kako bi lahko še bolj sebi pel kot v tihoti notranjega sveta,

ki prekaša zunajtelesno odsevnost,

ali kaj bi bilo bolj zrcalno kot zrcalo, ki gleda zrcalo,

ko pritisk strmenja naredi razpoke, iz katerih teče vezivo,

besede, emocije, ki gladijo površino in zaobjamejo svet.

Izključno zaradi tega naslova se je Društvo slovenskih pisateljev odpovedalo izdaji antologije mladih slovenskih pesnikov. Ta je nazadnje izšla pri eni od brezštevilnih slovenskih žepnih založb. Naslov naj bi žalil čustva vernikov.

Pred časom sem srečal Evo ... z napako. Kako to vem? Tako se mi je predstavila in suvereno ponosno stala za stavki svojih besed, na papirju. Vsa ranljivo človeška, z vsemi drobnimi problemi in manami. Torej mora biti Eva z napako, saj sem tudi jaz samo le potomec Adama. Tistega Adama, ki ga je premagalo jabolko skušnjave in je strastno ugriznil vanj.

Kako lépo je življenje:

tudi zdaj, ko listje izgublja toploto

in njega slike izumirajoče,

razblinjene v gledanju prehodnosti jeseni,

ponovne smrti.

Že dlje časa intenzivno razmišljam in se sprašujem glede vzrokov odsotnosti ali pomanjkanja mlajše generacije aktivistov (deklet in fantov) za neodvisno življenje ter borcev za enake možnosti hendikepiranih. Zanamcev, ki bi z novimi in svežimi močmi (krvjo, potom, in strastjo) prevzeli, nadgradili ter obnovili »našo dediščino«; več kot tridesetletnega prizadevanja za enakopravnost. Vztrajnosti za uveljavitev sistemske rešitve glede pravice do osebne asistence, utemeljene kot človekove pravice, ki nam omogoča neodvisno življenje. Pravico in odgovornost, da živimo svobodno in prevzemamo enakopravno vse vloge v zasebnem in družbeno- političnem življenju.

Ko smo izvedeli za to zakonodajno pobudo, so bile naše prve misli: »Aha, 8. marec se spet nekaj ven meče,« in »Zakaj ravno kosila? A je to res najpomembnejše od vsega, kar je narobe?« Ko smo odmahnili z roko nad razvajenimi deklinami, ki ne vedo, kaj bi, pa se nam je utrnilo še: »Zakaj za vse otroke in ne samo za revne?« ter »Zdaj bodo otroci vrgli stran še več hrane.«

Zacvilila je hupa in voznik v sivomodri Kii, ki je vozil za belim Fordom, je pospešil in odbrzel po cestišču s 180 km na uro.

Voznik v belem Fordu se je glasno nasmejal in dvignil obrvi od začudenja, a ne zato, ker je voznik pred njim močno pospešil, temveč ker mu je s hupo in pomežikom dolgih luči želel le povedati, da nima prižganih luči.

Vedno sem rastel na možgane. Nikoli mi ni bilo težko misliti in vedno sem mislil več, kot je bilo potrebno. V šoli me ni motilo, da se je bilo treba učiti. Motilo me je, da se učimo večinoma neuporabne in dolgočasne reči. Žal mi je bilo vsakega dneva in ure, ki sem jo preživel v razredu ob poslušanju ali doma nad učbeniki in si trpal v glavo traparije, za katere mi je bilo že od začetka jasno, da jih bom pozabil takoj, ko bom za njihovo védenje dobil oceno, ker jih ne bom nikdar več potreboval. In žal mi je bilo, ker me je zanimalo toliko lepih, skrivnostnih in obsežnih stvari, za katere zaradi teh traparij nisem imel časa …