V časniku je jasno zapisano, da dobivajo poslanci in poslanke vsak mesec neto dodatke k plači, ki lahko krepko presežejo tisoč evrov. Kaj si o tem mislijo delavci, ki za osemurno dnevno garanje na koncu meseca dobijo pol manj, kot znesejo samo njihovi dodatki? Na tem kraju jih vabim, naj povedo.

Pezdirjev javni poziv, naj odkrijemo parazite in sive figure iz ozadja, ki najedajo davkoplačevalski proračun, mi je dal nov zagon, da že več kot 100-tič opozorim na invalidske funkcionarje in njihove sporne posle, na razsipavanje in nenamensko porabo sredstev FIHO, nenazadnje pa tudi na ogromne netransparentne vsote, ki se pretakajo preko Loteriji Slovenije. Nikoli se nisem obotavljala, da povem imena in priimke konkretnih oseb, njihovih pismonoš in ključnih kadrovskih povezav na različnih institucijah in ministrstvih, zato se tudi tokrat ne bom. Seveda je glavna »persona« v tej zgodbi g. Boris Šuštaršič, ki kljub svoji invalidnosti zmore opravljati kar 12 pomembnih funkcij, in to vse v polovičnem delovnem času; Predsednik Društva distrofikov Slovenije (od 1969), Predsednik NSIOS, Direktor Birografike Bori d.o.o., Direktor Doma dva topola, Predsednik nadzornega sveta Loterije Slovenije, Član sveta FIHO, Predsednik komisije za pripravo aktov FIHO, Državni svetnik, Podpredsednik Sveta vlade za invalide, Predsednik Zavoda invalidskih podjetij Slovenije (ZIPS), Predsednik European Alliance of Neuromuscular disorders Associations (EAMDA), Član upravnega odbora Evropskega invalidskega foruma.

Za posameznike do neke mere drži rek: »Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si.« Za narode bi lahko veljal: »Povejte mi, kakšne šole imate, in povem vam, kakšni ste.« Naš izobraževalni ustroj bi lahko strnili v: »Dosti papirjev, malo muzike,« in to je tudi zgornje število besed, ki si jih zasluži. O angleškem lahko rečemo kakšno besedo več, a še zdaleč ne zato, ker bi si jih zaslužil, temveč zato, ker si jih zaslužijo njegove srhljive posledice …

Pred tedni je slovensko javnost razburila novica, da naj bi eden od poslancev imel ponarejeno srednješolsko spričevalo. Zaradi tega so ga pred leti celo vrgli iz službe in to je storil njegov sedanji strankarski šef Karel Erjavec. Vsaj zaradi tega je celotna slovenska javnost pričakovala, da bo tudi sedanja reakcija podobna tisti izpred let. Kakšna zmota! Tisto, kar je pred leti brez velikega pompa doletelo javnega uslužbenca, se isti osebi očitno niti slučajno ne more zgoditi sedaj, ko je poslanec.

Prvi del - Jezik

Velika Grčija, velika Nemčija, velika Rusija, velika Albanija, velika Srbija, Velika Britanija...nekaterim deželam pridevnik 'veliko' očitno bolj pristoji, kot drugim. Ali bi v družbo zgoraj navedenih lahko uvrstili tudi skovanko velika Slovenija? Povsem zlahka seveda ne, ker to ni nek izraz, ki bi se uporabljal tako pogosto, kot zgoraj navedeni. Vseeno pa lahko poskusimo vsaj določiti pomen tega pojma.

Danes je popolnoma jasno, da se zastopniki neoliberalnega kapitalizma povsem motijo, ko zagovarjajo svobodne globalne trge in se zaganjajo proti državi, češ da se ne sme vmešavati v igro Kapitala. Že vsak dojenček vidi, da velja ravno nasprotno: brez države banke, trgi, korporacije in celo sam kapitalizem sploh ne morejo obstajati, kaj šele preživeti.

Bog je umrl na križu pred dvema tisočletjema in ga ni mogoče upodobiti. Številni ljudje kljub temu še vedno iščejo gospodarja, ki bi izpolnil njihove želje. Gospodarja namreč potrebujejo, da realizira njihove fantazme, ki jih podpira nezavedna želja. Vse to se dogaja v imaginarnih svetovih in jih ustvarja. Psihologija je pri tem zelo dobrodošla.

Včasih se splača kakšno reč prevesti v materinščino, preden se začneš z njo ukvarjati. Tega sem se naučil že pred leti med posedanjem po vseučilišču. Tam se je dalo naučiti vse mogoče, če si le nisi pustil sprati možganov s tem, kar si se moral naučiti.

Vemo, da gospodarski sistem temelji na mehanizmih naložb, proizvodnje, prodaje, dela, a vse to gre le do neke mere in vse dokler ne naleti na svojo mejo. Na neki točki se rast nujno upočasni, se ustavi ali celo upada. Povprečna družina ne more nenehno kupovati novih in novih stvari ter jih menjavati v nedogled; prej ali slej se zasičimo z vsem. V potrošniški družbi na vsakem koraku poskušajo s subliminalnimi nagovori vzbujati vedno nove potrebe in želje, da še in še kupujemo, da še in še trošimo, da še in še hrepenimo po nečem novem… in zdelo se je kot da s tem ni nič narobe, da s potrošnjo spodbujamo rast in blaginjo ljudi ter države. In kar ponujali so nam posojila praktično že za vse, le da pridno ter marljivo brezskrbno trošimo in kupujemo še naprej.

Ta preprosta logika se je hotela uresničiti s tem, da so nam na trgu ponujali vedno nove in mamljive stvari ter nam tako ustvarjali privide potreb, ki jih moramo nenehno zadovoljevati; drugače se počutimo izpraznjene, neizpolnjene in smo nezadovoljeni. Z maksimo skrbi zase in za svoje zdravje pa nam zbujajo še slabo vest glede svoje neodgovornosti pri tem početju. Seveda gre vse skupaj le za uporabo in trošenje novih produktov, ki naj bi boljšo kvaliteto življenja. Iz nas so naredili odvisnike potrošnje, ki smo se prostovoljno in celo z užitkom nevede pustili zasužnjiti logiki kapitalizma.

Evropski voditelji so v petek, 2. marca 2012, podpisali pogodbo o fiskalnem paktu, “ki naj bi dolgoročno okrepila proračunsko disciplino in pomagala preprečiti krize v prihodnje. Temelj pogodbe je zlato pravilo, ki določa, da morajo biti proračuni uravnoteženi ali v presežku.” (Delo) Od 27-ih evropskih držav pogodbe nista podpisali zgolj Velika Britanija in Češka. [Iskrene čestitke obema državama!]

Vse skupaj zveni lepo in mogočno: fiskalni pakt, zlato pravilo, proračunska disciplina, preprečitev krize. Izgleda kot da so Evropski voditelji končno odločno stopili na pot reševanja krize. A za visokoletečimi besedami se skriva nekaj čisto drugega. Naši voditelji so dejansko podpisali NEOLIBERALNI PAKT in sklenili, da ne bodo spreminjali obstoječega ekonomskega sistema in še zlasti ne finančnega sistema, ki je krizo zakuhal in jo še naprej generira. Pravzaprav so evropski voditelji nagradili finančnike in jim omogočili, da še bolj radikalno posegajo v državne politike ter nemoteno delujejo na stare načine.