1.0 – Čustvena odtujenost od narave
Najprej je bila narava. Kot njen del smo se razvili ljudje in se še razvijamo. Naši predniki pa so se že zdavnaj odločili, da ljudje nismo del narave, ampak nekaj drugega, posebnega, edinstvenega.
Katoliška korporacija ima seveda močan interes, da pridobi za svojo stvar čim več vernikov, ki so lahko tudi duhovni vojaki, kot pravijo organizatorji kampov v ZDA, kamor vabijo otroke že v najbolj rosnih letih in se ne sprenevedajo, da se bodo otroci pozneje borili zoper muslimanske vernike oziroma vojake. Tako delovanje od korporacije tudi pričakujemo. A v Sloveniji je vendarle bistveno drugače.
Ko Zoran Janković te dni vabi politične stranke k oblikovanju leve opozicije (ta se kajpak lahko imenuje tudi kako drugače, saj ni vgravirano v granit, kaj pomeni leva opozicija ali opozicija z leve), dobi navadni smrtnik za kratek trenutek vtis, da se bo morda zaradi tega v Sloveniji končno kaj pomembnega premaknilo na bolje in da nas ne bo več zgolj strah tega, kar napoveduje desna oblast in po kapljicah spušča v javnost grozilna sporočila, da bi se ljudje počasi navadili na vse hudo, kar jim pripravlja, kar pomeni, da jih pogojuje po načelih, ki jih je nekoč artikuliral ruski psiholog in nevrofiziolog Ivan Pavlov. Seveda lahko dvomimo, da se bo zgodilo kaj takega, na kar bi lahko sklepali na podlagi Jankovićevega poziva, kajti za resnično spremembo bi moral biti poziv bistveno drugačen.
Zadnje zatočišče človeka je njegova misel. In če ta temelji na zdravem razumu, ti to zatočišče nudi vsaj dostojanstvenost, če ga že ne moreš pojesti ali si z njim kupiti klobaso. In prav zdrav razum se človeku spodnaša skozi dogme, religijo, tradicijo in še z vrsto stvari s skaljenim razumom, ki jih neusmiljeno podpihujejo religija, mediji, politika, žal tudi znanost.
Dobro in zlo je že ena od stvari, ki jo je človek sprejel kot neispodbitno dejstvo. Pa je temu, namreč, da v osnovi obstajata dobro in zlo, res tako?
Če želimo prave ekonomske spremembe, moramo stopiti iz okvirjev, ki nam jih postavlja sodobna ekonomska “znanost”. Ekonomsko znanost pa moramo postaviti v narekovaje, ker se (zavestno) ukvarja zgolj z enim delom celotnega ekonomskega področja – s tržno ekonomijo. Vse ostalo preprosto ignorira. To je natanko tako, kot če bi astronomi preučevali zgolj polovico vesolja.
Ste se kdaj vprašali, zakaj si politične elite v EU tako vztrajno, zagreto in na vse pretege močno prizadevajo reševati Grčijo pred bankrotom? Zakaj je Grčija tako pomembna, tako usodna (in ali je res), da se iz nje dela pravo tragedijo za vse nas? Zakaj se ji preprosto ne dovoli oditi iz te norije EU? Ena država manj, pa kaj in vsi bi bili bolj mirni ter srečni, ali ne?! Zakaj se jo kar ne zapodi iz elitnega kluba evro območja, če so Grki res tako nepoboljšljivi heretiki in hedonisti, da ne spoštujejo pravil, da živijo preko svojih zmožnosti, da lažejo in ponarejajo bilance…?
Gibanje
Vseslovansko ali velikoslovensko gibanje beše močno prepleteno s socialnim vprašanjem in govorci na kongresu v Pragi leta 1848 resno razpravljaho o združitvi z Italjani in Madžari v skupno federativno evropsko republiko. Tudi v Italiji, na Madžarskem in Nemčiji namreč takrat vrejaše. Vendar pa za razliko od italijanskih in madžarskih revolucionarjev vodilni nemški komunisti ne le, da ne hoteho sodelovati z vseslovenskim gibanjem, temveč beho eni izmed njegovih najhujših nasprotnikov. Se pravi, da imaše pojem velike Slovenije, še predno se dodobra rodiše ( nedvomno pa obstajaše kot pojem in sicer pod takratnim imenom panslavizem )že takrat velike nasprotnike med državniki v Rimu in na Dunaju, kot smo ugotovili, poleg tega pa še v nemškem komunističnem gibanju!
Minister Erjavec je te dni samozavestno izjavil, da dobiva stranka Desus nove in nove pristaše, kar lahko pomeni, da njen ugled med volivci in volivkami narašča, to pa obenem pomeni, da bo morda že v kratkem dosegel zavidanja visoko raven. Sam v to preprosto dvomim.
Minister Erjavec pravi, da je njegov strankarski kolega, ki je ponaredil spričevalo, obravnavan v javnosti kot največji zločinec. Poglejmo, ali je res mogoče trditi kaj takega.
Kot majhna deklica, sem imela povsem običajen otroški odnos do invalidov. Izjemno so me privlačili in burili mojo domišljijo, po drugi strani pa me je v njihovi bližina popadla groza, v nekaterih primerih celo gnus. K temu je verjetno pripomogla vzgoja, ki je bila takrat v veljavi. Verjamem, da je prepogosto še zdaj. Če smo recimo na cesti naleteli na koga v vozičku, mi je odrasli, ki me je spremljal, zaril kremplje v roko in sikal: »Stran glej! Nikoli ne smeš gledat v invalida, to se ne sme!«