Če ni boga, ni svobode. Ker sem svoboden, bog nujno je.

V prid odsotnosti ministrstva za kulturo sem leto nazaj pisal na drugem mestu, in tisti zapis je danes še bolj na mestu, kot je bil takrat. Zdaj, ko sem nekoliko starejši, bolj izkušen in moder, ga lahko še malček razvijem. S tem izkažem tudi kanček dojemljivosti za modne smernice v kulturi, ki zadnja leta narekujejo predvsem nategovanje in prežvekovanje ustvarjalnih del preteklosti. Torej:

Perma-kultura II.

ali

Tako poglobljena razčlemba kulture, jezika in naroda, da od njih nič ne ostane

Kdor uporablja razum, ne mistificira sveta in tega, kar je v njem. Ne pristaja na to, da je svet lep, ker ne vidimo dreka, ki ga vsak dan proizvajamo, in smeti, ki sproti izginjajo in se kopičijo nekje daleč proč od naših oči.

Otroke lahko vzgaja vsakdo, saj nihče ne more hoditi od hiše do hiše in preprečevati staršem vzgajanja lastne dece. To pa še ne pomeni, da jih vsakdo tudi zna vzgajati. Tako kot mora avtomehanik vedeti, kako popravljati avtomobile, mora vzgojitelj vedeti vsaj to, kaj vzgoja sploh je.

Osnovni naravni princip našega življenja je, o tem je veliko povedal Marx, da se lahko še tako konservativne poteze v novih okoliščinah spremenijo v revolucionarne in resnično napredne. Dialektika nazadnjaškega in naprednega je resnično zapletena in včasih zelo čudna.


V današnjem svetu je veliko mračnjaštva. Veliko je tesnobe med ljudmi, veliko je strahov. Včasih se zdi, kot da nas poganja en sam strah. Drvimo proti nekakšnim ciljem, vendar ne ustvarjamo pozitivnih vizij sveta.


Nekateri slovenski politiki skušajo z menedžerji, bankirji in lastniki kapitala, prišteti pa jim moramo še bojevnike zoper družinski zakonik, preveč oblikovati občestva. Prav zato je pomembno, da jim ponudimo v razmislek, kar sledi.

Res zanimivo in bizarno kako nespretno se vlada bojuje proti »ukradenim« posnetkom sej vlade na You Tubu, ki resnici na ljubo kljub oznaki tajnosti niso nič kaj posebnega. Komaj so jih s pravnimi sredstvi državnega aparata uspeli odstraniti, pa so že ponovno na spletu.

Moja zgodba je ob tem dogodku še toliko bolj zanimiva za analizo in vredna pozornosti, a jo v medijih seveda ne dobi. Konec avgusta sem na svojem kanalu You Tubu objavila 48 minut dolg dokumentarec z naslovom Invalidski multifunkcionar. Zmontirala sem ga iz arhivskih posnetkov Kanal-a A, Vest.si, Spletne Tv za gluhe in lastnih posnetkov, vse skupaj pa začinila z nezakonito pridobljenimi zvočnimi posnetki telefonskih pogovorov med mano in (takratnim, sedaj že pokojnim) direktorjem FIHO, g. Janezom Jugom. Nimam nobenih zadržkov odkrito povedati, da za snemanje nisem imela dovoljenja s strani sogovorca. Ti pogovori so med nama potekali v obdobju od 2009 do 2011. Zavestno sem šla v riziko ovadbe oz. tožbe, da le objavim resnico o zamolčani temi, »invalidski mafiji«, ki nikoli (hote ali nehote) ne pride v osrednje novinarsko raziskovanje, čeprav se okrog tega področja obrača veliko javnih sredstev, interesov in političnih kupčkanj. Medtem, ko so se v zadnjih letih v Sloveniji podrli že marsikateri tabuji in so se novinarji lotili številnih »nedotakljivih« baronov, pa je na področju t.i. invalidskega varstva še vedno prisotna neka bojazen, strah ali nelagodje, da bi se lotili invalidskih funkcionarjev, ki svoje pozicije spretno zlorabljajo za pridobivanje zasebnih koristi in večje moči. Po prvi objavi na You Tubu sem se s prošnjo za nadaljno objavo obrnila tudi na Požareport in Politikis, kjer so mi obljubili premislek, a nisem prejela ne odgovora in ne objave. Povezavo pa sem potegnila tudi na moj blog na MMC, kjer je prav tako bilo veliko ogledov.

Vsak človek ima nekakšen občutek volje, pa če je ta še tako majhna. Navadno zato pravimo, da imamo voljo. Toda narava volje je bistveno drugačna, kot verjamemo.

Žalostno in obenem grozljivo, da mora fant na vozičku pri svojih 26-ih letih upati in si celo želeti, da se zanj sprosti mesto v kakšnem domu za ostarele. Dejstvo, da se to kaže kot edina realna opcija za njegovo bivanjsko stisko, bi moralo pri ljudeh sprožati val ogorčenja, pristojne državne institucije pa bi morale biti pozvane na odgovornost in zagovor zaradi nevestnega dela. A saj smo v Sloveniji, kjer so nas državljanke in državljane že navadili, da je socialna država zgolj še beseda na papirju. Danijel Spasojević ima mišično distrofijo, napredujoče obolenje, zato potrebuje poleg strehe nad glavo tudi stalno pomoč oz. osebno asistenco.

Le za nekaj sekund si poskusite predstavljati, da bi bili na njegovem mestu. Ne, prav verjetno si tega ne morete niti za hip zamisliti. Tudi sama, ki imam prav tako distrofijo in potrebujem osebno asistenco 24 ur na dan, se težko vživim v vse to kaj vse Danijel preživlja (prispevek Svet, kanal A) in doživlja, ko zaman piše prošnje domovom za ostarele in trka na pristojne inštitucije.